Skladbe:
1. You Won't Hear from Me Again (4:56)
2. Belief Revival (3:49)
3. Nova Armada (4:09)
4. All Terrain Vehicle (3:46)
5. Captain Killjoy (4:22)
6. The Art of Moderation (4:48)
7. Single of the Weak (3:46)
8. Ferocity in Desire (3:54)
9. Happy to Disappoint You (5:01)
10. I Will Honour You (4:36)
11. A Mouthful of Loose Teeth (4:40)
12. Master Storm (5:41)
13. Love's Heartless Jest (3:33)*
14. Secret Tragic Fiction (4:19)*

*...bonus skladbi

Trajanje Albuma: 53:29

Glasbeniki:
Dave McPherson — vokal, kitara
Ben Konstantinovic — kitara
Greg McPherson — bas kitara
Simon Taylor — bobni, tolkala
Produkcija: Ewan Davies
Leto izdaje: 2009
Založba: Graphite Records
Distribucija: Dallas Records
Možnost nakupa:

Avtor recenzije: Aleš Podbrežnik
Ocena:

1.0

In če izda že četrti studijski album in ostaja situacija ob tem še naprej nespremenjena, lahko to toliko bolj boli. InMe na »Herald Moth« ponujajo glasbe (vštevši minutažo dveh dodatnih - bonus skladb) dobro uro v dolžino. Skupina nedvoumno dokazuje, da gre za glasbenike, ki so tehnično odlično izoblikovani. Teksture ritem linij so mnogokrat kompleksneje zasnovane, celo lomijo občasno ritem in ko gre »riffing« preko njih, deluje v instrumentalnem smislu zadeva občasno celo progresivno. Ob naviti distorziji kitarskih fraz vleče reč v prog metal vode. To potrjujejo tudi nekateri srednji instrumentalni deli (instrumentalne pasaže), kjer se ta dialog med dinamično razgibano ritem linijo in riffi še bolj iskri in izstopa na površje.

No reč bi bila povsem okej, če bi se skupina te definicije v celoti držala. Tako pa v štartu vse skupaj poruši trepetavi (za blagor koga?) trpeči emo vokal, ki spominja na cmeravo bolehanje revmatične starke. Oh. Ko vsaj bi. Vokal deluje v izrazu vsiljeno, umetno, nenaravno. V bistvu se cmeri brez razloga. Torej emocije ne prepričajo. Če že govorimo o emocijah skozi oživljanja verzov. Ta vokal je v takem enodimenzionalnem kalupu garant, ki vam bo nasitil ušesa v sekundi. Od tu naprej vam bo v lastni brez idejnosti in v pozicijah v kakršnih se znajde in jih silno slabo rešuje, lahko le paral živce.

Mnogokrat to zamolklo jokanje, podkrepljeno skozi nekakšen vibrantni »stereo chorus« efekt deluje, kot faktor, ki polaga preko fraz občutek disonance. Ne fušanja, pač pa namernega razglaševanja in od tod občutek da InMe občasno tavajo v »notah med notami«. Ker pa je kompaktnosti in izrazne definiranosti v motivih premalo in mečejo InMate na vposluh poslušalcu mineštro vsega »kar jim prileti v danem trenutku pod roke«, daje tak vokalni princip glasbi atribut fragmentacije - torej je faktor, ki rahlja skladbe in jim odvzema kompaktnost. Najbolj groteskno pri vsem tem je, da recimo skladba Single Of The Weak, dokazuje, kam bi lahko pes taco molil, če bi zasedba sledila njeni usmeritvi. V končno definicijo emo pop rocka. Omenjena skladba nosi zahtevano kompaktnost, melodično popadljiv in dovršen refren, ki naposled na albumu uspe v trenutku prevzeti pozornost. A je to eden redkih trenutkov albuma. Občasni »screamo« vložki dodajajo celo prizven »core-a«, vendar služijo zgolj za okras, v funkciji razgibanja osnovne forme skladb (Ferocity In Desire).

InMe so Britanci in odraz trenutnega, že dvajsetletnega britanskega tavanja v temi, kar se tiče doumljivosti novih generacij Britnaskega otočja do pojma »rock«. Zlasti zdravega razumevanja tega termina. Obremenjeni s trendovstvom danes, naredijo nove skupine iz Velike Britanije na prizorišču več škode, kot koristi. Znanje in talente potlačijo v sebi in podredijo svojo dejavnost zgolj komercialnemu uspehu. Nekaj takšnega zapusti tudi občutek poslušanja albuma »Herold Moth«, ki bi lahko z zdravim pristopom do oblikovanja rock glasbe, prinašal veliko več zadovoljstva poslušalcu, skupini pa kredibilnosti. Tako pa deluje album, kot navadno nedorečeno skropucalo, ki koleba med potrebo po zaslužku in »show off-om« (večinoma načrtnega prikrivanja) glasbenih veščin tehnično izpiljenih članov zasedbe.

Album je najmanj 20. minut predolg. Skladbe, kljub občutku framgentiranosti, zapuščajo enofrekvenčni občutek samorecikliranja, ki izgublja bitko v želji po občem ugajanju kritični glasbeni masi. Upam, da se motim, a občutki le redko varajo. Torej preprost nasvet. Prste stran od InMe! Jan Plestenjak je za njih pravi bog! Tisti najbolj neutolažljivi, ki boste posvetili nekaj časa glasbi te skupine, pa pričakujte, da je vokal glavno sito, ki definira tiste, ki ljubijo in tiste, ki sovražijo glasbeno pojavo skupine InMe.