The Mahones, 35th Anniversary Tour
Torek, 24. 2. 2026
Quantic, Bukarešta, Romunija
“Tragikomična izkušnja”
Vedno, ko pridem v Bukarešto, se dobim s starim prijateljem in bivšim sodelavcem Victorjem. Ta vedno poskrbi za večerno dogajanje, in tokrat je v ponudbi mesta, ki nikoli ne spi, izbral koncert irskih folk punkerjev kanadskega izvora, The Mahones. Prvič sem slišal zanje, toda zakaj ne bi prisluhnil irskim poskočnicam, kot jih poznam v izvedbi slavnejših in komercialno uspešnejših bendov The Pogues, Dropkick Murphys in Flogging Molly? V Quanticu sem že bil na par koncertih in plac je idealen za take zadeve, pivnica v obeh krilih in dvorana za kakšnih 1.000 obiskovalcev na sredini.
Predskupino sva preskočila, zatopljena v debato ob odličnem pivu in načosih z romunskimi klobasicami. Ob devetih sva zakoračila v dvorano, v kateri je bilo, reci in piši, kakšnih 50 ljudi. Ti so presenečeno gledali na oder, kjer so se izgubljeno potikali pevec in kitarist Finny McConnell (a si človek lahko izmisli bolj idealno ime za pevca v irskem punk folk bendu?), in njegova ekipa, sestavljena iz basista Seana “R!ot” Ryana, bobnarja Guillaumea Lauzona, poljskega violinista neznanega imena ter orgličarja, ki je osamljeno stal v mračnem kotu na desni strani odra. Zakaj je bila publika presenečena, vprašate?
Ker bend ni izvajal glasbe v pravem pomenu besede. Finnyeva kitara je bila “navita” na jakost 0, bas kitara in violina sta bili uglašeni, ne morem niti reči da vsaka v svojem ključu, ampak vsaka v svojem univerzumu. Orgličar je vsake toliko vpadel z nekakšnim nekoherentnim povezovalnim solom. Edini, ki je koncert vzel resno, je bil bobnar, ki je skušal obdržati skupaj razpadajočo kakofonijo zvokov.
Finny je v mikrofon trobezljal anekdote iz starih, dobrih časov, ko so The Mahones baje palili in žarili po svetovnih odrih skupaj z dragimi prijatelji iz zgoraj omenjenih bendov. Basist in violinist sta med tem improvizirala vsak svojo melodijo ob istem času. Orgličar se je zgrbljeno skrival v svojem kotu, bobnar pa je z blaznim sijajem v očeh pogumno vztrajal pri svojem početju. Nekajkrat so hoteli celo začeti s komadom, pa so se po cca dvajsetih sekundah obupano ustavili. Finny je med nagibanjem iz steklenice viskija ponosno povedal, da so na oder prišli direkt z kombija in seveda zamudili tonsko vajo. Le kdo bi si mislil kaj takega?
Iz občinstva so se začele usuvati romunske kletvice, jaz sem pa poprijel z “Play some fuckin’ music, please”, vendar me je Finny hitro potolažil z izjavo, da on ni glasbenik in pevec, ampak pripovedovalec zgodb. In tako še nekajkrat. Z Victorjem sva začelo pospešeno zahajati do šanka, da bi s pivom ublažila bolečino in se prepričala, da se na odru le dogaja neka vrsta muzike.
Ta kalvarija se je dogajala slabo uro, folk pa je kar vztrajal, ker očitno ni bilo kaj boljšega za počet. Potem pa se je zgodil manjši čudež. Kot da bi vpliv tistega, kar je bend v kombiju konzumiral pred koncertom, malce popustil. Finny je zakorakal do ojačevalca in ga odvil do 6, nekdo je v vmesnem času uspel uglasiti bas kitaro in možakarji so začeli igrati. Ker se verjetno svojih komadov niso več mogli spomniti, so se zatekli k The Pogues in The Ramones standardom ter akustičnim žalostinkam. In tako smo veseljačili naslednjo poldrugo uro. Seznam pesmi je bil verjetno TAKLE, ne bi pa dal roke v ogenj.
The Mahones obstajajo 35 let, po Finnyevih besedah so irski punk bend z najdaljšim aktivnim stažem. Izdali so 13 albumov, verjetno so bili nekoč v boljšem stanju, kot na ta deževni večer v Bukarešti. Kot vidim, so bili par dni prej tudi v Kranju (Trainstation SubArt), zavoljo slovenskih oboževalcev srčno upam, da jim je šlo bolje od rok in grl.
Ne vem, no. Vedno sam za kakšno pijansko eskapado, samo tole je bilo resnično pod nivojem. Pokojni Shane MacGowan je z vsemi svojimi prebliski izpadel kot popoln amater napram veselemu Finnyu in kolegom. Obstaja tudi neznatna možnost, da gre za koreografiran performans, ki naj bi bil šaljiv. V tem primeru sporočam Finnyu in druščini, naj naštudirajo kaj drugega.
Bend je obljubil druženje po koncertu, vendar smo vsi obiskovalci, z nama z Victorjem na čelu, odšprintali čim dlje od odra in veselih “Ircev”. Duhamorno.
Avtor: Igorac
Fotografije: Igorac
