Steve Hackett na fokstrotu ob petdesetih! (2022)

foto: ALEŠ PODBREŽNIK 2022
0 211

Prizorišče: Padova / Gran Treatro Geox / Italija
Datum: petek, 18. 11. 2022


Steve Hackett velja danes zelo verjetno za zadnjega svoje vrste. Nekdanji Genesis kitarist je s svojim pogledom na svet igranja kitare ter nesluteno inovativnostjo, za vselej zapustil eno najvidnejših umetniških gravur v definiranju žanra progresivni rock. Velja za enega najbolj pronicljivih in kreativnih glasbenih umetnikov generacije, ki je postavila na noge progresivni rock pred več kot petdesetimi leti. Je namreč edini, ki izmed generacijskih vrstnikov vseskozi aktivno koncertira ter snema in ustvarja svež avtorski material. Neprekinjeno. Od svojih začetkov, to je leta 1968, pa vse do danes, ko se bliža polagoma proti 73. letu starosti. Samo v preteklem letu je izdal dva albuma. Prvi je bil “Under A Mediterranian Sky” (RockLine recenzija), vseinstrumentalni in orkestralno-akustični dosežek, drugi pa standardni studijski album “Surrender Of Silence” (RockLine recenzija). Ob tem je vseskozi na turnejah. V letošnjem poletju smo ga prestregli v italijanskem Vidmu. Tam je izvajal celoten “Seconds Out” v živo (ob 45. obletnici izida tega kultnega koncertnega albuma skupine Genesis), potem pa se je v pozni letošnji jeseni znova vrnil na prizorišča stare evropske celine s serijo nastopov na katerih je združil praznovanje 50. obletnice Genesis albuma “Foxtrot”, pri čemer je repertoar skombiniral z najvidnejšimi trenutki svoje dolgožive in kreativno razkošne, multi-facetne glasbene kariere.

Eden od bistvenih faktorjev, ki drži Hacketta po konci je, ob popolni kreativni svobodi ter neulovljivem glasbenem vizionarstvu, njegova klasična (iz)urjenost, ki jo tako premeteno vgrajuje skozi različne glasbene žanre v svojevrsten in unikaten glasbeni konglomerat. Vsemu temu poveljuje edinstven, na miljo prepoznaven karakter njegove glasbene igre. Pionirskega leska. Hackett je postavljal standarde ‘tapinga’ in ‘swap pickinga’, za veliki vzor pa ga jemljejo mdr. Brian May, Alex Lifeson in seveda tisti, ki je prignal šov eksces z mnoštvom viž v populariziranju kitarskega herojstva skozi osemdeseta do skrajnosti – to je pokojni Eddie Van Halen. Ob vsem tem kar se je zapisalo, bi nemara od generacijskih vrstnikov šel vštric le še kak Robert Fripp, ki pa že več kot dvajset let ne želi posneti novega King Crimson materiala. Ostali so se ustavili. Bodisi zavoljo dolgoletne kreativne impotence (Peter Gabriel, Phil Collins, Steve Howe,…), bodisi zavoljo polagoma pešajoče zdravstvene kondicije. Nihče jim ne zameri zaradi tega. No, Hackett pa je pri tem izjema. Ob izjemnem studijskem elanu, je odrska poskočnost in agilnost za 72. letnika še naprej naravnost osupljiva.

Mojster Hackett je v padovsko prizorišče Gran Teatro Geox, kjer smo ga nekoč, točneje 25. 9. 2015, že uspeli občudovati, ponovno prispel s svojo dodobra uigrano tovarišijo, ki jo sestavljajo vrhunski glasbeni talent švedsko-ameriškega porekla Nad Sylvan – vokalist, ki velja za idealno presečnico Collinsa in Gabriela, nadalje dolgoletnima pajdašema – vsestranskim pihalistom Robom Townsendom in klaviaturistom Rogerjem Kingom, ter mlajšima in pred štirimi leti integriranima članoma, to je basistom Jonasom Reingoldom (Kaipa, The Flower Kings, Karmakanic) in bobnarjem Craigom Blundellom (Pendragon, Steven Wilson, Lonely Robot).

