Junij, 2019

02jun19:0023:59Phil Collins (predskupina Mike + The Mechanics)Dunaj (Wien), Ernst Happel Stadion, Avstrija

more

Opis dogodka

kdo: Phil Collins s turnejo “Still Not Dead Yet”
predskupina: Mike + The Mechanics
kje: Dunaj, Ernst Happel Stadion, Avstrija
kdaj: nedelja, 02.06.2019, ob 17.00 uri (vrata) / ob 19.00 uri (začetek)

Vstopnice različnih kategorij so na voljo od 10.00 ure in petka 30.11.2018, dalje preko sistema in dosegljive preko sistema OETickets!

Legendarni Phil Collins se vrača na koncertne odre. Tako je napovedal svetovno turnejo “Still Not Dead Yet”, v sklopu katere se bo ta svetovno priznani kantavtor, komponist, producent in bobnar, ustavil v avstrijski metropoli Dunaju, v nedeljo, dne 02.06.2019, ko bo nastopil na tamkajšnjem Ernst Happel stadionu! V vlogi predskupine bodo nastopili Mike And The Mechanics, to je zasedba, ki jo vodi Collinsov stari dobri prijatelj iz časov Genesis Mike Rutherford in ki znana po nekaterih izjemnih pop uspešnicah.

Phil Collins:
Phil Collins, sicer tudi bobnar in pevec legendarne britanske zasedbe Genesis, je solistično pot gradil vzporedno z delovanjem v matični zasedbi. Collinsova kariera traja že skoraj štiri desetletja in v tem času mu je občinstvo ostalo zvesto vse do danes, vedno pa je znal pritegniti novo. Njegove pesmi so brezčasne in se dotikajo src vseh generacij. Nekatere njegove balade kot so Another Day in Paradise, In the Air Tonight ali One More Night so zapisane v knjigi najlepših skladb vseh časov. Philu Collinsu pripada status enega najuspešnejših pop pevcev vseh časov, ki je v karieri prodal preko 150 milijonov albumov.

Phil Collins, sicer rojen kot Philip David Charles Collins (30. januar, 1951, Chiswick, London, Velika Britanija), je pričel s solo kariero v 80.-ih, njegov uspeh na solistični poti pa ni presenetil njegovih oboževalcev iz časov, ko je bil član zasedbe Genesis. Ko je imel 30 let, je posnel prvi solo singel In The Air Tonight, ki se je v Veliki Britaniji prebil na drugo mesto lestvice uspešnic. Med leti 1984 in 1990 je Phil imel kar deset uspešnic med najboljšimi desetimi skladbami v ZDA. Še preden se je pričela njegova uspešna kariera, je Collins kot deček leta 1964 dobil vlogo igralca/pevca Artfula Dodgerja v londonski produkciji Oliver (poleg ostalih vlog, je nastopal tudi v filmu A Hard Days’s Night skupine The Beatles). Svojo prvo veliko glasbeno priložnost je dobil kot najstnik, ko so mu ponudili, da zamenja dotedanjega bobnarja v britanski art-rock skupini Genesis leta 1970 (istočasno pa je gradil kariero tudi v jazz zasedbi Brand X). Še preden je pevec skupine Genesis Peter Gabriel leta 1974 nenadoma zapustil skupino, je skupina dosegala relativno skromne uspehe v Veliki Britaniji in ZDA. Po odhodu Gabriela so preostali člani skupine izbirali med 400 kandidati na avdiciji za novega pevca, a se niso odločili za nobenega. Odločili so se, da dajo priložnost mlademu bobnarju, članu skupine Genesis, Philu Collinsu. Rezultat te odločitve je bilo postopno poenostavljanje glasbenega izraza skupine Genesis in vse večja osredotočenost na Collinsov izrazni vokal. Album And Then There Were There… so tako leta 1978 prodali v zlati nakladi, album Duke pa je bil še bolj uspešen. Collins je leta 1981 objavil svoj prvi solo album Face Value, ki je postal večja uspešnica kot katerikoli album skupine Genesis dotlej. V osemdesetih je Collins usklajeval delo na samostojnih projektih z delovanjem v skupini Genesis. Leta 1991 so Genesis izdali album We Can’t Dance, nakar so se odpravili na veliko turnejo. Po koncu turneje je leta 1993 Collins izdal album Both Sides, leta 1995 pa je naznanil dokončni odhod iz skupine Genesis. Naslednje leto je izdal album Dance Into The Light, in se podal na izjemno uspešno promocijsko turnejo. Leta 1998 je izšla zbirka Hits, leta 1999 pa je izdal svoj prvi album z big bandom A Hot Night in Paris, za tem pa leta 2002 Testify, The Platinum Collection (2004), kot zadnjega pa Love Songs: A Compilation … Old And New (2004).
V navednicah poslovilna turneja “First & Final Farewell Tour”, ga je pripeljala tudi v Zagreb (27. 10. 2005).
Leto 2007 bo za Collinsa spet priložnost, da s starima lisjakoma Michaelom Rutherfodom in Tonyjem Banksom obudi glasbo legendarnih Genesis.
Leta 2010 je Collins izdal album “Going Back”, ki je pravzaprav album priredb “Motown” in “soul” standardov nekaterih njegovih najljubših izvajalcev, ki so v šestdesetih letih, vplivale na njegov glasbeni razvoj.

