Kraj: Kino Šiška, Ljubljana
Datum koncerta: 18. september 2009
Število obiskovalcev: 800
Cena karte: 20 Eur v predprodaji, 25 Eur na dan koncerta

Avtor reportaže: Teja Podgrajšek
Datum reportaže: 20. september 2009

Setlista:
Laibach:

1. Boji
2. Mi kujemo bodočnost
3.Smrt za smrt
4. Brat moj
5. Ti, ki izzivaš
6. Francia
7. Yisra'el
8. Rossiya
9. Turkiye
10. Tanz mit Laibach
11. Alle gegen Alle
12. Das spiel ist Aus

Petkov koncert je bil razprodan, pa tudi medijem je bilo dodeljeno omejeno število akreditacij, zato je bilo pred dvorano opaziti precej ljudi, ki so upali, da jim bo kdo še zadnji trenutek prodal karto, kar nekaj obiskovalcev pa je lahko spremljalo dogajanje v dvorani na velikem platnu nad točilnim pultom v prvem nadstropju (seveda samo sliko). Na tem mestu moram pohvaliti organizatorje, ki se niso vdali pretirani želji po zaslužku in so prodali ravno toliko kart, da se je bilo še vedno mogoče prosto gibati po celotnem prostoru dvorane, pa tudi plesal je lahko vsak po svoje, da ne omenjam čudovite dostopnosti odra vsem obiskovalcem, predvsem fotografom in snemalcem, ki se tokrat niso agresivno drenjali v prvih vrstah, ampak kulturno opravljali svoje delo skozi celoten koncert.

Skoraj točno ob 20. uri nas je po zvočniku rahlo nervozen glas pozval, da vstopimo v koncertno dvorano. Laibach so nam pustili ravno toliko časa, da se namestimo, potem pa začeli malodane do minute natančno.

LAIBACH (20.10 - 21.50):

Tokrat so nas na odru pričakali v zasedbi Milan Fras (vokal), Luka Jamnik (klaviature), Janez Gabrič (bobni), Primož Hladnik (klaviature) in pevka skupine Melodrom Mina Špiler kot dodatna vokalna moč, ki je na odru ostala do desete pesmi, ko sta jo na odru zamenjali Eva Breznikar in Nataša Regovec, obe članici skupine Make up2, ki pa tokrat nista peli, temveč pomagali vsaka s svojim bobnom ter strogimi, rahlo robotskimi plesnimi gibi. Na odru so bili tokrat kar štirje projektorji, ki so prišli do izraza šele, ko si odrsko postavitev videl iz ozadja dvorane.

Na začetku koncerta me je skupina znova hipnotizirala s svojimi besedili, projekcijami, udarnimi ritmi in elektroniko, strumno držo in Milanovim vokalom, ki ga je tokrat podkrepila še Mina, ki me vedno znova navduši in si svoje mesto na odru popolnoma zasluži. Je že tako, da so bili Laibach v preteklosti pri nas cenzurirani ali pa nezaželeni in šele skozi preboj v tujini jih je lahko sprejela tudi domača publika, vendar pa si zdaj tudi marsikatera druga država v svetu želi imeti svoj Laibach. Ne potrebujemo svetovnih voditeljev, ki so pijani od moči, živijo od volitev do volitev ali pa so trajno podkupljeni, v prihodnosti bo moral svet sloneti na skupinah duhovno bogatih in prosvetljenih ljudi, ki bodo sposobni svojo vizijo premišljeno, nedogmatično in nepretenciozno podati širšemu krogu ljudi in kjer bo vsak moral razmišljati s svojo glavo in bo tako lahko prispeval k svetovni ureditvi, ki bo dejansko vredna, da se jo ohrani in razvija, ki bo omogočala dostojanstveno evolucijo človeštva. Hm, ali me je mogoče k tej nekoliko politično obarvani refleksiji spodbudila serija predelav različnih svetovnih himen in projekcije različnih državniških simbolov ali pa me že preprosta pojava Milana Frasa spodbuja k temu, da si želim boljše in manj izumetničene prihodnosti? Kakorkoli že, umetnost je tako ali drugače razumljiva vsem in tako Laibach kot Juno Reactor dojemajo glasbo kot del širšega spektra umetniškega izražanja, h kateremu spada tudi vidno in čutno zaznavanje ter seveda interakcija z občinstvom, ki vsak dogodek naredi enkraten in neponovljiv.