Prizorišče je bilo pravzaprav v celoti razprodano. Sem in tja je sameval kak stol, sicer pa cca 2.500 glava množica ‘razbeljenih’ italijanskih ljubiteljev progresivnega rocka! Vse do kamor je seglo oko. Hackett je to pot s tovarišijo nekoliko zamujal. Na oder je krenil ob pol desete zvečer (začetek je bil napovedan ob 21 uri in 15 min). V prvem delu je ekipa izvajala klasike Hackettove samostojne kariere. Udarni uvod z “Voyage of the Acolyte” (1975) klasiko Ace Of Wands, s katero je mojster Hackett v karieri vselej rad odpiral koncerte, je v hipu dvignil publiko. Albumu “Surrender Of Silence” je namenil pozornost le z enim komadom – z The Devil’s Cathedral. Skušanju peklenščka, je sledilo ‘rojstvo jutranje zarje’ v še eni klasiki, to je Spectral Mornings, kjer je Reingold prijel v roko kombinirano dvanajstrusnko kitaro in bas kitaro. Publika se je posebej vpela v radoživo Every Day, ki jo v drugem delu nadomesti fenomenalni mistični instrumental, z eno najbolj markantnih in prepoznavnih solaž celotne Hackettove kariere. V nadaljevanju pa dve presenečenji. Še ena “Voyage of the Acolyte” klasika A Tower Struck Down in nasploh zanimiva izbira – Camino Royale iz albuma “Highly Strung” (1983), ki med poznavalci in ljubitelji Hacketta ne kotira ravno visoko.

Bend je postregel z vrhunsko uigranostjo. Z užitkom je opazovati mirnost članov med samo izvedbo kompleksno zastavljenih točk. Mojstru Hackettu ne uide nič. Niti drobec, njegova ekipa pa niza v realizaciji avtorskih kompozicij neverjetne mostove med klasično zasnovanostjo ter izrazitimi žanrskimi odkloni, vse tja do izrazitega spogledovanja s prvinami jazz glasbe. Skupina je prvi del sklenila s Shadow Of The Hierophant, a brez (občasne dodatne vokalistke in kitaristke) Amande Lehmann, ki je spremljala skupino na odrih v letošnjem poletju, to pomeni v absolutno instrumentalni izvedbi. Mračna in mistična, kot vselej. Z motivnimi repeticijami igranimi iz kroga v krog vse bolj in bolj intenzivno. Do fantastičnega krešenda ob katerem se ježijo vse dlake na telesu. Skušnjava, ki ji ni para. Če kdo zna priklicati mistiko v glasbo, so to prav britanski glasbeniki na čelu s Hackettovo generacijo.

Prvi del se je v hipu obrnil. Hackett je napovedal 15 minut premora. Drugi del nastopa je prinesel tisto, po kar je prišla večina tega večera na prizorišče Gran Teatro Geox. Sredi poletja 2019 je Hackett s tovarišijo izvajal po evropski turneji celoten “Selling England By The Pound” (1973) – enega takšnih koncertov smo ujeli sredi julija 2019 v Pordenonu, sedaj pa je napočil čas za koncertno izvedbo še ene velike klasike iz pionirskih let progresivnega rocka, to je četrti Genesis album “Foxtrot” (1972).

Prizorišče se zatemni. Tišina. Nenadoma preplavi celotno prizorišče orjaški zvok melotrona. Točneje poplavi. Watcher of the Skies. Esencialno. Nepogrešljivo. Edinstveno. Hackett je s svojo dejavnostjo na koncertnih turnejah v zadnjih letih edini glasbenik, ki lahko približa klasične dni slavne preteklosti skupine Genesis svoji publiki, kot na dlani. Na ped. Na milimeter blizu. Ob tem je fascinantno, da so Genesis npr. album “Foxtrot” napisali, ko so fantje šteli rosnih 22. let. Z njim vred orjaški kos rock zgodovine. Za današnji čas je to naravnost nepojmljivo. Sploh, ko se ozreš za povrhu vsega še na vesoljni ep Supper’s Ready.

