Skladbe:
01. Wait For The Fall
02. As Days Grow Darker
03. Walls Of My Temple
04. Unstoppable
05. Another Step Back
06. Purity Fades
07. Stillborn
08. Into Oblivion
09. Inside Myself
10. Old Wounds
11. Truth Revealed

Glasbeniki:
Niko Rauhala - vokal, kitara
Markus Kekoni - kitara
Jussi Kulomaa - klaviature
Marko Kolehmainen - bas kitara
Janne Juutinen - bobni
Produkcija:
Leto izdaje: 2009
Založba: Dynamic Arts Records
Distribucija:
Možnost nakupa: http://www.dynamicartsrecords.com/

Avtor recenzije: Aleš Podbrežnik
Ocena:

3.5

Da bi vsaj približno uspešno okarakteriziral zvočno in glasbeno podobo, ki ju gojijo Masterstroke, pa je vseeno vredno, da se za hip odpravimo v sredino devetdesetih, ko je s svojim opusom (žal prezrto) zažigala na evropskem tržišču ultramelodična heavy metal zasedba iz Nemčije imenovana Angel Dust. Ti so bili takrat slogovno povsem osamljeni in šele čez slabih deset let smo lahko našli prve zametke podobnosti v mlajših skupinah, kot so Platitude ali In Crave.

Masterstroke torej sledijo prioritetno popolni melodiji, s katero oblikujejo osnovne motive v kompaktno zmes skladb jasnih glav in repov, ki zlezejo s prve v uho. Kot Skandinavci, posedujejo izreden občutek za implantacijo dramatične atmosfere mračnega vzdušja, ki veji nad celotnim albumom.

Vokal je nekakšna zmes vokalov omenjenih skupin v drugem odstavku te recenzije, z občasno grlenim zaokroževanjem verzov, pa lahko prikliče k bežnim vzporednicam tudi Warella Danea iz Nevermore. Torej vokal ponuja širok artikulativni razpon, posrečeno vživetost in kanček pridiha patetike, s katerim se znate poistovetiti tisti, ki se težko sprijaznite s kalupom obstoja v mašineriji zahodno evropske »civilizirane« družbe. S smelo interpretacijo verzov, uspešno kljubuje in nadomešča primanjkljaj tehnične izdelanosti, ki je v tem primeru njegova šibkejša točka.

Skladbe so spisane po večini v srednje hitrem tempu, ob katerem temno vzdušje še posebej prihaja do izraznosti. Izjema je pospešena otvoritev plošče s skladbo Wait For The Fall, ki gradi glavnino kitarske fraze na (produkcijko) odebeljenem hitrem trzanju po prazni gornji E struni. Produkcija ponuja zavidljivo masivno zvočno zaveso hreščavo odsekanega riffanja, ki čvrsto objema središčni vokal, dramatično vzdušje pa uspešno podpihuje zavesa klaviatur, ki kot blaga koprena v ozadju prekriva opisano riffovsko odrezavost. Nemara bi v prihodnje bilo koristno graditi nekoliko več na tri-dimenzionalnosti zvoka in kontrastnemu poudarku razmejitve ritem linije s »prvo fronto« (vokal, kitara, klaviature), saj je na »As Days Grow Darker« ostalo v tem oziru še kar nekaj neizkoriščenega spektra v prostoru same zvočne slike.

Album »As Days Grow Darker« predstavlja nov korak navzgor za Masterstroke v smislu nadaljnje konsolidacije zvoka in sloga, ki je logično nadaljevanje predhodnih dveh albumov, skladbe pa so v aranžmajih še nekoliko zrasle in so izrazno bogatejše, kar opozarja na uspešno postopno dozorevanje skupine in njen zdrav naravni razvoj. Glede na izredno melodično popadljivost vodilnih motivov na relaciji »refren-predrefren«, nosijo Materstroke zavidanja vreden potencial, da v prihodnosti z njim osvojijo širše glasbene množice.