Po katergoriji

Iz arhiva

Phideaux: Snowtorch

Phiedaux Xavier je s svojo ekipo prekaljenih glasbenih odličnikov, ki so obenem ljudje s katerimi je odraščal in katere pozna že skoraj vse življenje, tudi na »Snowtorch« ostal mojster sodobnega progresivnega rocka, ki v njegovi izvedbi na…

The Moody Blues: Keys of the Kingdom

»Keys of the Kingdom« spada med tiste 'pozne' The Moody Blues albume, ki so skoraj popolnoma nezanimivi za ljubitelje progresivnega rocka in vsebujejo le redke trenutke, ko zasije stara ambientalna magija, značilna za nekoč eno izmed…

Pierre Moerlen’s Gong: Leave It Open

»Leave It Open« ni bil najbolj inovativen trenutek v povesti Moerlenovih Gong, vendar je predvsem po zaslugi naslovne mojstrovine pripomogel k temu, da ga imajo ljubitelji Pierreove glasbene zapuščine v lepem spominu.

Return to Forever: Musicmagic

»Musicmagic«, poslednje studijsko dejanje kultnih jazzfusionistov, je s svojo izrazito komercialno naravo in ob vsakršni odsotnosti eksperimentalne igrivosti hitro odšlo v pozabo in to kljub temu, da je bilo vseh šest kompozicij na albumu…

Roxy Music: Roxy Music

Z Roxy Music prvencem je bil ustvarjen nenavaden in nadvse inovativen most med progresivnim rockom in glam rockom, kar je bil poleg Sinfieldove imenitne produkcije in Ferryevih napol metafizičnih, napol ljubezenskih besedil eden od ključnih…

Soft Machine: Land of Cockayne

»Land of Cockayne« je bil v marsičem produkt svojega časa ter odsev razmer na jazz fusion sceni osemdesetih. Kljub temu, da ni brez privlačnih trenutkov, je za svetlobna leta oddaljen od klasičnega Soft Machine pristopa k jazz fusionu iz…

Soft Machine: Softs

»Softs« je bil nadvse soliden dosežek Jenkins era Soft Machine, ki pa se zaradi nekaterih manj navdahnjenih idej ni uspel zapisati med njihove klasike. Kljub temu so dokaj dobro prestali Ratledgeov odhod.

Pierre Moerlen’s Gong: Time Is The Key

»Time Is The Key« je bil povsem spodoben album, ki je zacementiral Moerlenov pristop k melodičnemu, ambientalno bogatemu jazz fusionu z občasnimi progrockovskimi elementi, vendar o kakšni pretirani inovativnosti ni bilo (več) mogoče…

Fish: Raingods With Zippos

Škotski progresivnorockovski veteran je z »Raingods With Zippos« ustvaril enega izmed najbolj bleščečih draguljev svoje samostojne kariere, zato je lahko nanj še dandanes nadvse ponosen.

Emerson, Lake & Palmer: In the Hot Seat

S sila dolgočasnim »In the Hot Seat«, svojim poslednjim in bržkone najslabšim studijskim dosežkom, so ELP dosegli svoje ustvarjalno dno in čeprav so kot koncertni kolektiv vztrajali še štiri leta je bilo jasno, da je zdaj zares vsega konec.

David Bowie: Pin Ups

»Pin Ups« je eden izmed redkih Bowiejevih albumov, katerega ni moč označiti za rock klasiko, saj vsebuje zgolj priredbe njegovih najljubših izvajalcev iz mladostniških let in je zanimiv predvsem za tiste, ki bi radi izvedeli kdo je vplival…

Colosseum: Valentyne Suite

Colosseum so z »Valentyne Suite«, po zaslugi naslovne mojstrovine, dosegli svoj artistični vrhunec ter ključni album svoje kariere. Za kratek čas so se znašli v elitni skupini najboljših in najbolj pomembnih pionirskih progrockovskih skupin…

Beggars Opera: Waters of Change

Beggars Opera so z »Waters of Change«, kjer so bila vsa dela ustvarjena z izjemnim žarom, ustvarili kronski dragulj svoje diskografije in album, ki se lahko primerja tudi z najboljšimi deli bolj znanih simfoprogrockovskih vrstnikov.

Barclay James Harvest: Turn of the Tide

»Turn of the Tide« je potrdil, da so BJH v okrnjeni postavi opravili dokaj uspešno tranzicijo v osemdeseta, obenem pa je bil, kljub nekaterim grdim mimostrelom ter določenim pomanjkljivostim, predvsem na področju klaviatur, še vedno soliden…

Babe Ruth: Amar Caballero

»Amar Caballero« ni uspel ponoviti standardov, ki so jih Babe Ruth, zakoličili s »First Base«, a je bil kljub temu še vedno soliden dosežek, ki bo dandanes všeč predvsem ljubiteljem progresivnega rocka s kvalitetnim ženskim glavnim vokalom.

Asia: Silent Nation

Pogostokrat spregledani »Silent Nation«, ki se je ponašal z odlično Payneovo produkcijo, v marsičem ni bil običajni Asia album in ravno to je še danes ena izmed njegovih glavnih privlačnosti.

Alan Parsons : The Time Machine

»The Time Machine« je bil eden izmed boljših trenutkov Alanove samostojne kariere ter obenem vreden slovite The Alan Parsons Project zapuščine, čeprav je vseboval tudi nekaj manj bleščečih trenutkov.

Frank Zappa: Broadway the Hard Way

Težko je verjeti, da je bil »Broadway the Hard Way« plod mukotrpne in predčasno končane turneje po kateri je Zappa vse do svoje smrti naredil križ čez koncept rock banda, saj se ob poslušanju zdi, da je Frankova klapa delovala kot dobro…

The Moody Blues: Sur la Mer

»Sur la Mer«, ki ni imel ničesar skupnega s klasičnim The Moody Blues zvokom, je v goreči želji založbe, da čim bolj ugodi tedanjim trendom MTV generacije, spadal v kategorijo 'hitro pozabljivo'.

Bruce Dickinson: The Chemical Wedding

»The Chemical Wedding«, ki je med Dickinsonovimi privrženci dobil hudomušni vzdevek 'najboljši Iron Maiden album po »Seventh Son of a Seventh Son« (1988)', je bil že ob izidu prava metalska mojstrovina in je z leti samo še pridobil na…

Chicago: Chicago V

Chicago so bili leta 1972 s pomočjo »Chicago V« na vrhu ameriške jazz rock scene. Brez dvoma je šlo za enega njihovih najboljših dosežkov.

Obscura: Akróasis

Trajanje albuma: 57:56 Produkcija: V. Santura in Obscura Datum izdaje: februar, 2016 Založba: Relapse Records Ocena: 10/10 Nemški progresivni death metalci Obscura so v zadnjih štirih letih doživeli mnogo sprememb. Po izdaji

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X