Hackett in ekipa so nezmotljivi. Do izvedbe Genesis materiala pristopajo pravzaprav zelo elementarno. Kot so Genesis leta 1972. Reingold večkrat podvojuje Hacketta kar z akustično kitaro, tako kot je to počel svoje čase Rutherford. Na teh delih bas kitare skupina ne uporablja. Nad Sylvan je znova dodal tisto piko na i brez katere vse skupaj ne bi imelo pravega dometa ekspresije in nenazadnje, pravega smisla. Večkrat se je na odru pojavil kot duh, desno od Hacketta, ali na podestu za njim. Sylvan je vsekakor pomemben tudi po vnosu ščepca glam teatra v vsej tej brezkončni zvočni in kreativni glasbeni slikovitosti. S svojo vokalno karizmo, ki povzema v barvi elemente Collinsovega in Gabrielovega petja, so Genesis skladbe brezhibno oživele. Hackett je dejansko intenziviral svoje koncertne repertoarje z Genesis glasbo šele nekje od leta 2013 dalje, ko se mu je v ekipi pridružil prav Sylvan. Tako pomembno je imeti vokalista, ki se približa Gabrielu ali Collinsu. No, v primeru Sylvana pa lahko govorimo kar o kombinaciji obeh, kar je nasploh izjemna redkost.

Kot vselej, je kup motivov dušebrižno harmoniziranih in skupina tako ustvarja izjemno zgoščeno zvočno sliko na svojih predstavah. Hackettova kitara je tako ali tako hipoma prepoznavna, tu je Rob Townsend založen z vsemi možnimi pihali, ki je bil tokrat še posebej osredotočen tudi na igranje flavte, kar je v izvirniku Gabrielovo delo. Nekateri deli izvirnikov so poljubno podaljšani. Vanje so integrirane finese jazza, predvsem pa doseže re-intepretacija klasike “Foxtrot” svoj pričakovani krešendo ob simfoničnem epu Supper’s Ready, ki postane v rokah Hacketta in ekipe konkretno podaljšan, zlasti v izhodu, kjer odvrtinči Hackett razkačeno solažo ter pripelje razvoj dogodkov do absolutnega vrhunca, pri čemer zraste ep še za dodatne tri minute.

Koncert Steva Hacketta ostaja v izmeri preko dveh polnih ur absolutna hipnoza. Tudi v letu 2022. Nič manj, nič več. Obveza za ljubitelje njegovega lika in dela, ter ljubitelje glasbe klasičnih Genesis. Glasbeni material klasičnih Genesis zlepa ne bo zapustil koncertnega repertoarja, saj zagotavlja integracija Genesis klasik Hackettu pač polne dvorane. Se pa Hackett zaveda, da tega brez Sylvana zelo verjetno ne bi bilo. Ali pa vsa reč ne bi delovala tako preklemano blizu originala, kot deluje s Sylvanom v postavi, kar znova ne bi potešilo Hackettovega perfekcionizma.

Ko sta se obrnili dve debeli koncertni uri, je italijanska publika znova nagradila svojega heroja in njegovo ekipo z gromoglasnimi ovacijami, ki niso in niso hotele pojenjati. Hackett je v Italiji doma in zelo verjetno bi tudi sam glasbenik z lahkoto pritrdil, da gre za eno najljubših destinacij, kjer nastopa. In tu nastopa redno. In upajmo da tako ostane, saj se mož ne ustavlja. Na odru je znova prikazal vse tisto (in več) po čemer slovi, prav tako pa je še vedno zelo vitalen, iskriv, zabaven ter daje ob stiku s publiko tisti, pri glasbenikih (tako velikega kova) redko srečani občutek globoke hvaležnosti, izpolnjenosti in na nek način velike skromnosti. Hackett ostaja genij svoje sorte. Neusahljivi glasbeni kreator, inovator in pionir, ki redno skrbi za odlične odrske predstave. V kolikor Hacketta v živo še niste srečali, bi bil vrste greh, da si ne privoščite tudi vi obiska enega izmed njegovih koncertnih nastopov. Hackett namreč še vedno redno nastopa na vsaki turneji in to relativno blizu zahodne slovenske meje z Italijo. Čeprav je časa v veliki peščeni uri vse manj in manj, ostaja še vedno izjemna priložnost, da izpopolnite in obogatite svoja koncertna izkustva.

Avtor: Aleš Podbrežnik & Edita Klemen
Fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista:
1. Ace of Wands
2. The Devil’s Cathedral
3. Spectral Mornings
4. Every Day
5. A Tower Struck Down
6. Solo bas kitara
7. Camino Royale
8. Shadow of the Hierophant
—premor 15 min.—
9. Watcher of the Skies
10. Time Table
11. Get ’em Out by Friday
12. Can-Utility and the Coastliners
13. Horizons
14. Supper’s Ready
—dodatek—
15. Firth of Fifth
16. Solo bobni
17. Los Endos / Slogans / Los Endos


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki