Rockline

ReportažeNazaj

Lene kosti - kratko, a sladko pokanje kosti in zidov (2008)Galerija

Lene kosti

Kraj: klub Gromka (Metelkova) / Ljubljana / Slovenija
Datum koncerta: 20. december 2008
Število obiskovalcev: 120
Cena karte: 0,00€

Avtor reportaže: Aleš Podbrežnik
Datum reportaže: 22. december 2008

Setlista:
1. I Got The
2. Stand Up And Shout
3. Rock Power
4. Stones Of Death
5. Diamonds & Rust
6. Iron Dragon
7. Warrior
8. Russian Girl
9. Do Or Die

Zelo pomemben dogodek za slovenski glasbeni prostor je letošnja združitev Lenih kosti, ljubljanskih boogie metalcev, saj se z njo vrača v podobo zdravega metalskega in alter rock gibanja, tista pogrešana rock kontinuiteta, ki je Slovenija nima, saj so tovrstne skupine t. i. »prve generacije« in »druge generacije« pri nas pravzaprav v celoti izumrle. Za podoben pomemben primer lahko štejemo tudi ponovno delujoče Niet! Človek bi ob tej kategorizaciji Lene kosti štel v drugo generacijo, kamor bi se lahko bili umestili tudi kakšni Pomaranča, pa kratkoživi (a sladkoživi) Turbo, pa Lačni Franz, pa... k sreči danes še vedno delujoči Avtomobili itd...

Težko pričakovani nastop legendarne ljubljanske skupine, je bil po združitvi v letu 2008 skupno njihov tretji in od predhodnega v Ivančni Gorici, sta se obrnila skoraj dva meseca in pol. Bili smo zelo, zelo radovedni kako se bodo Lene kosti odrezale v prestolnici.

HARE KRIŠNA HIPPIE GROOVES: 23.45-00.30

Sveženj štirih nastopajočih so načeli Honky Tonk, katere sem zaradi neodložljivih obligacij v celoti izpustil. Na prizorišče sem pritaval malo pred polnočjo, kjer so burili duhove v dvorani mladci s čudovitim imenom Hare Krišna Hippie Grooves. Glede na ime skupine in slišano, bi človek brez zadržkov lahko temu rekel »skupina z dvojno moralo«. Ker smo baje »demokratična« dežela in je v umetnosti marsikaj dopustno, so tovrstne deviacije pravzaprav zaželene. Rock potrebuje zajebancijo, da se lahko samogenerira v nedoločen čas. In to Hare Krišna Hippie Grooves vedo. Tako so v silno predvidljivi različici pospešenega divjanja garažnega rock n' rolla izpostavili odličen vokal, ki je presenetil v prvi vrsti z zavidanja vrednim razponom razuzdanega in močnega vreščanja, avtoritativnega vodenja skozi repertoar in definitivne odrske vživetosti, ki je dokazovala, da se včasih tudi Slovenci ne ustrašimo prešernega razkazovanja svoje seksualnosti.

Vokalist je vsekakor vnesel v skupino, potrebni element šoka in atrakcije! Glam komponentno. Po načinu oblačenja (beri: prebegli biker z motozbora), po frizuri in seveda odrskem gibanju. Možje so v repertoarju, ki je obsegal 40 minut predstavljali svoj avtorski material, ponudili vpogled v skupino, ki je že v začetku silno dobro uigrana in obenem ponudili tudi odličen zvok v klubu, ki je prepričal prisotne v dvorani, da so pobje vroči in iz pravega testa. Punce pozor! Za vas »všečno erogeno«!

LENE KOSTI: 00.45 - 1.30

Na oder prihlačajo najprej štirje instrumentalisti Marc Kavaš (kitara), Giovanni Kavaš (kitara), Igor Kremenšek (bobni) in basist Davor Kastelec (ex-Mary Rose). In kaj jim je skupnega? Priimki vseh se začnejo na inicialko "K". In kaj jim je še bilo skupnega? Ukvarjali so se kar lep čas s preurejanjem odra in zvoka. Iz publike se je celo zaslišalo panično vprašanje: »Hja, kje pa je Krušič!?!??!« Neverjetno. Še peti v skupini s priimkom inicialke "K".