Mike +The Mechanics:
Mike + The Mechanics so se rodili kot stranski projekt Genesis basista in kitarista Mikea Rutherforda, kateremu se leta 1985, ko je ustanovil lasten band, ni niti sanjalo, da bo z The Mechanics kot za šalo osvajal vrhove glasbenih lestvic, pa čeprav je bil že s svojim ‘matičnim’ bandom vajen nenadejanega komercialnega uspeha. Ta progresivnorockovski pionir, ki je od nekdaj prisegal na Rickenbacker model bas kitare, je v osemdesetih postal pravcati poprockovski šampion in eden redkih, ki je hite nizal z dvema različnima skupinama.
Rutherfordova solo kariera, z izjemo »Acting Very Strange« (1982) skladbe »Maxine«, ki je doživela spodobno uvrstitev na kanadski lestvici, ni navrgla kakega zaznavnega komercialnega uspeha, vendar je njegov prvenec, »Smallcreep’s Day« (1979) na katerem je sodeloval s pevcem Noelom McCallo (ex-Manfred Mann’s Earthband), še dandanes visoko čislan med vsemi artrockovskimi gurmani. Rutherford je že od nekdaj zatrjeval, da se kot skladatelj precej težko znajde na samem in najraje dela v enakovrednem glasbenem kolektivu, zato je rojstvo njegove solo skupine Mike + The Mechanics zanj nedvomno predstavljalo poseben izziv, potem ko je po prvih dveh solo poskusih že nameraval vreči puško v koruzo.
Mikeov band je bil po delovnem ustroju precej podoben kultnim Američanom Steely Dan, kar pomeni, da je s štirimi rednimi člani sodelovala cela vrsta imenitnih priložnostnih glasbenikov. Rutherford je po »Acting Very Strange«, katerega je navzdol vleklo prav njegovo slabo petje, hitro spoznal, da za kakršen koli večji uspeh nujno potrebuje kakovostnega pevca. Na koncu je našel kar dva pevska imenitneža; Paula Carracka (ex-Warm Dust, Ace in Roxy Music) in Paula Younga (ex-Sad Café). Medtem, ko je multi-inštrumentalist Carrack, ki je čedalje večjo vlogo v bandu kot skladatelj dobil zlasti v kasnejših letih, večinoma pel AOR balade, je bil žal že pokojni Young zadolžen za petje bolj udarnih rockerskih dosežkov. Originalni band sta dopolnjevala klaviaturist Adrian Lee in bobnar Peter Van Hooke.
Hiti so začeli deževati že od prvega albuma, »Mike + The Mechanics« (1985), dalje. Uspešnice kot so »Silent Running (On Dangerous Grund)«, »All I Need Is A Miracle« »The Living Years«, »Word of Mouth«, »Over My Shoulder«, »A Beggar On a Beach of Gold«, »Now That You’ve Gone«, »Taken In«, »Nobody’s Perfect« in ostale so vse po vrsti dosegle odmevne uvrstitve na obeh straneh Atlantika. Mike + The Mechanics so s svojo verzijo sofisticiranega pop rocka za katerega je bil značilen nadvse inteligenten skladateljski etos in številni subtilni aranžmaji navduševali številne glasbene sladokusce od sredine osemdesetih naprej. Rutherford je že v obdobju, ko so Genesis mutirali v pop rock atrakcijo razvil izjemen smisel za pisanje poprockovskih hitov, pri čemer je imel kasneje močno oporo tudi v Carracku.
Leta 2017 so Mike + The Mechanics izdali svež studijski album z naslovom “Let Me Fly”.


Čas

(Nedelja) 19:00 - 23:59

Lokacija

Ernst Happel Stadion

Meiereistraße 7, 1020 Wien, Avstrija

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X