Post rock je očitno zopet v v vzponu. Po prvem valu v osemdesetih letih, drugem na začetku leta 2000, bomo očitno doživeli kulminacijo te glasbene zvrsti v drugem desetletju  trenutnega tisočletja. Predvsem po zaslugi bendov, ki uporabljajo post rock kot okostje svojih kompozicij na katerega obesijo glasbene zvrsti, ki so jim najbližje. Tako so se nam v soboto 21.4 predstavili dve skupini, ki sodita v post rock žanr, ob njima, pa še skupina "x". "X" zato, ker v svojem glasbenem izrazu nikakor niso sodili poleg, kot tudi zaradi same odrske prezence.

Ti zadnji mojstri, ki pa so nastopali prvi, so se imenovali Smashed Face. Pred tem zadnjim imenom so se imenovali še Interruption, Parricide and Detheria. Igrali so brutal death metal, ki pa so ga v zadnjem času pomešali še z metal coreom. Gre za izjemno simpatičen bend, med katerim sem se nasmejal do solz. Mogoče bi lahko šli po poti Jane Fonda, ki je izdajala videokasete z vajami za aerobiko. Med počasnejšimi ritmičnimi deli, začne namreč cel bend delati počepe. Včasih sinhrono, včasih asinhrono, vsekakor pa milo rečeno nenavadno. Sama izvedba pa pri teh vajah sploh ne trpi, tako lahko sklepamo, da gre za odlično fizično pripravljene Čehe. Glede na to, da so izdali tri celovečerne albume, zadnjega leta 2010, imajo na voljo precej materiala in veliko tega so nam tudi prestavili. Ob prve predskupine se pač ne pričakuje skoraj uro dolgega nastopa. Ker pa niso bili dolgočasni in sem se ob njih neizmerno zabaval, mi je njihov nastop minil še prehitro. Spredaj kjer sem stal je bil tudi zvok na nivoju, tako da smo rahlo nepričakovano, dobili kvalitetno ogrevanje v preostanek večera.

Kmalu za njimi so se na odru pojavili še eni Čehi, slišijo na ime Esazlesa in so tipičen predstavnik post rocka, ki ga omenjam v uvodu. Izdana imajo EP in singl iz njega, vendar pa imajo srečo saj se dajo komadi lepo neprenteciozno razvleči. Njihov pristop pa je podoben Američanom Rosetta, v Slovenji pa bi jim lahko ob bok postavili The Canyon Observer. V post rock so vmešali še elemente sludgea, kar z predirnimi vokali naredi atmosfero polno agonije na eni strani in upanja na drugi strani. Njihov pristop je klasičen za to zvrst. Umirjen začetek z malo melodije, melodična tema, ki se ponavlja kar precej časa, stopnjevanje melodije. Proti koncu se sicer tišji inštrumenti močno ojačajo, večjo vlogo dobijo činele. Pomembno pa je, da melodična kitarska tema vedno prevlada. Tudi za sam vokal bi lahko rekli, da gre pri Esazlesa za podporo kitarski liniji in je bolj namenjen ustvarjanju vzdušja. Samo zgodbo pa povesta kitara in domišlija posameznika. Lep dodatek, je bila govorjena beseda med zadnjo ali predzadnjo skladbo. Še nikoli prej nisem češčine dojel, kot jezik, ki prepriča. V tem momentu pa je vokalist s svojo interpretacijo besedila poskrbel, da se je kar nekaj mravljincev sprehodilo preko mojih okončin. Njihova prezenca na odru je prava, so zelo energični, ko je potrebno in melanholični kadar gredo v bolj mirne vode. Očitno uživajo v tem kar delajo in lahko se veselimo njihovega naslednjega albuma.

Zadnji so nastopili Avstralci Sleepmakeswaves. Ob njihovem nastopu se je, sicer že prej lepo napolnjena dvorana, še bolj napolnila. V zraku je bilo čutiti napetost in obiskovalci iz vseh možnih vetrov so imeli kaj videti. Pristop Avstralcev je bolj umirjen kot pri Esazlesa. Sama glasba nima takšnih oscilacij ampak je bolj linearna. Seveda še vedno v žanru, v primerjavi z Lady Gaga so naprimer super razgibani in nepredvidljivi.. Bolj intenzivno uporabljajo tudi sample, kar je odličen dodatek glasbi. Zasledil sem podatek, da gre za bend, ki je v lanskem bendu na spletni strani Bandcamp prodal v enem tednu toliko albumov, da so zasedli prvo mesto. Še vedno pa gre za enega bolj prodajanih avstralskih bendov. Izdan imajo en album z naslovom …And So We Destroyed Everything, ki ga toplo priporočam bralcu. Sam koncert je bil pravo doživetje, in kolega se je upravičeno vprašal, ali je sploh mogoče ustvariti slab post rock? Verjetno je, vendar pa imam očitno srečo, da še nisem naletel na tak bend v živo. Toliko emocij in takšnega melodičnega polnega zvoka v drugih glasbenih zvrsteh še nisem zasledil. Dokaz za univerzalnost glasbe pa je prav prej omenjena socialna raznolikost obiskovalcev. Izvedba sama je bila seveda na nivoju, zvok je bil zopet točno takšen kot je potrebno. Lahko bi uporabil nogometno primerjavo, ko pravijo, da je dober sodnik tisti, ki ga med tekmo ne vidiš. Dober zvok pa je očitno tisti, na katerega ni potrebno biti posebej pozoren, saj je vedno prisoten ob pravem času. Sleepmakeswaves so nam postregli z enournim repertoarjem, v mogoče že malo preveč intimnem vzdušju, ki pa mi je za tisti trenutek ustrezal. Ker pa me je zunaj čakal še prijeten sobotni večer, sem se vtisov poln podal novi avanturi napro ti.