Vse zagonetke so bile razblinjene, potem, ko so fantje odprli nastop z I Got The! Na oder vskoči seveda »pogrešani« Milan Krušič (vokal)! Prostor kluba je bil pridno zapolnjen in v njem so delali družbo skupini na odru, prav različni profili ljubiteljev glasbe. Od ljubiteljev alternative, do rastafarijancev, vsekakor pa se je našlo tudi nekaj (čeprav v manjšini) zveste heavy metal vojske, ki je v zvestobi znotraj Gromke vztrajala le natanko teh 40. minut, kolikor je štel nastop Lenih kosti. In prav vsem je »dogajalo«. Lene kosti so v trenutku sprostile v prostor pravo adrenalizirano energetsko bombo, katere glavni katalizator je bil seveda Milan Krušič, ki je z magnetizmom neverjetne karizme, odrsko samozavestjo, naštudiranimi fintami in izkušnjami, za šalo povlekel ljudi v dvorani nase. Milan je lahko zares prava divja beštija!

Možje so presenetili takoj z naslednjo skladbo. Lotili so se »ne ravno lahkega dela«, z priredbo Ronnie James Dio-ve Stand Up And Shout. Po svoje. Uigrano, brez kiksov, čeprav sem si želel za majčken ščepec bolj glasnih Marcovih solaž, sicer zelo dobre splošne ozvočenosti skupine v klubu. Milan je v tem komadu seveda uporabljal svoj način petja rahlega old school »Priest - Accept-ovskega« prizvena, ni pa pozabil na slikovite geste, ki jih na svojih nastopih uporablja tudi legendarni Dio. Dobro so jo zvozili. Milan pa je v sebi lastni improvizaciji verzov izkušeno vijugal skozi linije mojstra Dia. Sledijo klasike izdelanih riffov vražjega rock n' roll drivea, kot so Rock Power, Stones Of Death, potem pa skupina znova izpreže iz višje prestave z Joan Baez klasiko Diamonds & Rust, seveda v Judas Priest '04 - '05 režiji, a tako kot pri Stand Up And Shout, prekodirano v glasbeni žargon Lenih kosti!

Milan je vročico v klubu preganjal tako, da je od pasu navzgor kmalu razgalil svoje telo in opozoril, da je v 17. letih kar ga ni bilo na odrih, postal bogatejši za znatno malho kožnih tattoojev. V drugi polovici so fantje odsekali zaporedje svojega avtorskega materiala z najmočnejšimi skladbami z riffi klasik Iron Dragon, Warrior in seveda njihove najbolj razvpite Russian Girl. Sledi vprašanje, ali želimo še kakšno pesem? Kar prehitro je zadišalo po koncu nastopa, saj skupina še ni naštudirala novega materiala, zato so nastopi v repertoarju in minutaži žal zaenkrat še nekoliko omejeni. Sicer pa že pridno nastaja za novo ploščo novi material. Kvintet v zaključku vpade v Do Or Die in kljub skandiranju posameznikov, ki so vztrajali za dodatkom, zapusti prizorišče.

