Kraj: MC Kotlovnica / Kamnik / Slovenija
Datum koncerta: 22. januar 2010
Število obiskovalcev: 50
Cena karte: vstop prost

Avtor reportaže: Tine Kolenik
Datum reportaže: 26. januar 2010

Odkar delujejo kot trio, zasedba Petric-Moder-Kožar igra predvsem inštrumentalno glasbo, električni kitari pa družbo dela tudi akustična. Fantje so se v kratkem času brez četrtega člana fenomenalno ujeli in videti je, da uživajo z na novo pridobljenim večjim manevrskim prostorom za svoje glasbeno izražanje. Če se že spustim v etikeranje, bi lahko dejal, da so iz progresivnega rocka zaplavali v nekoliko bolj fusion-vode, kjer vokal nadomešča še večjo eksperimentiranje z najrazličnejšimi žanri. Inštrumenti imajo še večjo vrednost, vsak izmed »muzikontarjev« mora narediti še korak več za želen učinek. Vendar takim mojstrom, kot so naši Moonlight Sky, to vsekakor ni težko - če že, potem to zagotovo ni opazno.

Med koncertom sem namreč občutil, da kot trio celo bolj uživajo, da se lahko bolje vživijo v moment in s tem sproducirajo čudovite, boljše rezultate. Ker so po Kržičevem odhodu preklopili v popolnoma drugačno smer, imajo presenetljivo veliko novega materiala; sicer moramo besedico »novega« morda »jemati z rezervo«, saj je šlo v njihovem nastopu tudi za predelane stare komade ter neskončne medleye fantastičnih interpretativnih zamislic; kot povsem inštrumentalna zasedba je tokrat pripravila vokalno presenečenje, saj se jim je na odru za kratek čas pridružila simpatična Tanja Kropivšek, ki je pela naravnost fantastično. Koncert je tako na trenutke izpadel kot nek »jam«; nenadkriljivega improviziranja je bilo namreč toliko, da smo lahko obsedeli le z odprtimi usti. Navdušili so prav vsi glasbeniki, vsak po svoje - morda je le nekoliko izstopal na kitari Petric. Celo reportažo bi se namreč dalo napisati le o njem - o njegovi unikatni tehniki igranja (je tudi mojster poznavanja kitarskih pripomočkov, saj se ukvarja z lastno izdelavo efektov), o njegovi zagretosti do glasbe in o njegovi strasti ob igranju. Tip je živ simbol popolnega glasbenika - vidi se, da ob igranju uživa bolj kot poslušalci sami. Tako predstavo dobimo predvsem ob njegovih obraznih izrazih, ko nekako »poje« to, kar igra. Seveda nič manj ne moremo povedati za ostala člana tria, Modra in Kožarja. Prvemu njegove prefinjene basovske linije narekujejo gibanje telesa, saj dobesedno »groova« ob svojem igranju, medtem ko je bobnar, no, klasičen bobnar - poosebljena energija z velikanskim nasmeškom na obrazu.

Kljub temu da pričujoča publika ni prišla v prvi vrsti z namenom ogleda Moonlight Skyja, nihče ni po koncu obstal na stolu. Fantje se namreč ne ustavijo nikjer in za nikogar; od folkovskega etna (veliko črpajo iz makedonskih tradicionalnih skladb, »Kalajdžisko oro«, »Ne si go prodavaj« ...) prek improvizacijskega jazza (predvsem novejši avtorski komadi, ki še niso poimenovani ter »Chautauqua«, skladba z labuma »I Am«) do bluesovske melanholičnosti, ni je ovire, ki bi preprečila željo po podkrepitvi njihove rockovske osnove. Navdušen aplavz je požel že sam Petric čisto na začetku, ko je sam odigral »I Am«, intro njihovega istoimenskega albuma, ploskanje se je nadaljevalo tudi po vsaki odigrani kompoziciji, končni odziv pa je bil seveda še toliko večji, ker so svoj nastop glasbeniki končali z neverjetnim improvizacijsko navdihnjenim zvočnim »bumom«. S tem so dokazali, da so v živo (kolikor je to sploh mogoče) še boljši, kot zvenijo na studijskih posnetkih (RockLine recenzije albumov "Demo 2004", "Moonlight Sky" in "I Am").

Po skorajda uri in pol glasbenega orgazma sem pristopil k triu in spregovorili smo še o njihovi prihodnosti. Pravijo, da se veliko dela, da so navdušeni nad tem novim projektom in da bo nov album verjetno posnet že v letu dni. Za zdaj imajo v načrtu posneti manjšo kolekcijo dodelanih novih komadov, nato pa se odpraviti na trubadurski obhod Slovenije. Dogovarjajo se celo za nastope v Angliji.

Zaključim tako lahko le z mislijo, da imamo, vsaj po mojem mnenju, pred sabo eno najbolj ustvarjalnih in sploh najboljših slovenskih skupin ne le tovrstnega žanra, ampak naše glasbene scene nasploh. Voljo do trdega dela in odlično glasbo že imajo, s tem pa uspeh definitivno sledi. V srcih tistih, ki so jih že slišali, so zagotovo že zapisani in verjamem, da z vsakim novim poslušalcem dobijo tudi novega »zaljubljenca«.

Fotografije: Tine Kolenik