V tretjem delu so nas Laibach povabili na ples v svojem značilnem stilu in takrat se je občinstvo tudi dodobra razživelo ter začelo proti odru pošiljati očitne znake odobravanja. Če je bilo med občinstvom zaznati različne tipe poslušalcev, od družine s šoloobveznim otrokom, do dijakov, študentov, starejših, Slovencev, Italijanov, Čehov, to sploh ni bilo važno, tisti trenutek smo vsi razumeli slovensko, nemško, angleško pa tudi rusko, če je bilo potrebno. Mogoče je k pozitivnemu vzdušju v določeni meri prispevalo tudi dejstvo, da so naši košarkarji istočasno premagovali Hrvate ter da so tekmo na enem izmed računalnikov pri mešalni mizi tudi spremljali.

Sledil je polurni odmor, ki so ga nekateri izkoristili za zaužitje nikotinskega opoja, za obisk točilnega pulta ali pa preprosto za debato o pravkar videnem in slišanem. Na tem mestu znova izrekam pohvalo organizatorjem, ki očitno dobro zaznavajo in predvidevajo potrebe svojih obiskovalcev ter jim tudi omogočijo zadovoljitev le-teh.

JUNO REACTOR (22.30 - 00.15):

Če so bili Laibach nekoliko statični, pa so Juno Reactor ljudi spravili na noge že s prvimi takti svojega industrial goa trance tribal fusion zvoka s primesmi tako imenovane world (svetovne) glasbe. Tokrat so se nam predstavili idejni vodja skupine Ben Watkins (kitara, sampler, prenosnik), Yusihora Sugiharo - Sugiza (kitara, električna violina), sicer tudi član japonske superskupine S.K.I.N., Mabi Thobejan (tolkala), Greg Ellis (bobni), Taz Alexander (pevka) in pa Stephen Townsend, bolje poznan tudi kot Ghetto Preacher (geto pridigar) v vlogi MCja in vokalista, ki je mimogrede nekdanji član tudi dobro znanih Asian Dub Foundation.
Vseskozi je bilo z odra čutiti izjemno ustvarjalno in bombastično energijo, ki so jo izžarevali izvajalci in slej ko prej se je preprosto nalezeš. Čudovito je gledati in poslušati ljudi, ki so virtuozi, vendar še zmeraj pri svojem delu poslušajo srce in dušo in nekako želijo, da se vsi okoli njih počutijo vključene v to njihovo ljubezen do ustvarjanja.

Nastop Juno Reactor je bil zaradi njihovih oprav, obraznih mask, rekvizitov in razsvetljave v Katedrali prava paša za oči. Vse skupaj je bilo že skoraj na nivoju glasbenega gledališča. Kot uvod v eno izmed skladb so se trije temnopolti člani skupine, ki so pihali na vsak svoj rog najbrž kakšnega afriškega goveda celo spustili iz odra med občinstvo, se sprehodili po celi dvorani ter tako preizkušali ozračje med ljudmi in se povezali s svojimi poslušalci oz. gledalci. Pravzaprav je Stephen Townsend večkrat nagovoril občinstvo in delil z nami misli v stilu:«Vse, kar potrebujemo je, da ljubimo in da smo ljubljeni.«, »Dihajte, odprite svoje misli.« K občutku teatraličnosti je prispeval tudi mogoče komu nekoliko manj opazni Sugiza, ki je bil oblečen v pisan kimono in ki je po nastopu nepričakovano potegnil na dan svoj fotoaparat in slikal občinstvo ter tako v ospredje postavil ljudi pod odrom.

V petek so nam torej predstavili predvsem skladbe iz zadnjega albuma Gods and Monsters, slišali pa smo tudi Angels and Men iz albuma Labyrinth. Kot vrhunec večera pa naj omenim skladbo God is God, med katero se jim je točno ob polnoči na odru pridružil Milan Fras, pesmi dodal svoj mogočen glas ter tako izvabil bučne krike in žvižge odobravanja iz dvorane, saj po štirih urah glasbenega potovanja tega ni nihče pričakoval. Če se kdo prijemlje za glavo in se sprašuje kaj vse je zamudil, naj vas potolažim z informacijo, da se obe skupini pripravljata na skupno turnejo v decembru, kjer bo mogoče nadoknaditi zamujeno. Ne gre pa tudi zamuditi novega filma Iron Sky, pri katerem tudi sodelujeta obe skupini in ki ga bomo najbrž dočakali v začetku leta 2011.

fotografije: Anže Osterman

Juno Reactor

Laibah