Možje so uprizorili odličen nastop. Tako zvočno, kot izvedbeno in kot rečeno. Krušič je s svojo prezenco in energijo vodilna Lena kost, ki vleče skupino skozi šov, da človeku niti za trenutek ne more biti dolgčas, ko gledaš fante na odru. Glede na to kako slikoviti so bili nekdanji nastopi skupine, so se seveda fantje v letih abstinence le nekoliko »zresnili«. A ob tem se je čutilo, da mali oder Gromke Lenim kostem še zdaleč ne zadošča. Krušiča je kar razganjalo od vse »zaletavosti« in v pogojih odra širših dimenzij, bi možakar z gotovostjo poskrbel za kakšno dodatno sočno presenečenje. Ne le v primeru karizmatičnega vodje na vokalu, pač pa tudi skupine kot celote, se je čutil nek nov zagon, sla po nastopanju, želja po tem, da skupina ustvari naposled tisto, za kar je bila prikrajšana pred 17. leti. Uigranost, izkušnje, karizma, samozavest (poleg seveda skrbno pridelanih kilogramčkov). Vse to znajo fantje danes lahko izkoriščati na izredno prepričljiv način.

Uspešna vrnitev med žive se je iskrila v splošnem odobravanju s strani množice, ki jim je koncert še prehitro minil. Upajmo samo, da si Lene kosti po združitvi tudi upajo. Upajo iti do konca. Konec koncev ostajajo veliki dolžniki tako sebi, kot sami rock sceni. Skupina si že išče nastope v spomladanskem času leta 2009 in na festivalih. Zato se v slovenskem glasbenem prostoru obeta vroče koncertno leto 2009. Dobrodošli torej doma fantje!

DANDELION CHILDREN: 1.45-

Za konec pa so stopili na oder še mladi upi. Konec februarja 2008 sem jih gledal na nastopu v le nekaj metrov oddaljeni dvorani Menze p.k., pred garažnimi blues rockerji Radio Moscow. V tem obdobju so naredili velik korak naprej. Skupino vodita Jure (vokal, kitara, bas kitara) in Katja (bobni), na odru pa se nahaja tudi Anže, ki si z Juretom izmenjuje bas kitaro in/ali kitaro. Zanimivo je, da to pot ni bilo strica Boruta (aka Uncle B), ki je navadno basiral na odru.

Predvsem se je čutil velik napredek v bolj izpopolnjenem bobnanju Katje od obdobja, ko sem gledal nastop skupine februarja 2008, pa do danes. Prav tako je deloval tudi Jure kot pevec bolj suvereno in bolj samozavestno. Skupina v svoje glasbene figure vnaša različne vplive. Lahko bi temu rekli, da so se lotili neke verzije rock glasbe, ki vleče iz preteklosti različne glasbene vplive. Delujejo dokaj indie, a retro naravnano. V komadih čutiš blues power esenco, lahko ti urežejo elemente ska glasbe, delujejo celo »zadeto« (»stoned«) ali pospešijo v rock n' roll galop. Bistvo vsega pa je enako. Izpostaviti energijo rock glasbe na odru in jo sprostiti med ljudi! In to je skupini tudi uspelo. Skupina je mlada in potrebuje čim več nastopanja. Prav tako potrebujejo nekaj več jasne usmeritve v tem kaj hočejo, ali z drugimi besedami: »Malo se še lovijo«. Komadi morajo jasno izpostaviti osnovne motive, morajo biti pretočni in podkožno popadljivi iz poslušanja na prvo žogo, brez teženja in kompliciranja. Na trenutke skupini to uspeva z minimalističnimi riffi, ki celo spomnijo na White Stripes ali zadetost Queens Of The Stone Age v »Oliveri-jivih« časih. Spodbudno in kar je glavno. Skupina se razvija naprej!

Ob koncu naj dodam, da je dogodek uspel na celi črti .Ob tem gre pohvaliti ljubitelja regratovih lučk Jureta (Dandelion Children) kot glavnega in odgovornega organizatorja dogodka, da so stvari tekle kot se spodobi. Obisk je bil silno uspešen, k temu pa so pripomogli trije osnovni faktorji: Prost vstop, vreme brez padavin in dela prost dan, ki je sledil soboti. Idila Metelkove pač!

fotografije (Lene kosti): Jadran Tomšič

fotografije (Hare Krišna Hippie Grooves & Dandelion Children): Aleš Podbrežnik