»Death Walks Behind You« je bil drugi album legendarnih britanskih prog rockovskih in težko rockerskih inovatorjev Atomic Rooster ter njihov prvi dosežek s pevcem/kitaristom Johnom Du Cannom (1946-2011), nekdanjim članom skupine Andromeda, v postavi. Skupaj z bobnarjem Paulom Hammondom (1952-1992), nekdanjim članom skupine The Farm, sta zamenjala basista/pevca Nicka Grahama in legendarnega bobnarja Carla Palmerja (ELP) ter pomagala šefu skupine, briljantnemu orglistu Vincentu Craneu (1943-1989), da je Atomic Rooster potisnil še korak naprej pri njihovemu za tiste čase neobičajno inovativnemu fuziranju progresivnega rocka in težkega rocka.

Tako je bila dopolnjena njihova klasična zasedba, ki je posnela »Death Walks Behind You«, v marsičem njihov najbolj izpopolnjen dosežek, katerega je po dolgem in počez zaznamoval temperamenten zvok Craneovih Hammond orgel, Du Cannovih razbeljenih kitarskih pasaž in Hammondovih brezkompromisnih bobnarskih krošejev s čimer so uspešno premeščali mostove med različnima žanroma. Odsotnost bas kitare je Crane uspešno fiksiral z uporabo bas pedala, medtem ko je bil Du Cann pri vokalnih interpretacijah z nihilizmi vseh vrst zaznamovanih besedil še prepričljivejši od svojega predhodnika.

Vzdušje na albumu je večinoma precej mračno, sploh na uvodni, naslovni klasiki, katera je nekakšen prototip Atomic Rooster standarda s srhljivim ambientom, kjer vlada počasen tempo in peklenski kitarski rif, medtem ko se vmes neusmiljeno pretakajo šelesteče linije Hammond orgel. Du Cannov togoten vokalni pristop se odlično staplja z okultističnim besedilom o personifikaciji smrti, ki s svojo koščeno roko in koso preži na posameznika za vsakim vogalom. Zaradi tovrstnega besedila, razbeljene kitare in udarnih ritmičnih fines bi se lahko govorilo o lepem primerku proto metala. Dinamični inštrumental »VUG« je postavljen v hitrejši tempo s temperamentnimi orglarskimi vragolijami ob neukročenih kitarskih frazah. Hammond resda ni dohajal izjemnega bobnarskega talenta svojega vsestranskega predhodnika, čeprav se mu je nekajkrat uspelo približati, a se je s svojimi brezkompromisnimi, masivnimi bobnarskimi prehodi vseeno zelo dobro vklapljal v tedanjo, zvokovno še nekoliko tršo Atomic Rooster podobo.

»Tomorrow Night« je še ena nepozabna klasika, ki je postavljena v počasen tempo in katera vsebuje Du Cannovo neutolažljivo petje o ljubezenskih težavah, medtem ko ga spremljajo klavir, hudomušne orglarske eskapade, odsekani bobnarski prehodi in kravji zvonci. V pospešenem tempu naravnani in ritmično izrazito kompleksni »Seven Lonely Streets« vsebuje sakralen uvod na orglah s čimer ob mogočnih bobnarskih prehodih in surovih kitarskih rifih nastane izrazito melodramatično vzdušje. Du Cannovo vokalni pristop je tokrat kar nekoliko klavstrofobičen, kar se dobro podaja ritmični zabeli iz kaotičnih bobnarskih krošejev. Časovno izvrstno usklajeni solaži na Hammond orglah in kitari delujeta kot nekakšna medsebojna tekma, kdo bo koga v virtuoznosti bolj namahal.

»Sleeping For Years« je še en zabaven težko rockerski eksperiment z razglašeno uvodno oscilacijo na kitarskih strunah, kjer sčasoma ob masivnih orglarskih plasteh in nabrušenemu kitarskemu repenčenju nastane prav zabavna melodija. Crane in Du Cann vnovič ne varčujeta z razvejanimi solažami, ki bodo še dandanes navdušile vse glasbene gurmane. Za malenkost manj zanimivi »I Can't Take No More« je uporniško razpoložen standard z večplastnimi orglarskimi pasažami in razsrjenim vokalnim pristopom kot posledici še enega bridkega ljubezenskega razočaranja, medtem ko vse skupaj sekajo potentne kitarske fraze. Romantična klasika »Nobody Else« je na Craneov klavir položena pol-balada, katero povezujejo melanholične kitarske pasaže in tenkočuten vokal. Pol-balada je zato, ker se v drugem, inštrumentalno zasoljenem delu njena struktura in ambient popolnoma spremenita in prevzameta nekoliko svetlejše odtenke. Besedilo je izrazito nihilistično in odseva odpor do zblaznelega sveta.

Zaključna progresivno rockovska umetnina, epski inštrumental »Gershatzer«, je v prvi vrsti vrhunska demonstracija Craneovega brezmejnega orglarskega pa tudi klavirskega talenta, saj s tragičnim življenjem zaznamovani legendarni klaviaturist tu briljira z vrsto solističnih vložkov ob katerih zastane dih pri čemer vrže rokavico v izziv Keithu Emersonu (ELP) in Jonu Lordu (Deep Purple), najbolj cenjenima prog rockovskima oziroma težko rockerskima klaviaturskima virtuozoma tistega časa. Sčasoma na svoj račun s pravcato solistično orgijo na bobnih pride tudi Hammond, ki vrže rokavico proti svojemu slovitemu predhodniku Carlu Palmerju (ELP).

Mračna epopeja »Death Walks Behind You« je najbolj dovršen izdelek v celotni povesti tega kultnega britanskega rockovskega kolektiva in klasika progresivnega rocka. To je album, ki je še danes obveza za vse ljubitelje mogočnega zvoka Hammond orgel in tistih, ki čislajo udarnejši pristop k progresivnemu rocku. Kakor se to sliši bizarno in tragično, sploh če se v poštev vzame mračna, okultistično naravnana besedila in odlično naslovnico, katera prikazuje znamenito sliko legendarnega angleškega slikarja in poeta Williama Blakea z naslovom Nebukadnezarjeva blaznost (prikaz antičnega babilonskega vladarja sredi njegove domnevne ponorelosti, kar je hkrati tudi aluzija na Craneove periodične mentalne težave), so trije člani klasične Atomic Rooster zasedbe, ki je posnela ta album danes na žalost že vsi mrtvi. Nobeden od njih ni dočakal visoke starosti.