Kot lahko razberemo že iz poimenovanja žanra, jazz fusion predstavlja mešanje jazzovskih standardov z najrazličnejšimi zvrstmi, med katerimi je največkrat prisoten etno pridih. Seveda je etno prav tako izredno splošen oklic, saj zavzema vse od vzhodnjaške etno glasbe (predvsem indijski vplivi, kjer v večino primerih kot vodilni in najbolj tradicionalni etno inštrumenti nastopajo najrazličnejša tolkala) do glasbe Evrope (predvsem balkanske melodije in španski flamenco). S tem je zajet najpogostejši vpliv v etno sestavini v sami jazzovski fuziji. Tako je večina jazz fusion in progresivno rockerskih bendov s takšnimi pridihi baziranih v tistih delih, od koder dotična etno glasba tudi prihaja.

Pri Esthemi, ameriškem bendu, združujejo elemente jazza, progresivnega rocka, klasike ter seveda etno glasbe, ki prihaja predvsem iz balkanskih ter indijskih predelov. Prav zato veljajo za enega najbolj unikatnih bendov v Ameriki, saj je takšnih mešanj v kopici jazzovskih skupin le malo. Vendar originalnost ter svojevrstnost nista edini vrlini Estheme; vse omenjene elemente uspejo izredno uspešno združiti v eksperimentalno-progresivne klasične simfonije, ki imajo očitno podlago etno zvoka naših južnih in še južnejših sosedov. Predvsem je njihova glasba pomirjajoča, melodična, na trenutke že skorajda meditativno mirna, razen seveda v vrhuncih, do katerih pride podobno kot pri klasiki, s stopnjevanjem in končnim »bumom«.

Najbolj očitni vplivi zahoda in vzhoda se odlično kažejo v prvih dveh skladbah, »Change Of Season« in »Eastern Dance« (kjer že sam naslov sugestira na vzhodnjaške ritme). Sledita mediteransko začinjeni »A Place To Rest« ter »Arrythmia«. Slednja poseduje ogromno španskega priokusa, ki ga glasbeniki dosežejo predvsem s klasično kitaro, na kateri blesti Andy Milas. Bolj progresivno fuzijska skladba je naslednja, »Forward Motion«, čeprav tudi ta vsebuje nemalo elementov etna. Je bolj udarna kot prejšnje, močnejša, prebije še zadnje ostanke ledu. »Four Colors« se ponovno spusti v pomirjajočo, vendar precej eksperimentalno melodijo, kjer je spet moč slišati melodije »naših« krajev, ki se mešajo s prekinjajočimi jazzovskimi in progresivno-rockerskimi vložki. »Illusion Of Truth«, naslednja kompozicija, je nekako bolj misteriozna, morda tudi najbolj čustvena skladba do sedaj, z izredno melanholičnostjo v sebi. Posamezni deli še močneje kažejo na virtuoznost kvarteta, ki resnično razkazuje svoje najboljše strani. Album Esthema zaključi s svojo najmanj tipično skladbo, morda celo nekoliko popovsko, vseeno pa zelo spevno, melodično, prijetno; ta je hkrati gotovo ena od najboljših na »ploščku«. Topel zvoke violine, ki je prej strašila z eksperimentalno ostrostjo, je dobrodošla novost, ki bi morala biti po mojem mnenju večkrat uporabljena, saj spremeni podlago skladbe, njen stil, v nekaj povsem svežega. Ker se skladbe že močno ponavljajo, tako kot tudi violina, je »On & On« dobrodošla sprememba. Tako je zaključna skladba definitivno najbolj dostopna tudi širšim množicam.

Že s svojim debutom Apart From The Rest se je Esthema ločila od svojih jazzovskih in progresivno-rockerskih ameriških kolegov ter privabila k svoji glasbi najrazličnejša ušesa. Unikatnost je oznaka, ki se jih je prijela v momentu, in z unikatnostjo nadaljujejo tudi na »The Hereness And Nowness Of Things«, kjer je so elementi etna tako močni, da so jazz, progresivni rock in klasika le še postranskega pomena. Za lažjo predstavo velja omeniti slovenski ekvivalent ameriškim glasbenikom, ki je izredno čislan v zahodnoevropskih državah - Terrafolk.

Tako kot pri Terrafolku je virtuoznost violinista Onurja Dilisena nezgrešljiva, saj je ta poglavnitni člen benda, poleg kitarista Andyja Milasa, ki je zaslužen tudi za večino napisane glasbe. Za še večji ljudski pridih skrbi Tery Lemanis z grškim brenkalom bouzouki in arabskim brenkalom oud. Že samo ta podatek mora biti dovolj privlačen, da se vzame v roko ta ljudsko-jazzovski rock cirkus ter preizkusi meje naše leve polovice možganov.