Course Over Ground, skrajšano C.O.G., je trio iz Osijeka (Hrvaška), katerega album je prispel v uredništvo RockLine s kar lepo malho zamude, pa vseeno bolje zdaj, kot nikoli! Album se sme uvrstiti v občestvo albumov punk noise rock različice. Mnogokrat boste zasledili, da je ime skupine »umetno« skrajšano zaradi lažje identifikacije v C.O.G. zato pazite, da skupine slučajno zaradi te oznake ne pomešate z avstralskimi progresivnimi rockerji Cog. Zanimivo je da so Course Over Ground nastali že leta 1997, pa potrebovali celih 10. let, da spravijo od sebe svoj debitantski album.

Trije pobje ne ovinkarijo, ne igrajo primadon, ne čakajo na »drugo žogo«, pač pa trenajo in prašijo svoje riffe naravnost iz »primordija« svoje duše. Istoimenski prvenec ponuja živo, surovo produkcijo, povsem avtentičnega, nepolišpanega garažnega rohnenja. Kitara ima potreben disonantni razmaz na konicah svojih riffov, rožljajoče žvenketava  bas linija, ji daje odlično protiutež in hkrati učinkovito zapolnjuje zvočno sliko. Ritem linija je duhovita, dinamična in nepopustljivo kreše iskre skozi material. Ustvarja čvrst in kompakten ritem groove in skladbe, brez kančka popuščanja, ali leptone sofistikacije, se vrtijo z veliko punk fluidnostjo in klofutajo po ušesih v hrupu brez milosti.

Nad vse to se naslanja na pol diktirajoč vokal, ki namesto melodičnega ukrivljanja verzov, le te (pre)vpije in dobesedno preglasi! Je hrupen, z odlično mero zadete nadležnosti, arogance, gneva lastne diziluzioniranosti, s katerem postaneta karizma in moč Course Over Ground še kako resnični!

Skupina v žanrsko omejenem in večinoma obdelanem (raziskanem) rangu ekspresije, sicer ne ponuja občutka izpovedne utesnjenosti, čeprav sama za reference podobnosti našteva skupine kot so Shellac, The Jesus Lizard, Fugazi ali Slint. Nevarnost repeticije, in žvečenja že prežvečenega presegajo z izredno mero živahne in razgibane igre, ki jo soustvarjajo vsi trije člani v enakovrednih doprinosih, z občutkom odlične medsebojne komunikacije in razumevanja. Kemija je odlična, album pa deluje, kot bi bil odigran v živo. Truckers And Railroads, z mojstrskim nizanjem drame skozi trivialno riffovsko izpoved, je eden najbolj kohezivnih trenutkov, ki veže v izrazu ta trio, na tem več kot šarmantnem prvencu. Up Anchors, Down Sails pa ne skriva blage blues konotacije. Glasbe je v pol ure veliko, album visoko dinamičen in kontrasten. Eden prvih takšnih kontrastov je nanizan že takoj med prvima dvema skladbama. Album odpre skrajno nažigaška in pospešena Boombar, ki jo kontrastno nasledi skladba 101. Slednjo načnejo fantje s povsem trivialnim srednje hitrim tempom v ritmu, ki mu poveljuje v začetku le rožljavo debel žvenket basistovega "betoniranja". Tega pa kmalu poživi vpitje vokala in razglašena riffovska zavesa, kar daje občutek rasti same drame v skladbi in poudarja sama občutja, ki jih želi izražati skupina v svojem sporočilu.

Course Over Ground, ne odkrivajo tople vode, a ponujajo svoj princip, ki je resničen in izpostavlja potrebno noto prepoznavnosti v odličnem kombiniranju punk porogljivosti, noise diletance, ki jo znajo v pravšnjem ščepcu tudi melodično zabeliti. Ponuja vsega dobre pol ure glasbe, a verjemite, v diafazonu noise punk rocka, presega sleherni občutek generičnosti. Za ljubitelje tega žanra je nujno, da ta album preizkusite. To pot ni Rijeka, je pa Osijek! Super stvar.