Yes: Open Your Eyes

0 65

Založba: Eagle Records
Datum izida: 25. 11. 1997
Produkcija: Yes
Dolžina albuma: 72.02 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 7.5/10


Yes so »Open Your Eyes«, svoj sedemnajsti studijski album, izdali po vnovičnem razpadu klasične in najbolj priljubljene postave (pevec Jon Anderson, basist Chris Squire, kitarist Steve Howe, klaviaturist Rick Wakeman in bobnar Alan White). Slednja se je zgodila kmalu po izidu koncertno-studijskega hibrida »Keys to Ascension 2« (1997), ko Wakeman ni več zdržal v bandu in je zaradi (uradno) banalnega razloga (nestrinjanje glede izbire naslovnice za »Keys to Ascension 2«) vnovič ‘pobegnil’ na svoje, kar dolgoletnih privržencev ni niti malo presenetilo.

Na njegovo mesto je prišel Chrisov ameriški prijatelj Billy Sherwood (World Trade, Conspiracy), ki se je sicer bolj udobno počutil kot basist, vendar je poleg dodatne kitare odigral večino klaviatur na »Open Your Eyes«. Preostale klaviature sta kot gostujoča glasbenika odigrala mladi ruski klaviaturist Igor Khoroshev, ki je kmalu po izidu tega albuma postal novi član Yes, ter ustanovni Toto klaviaturist Steve Porcaro.

»Open Your Eyes« je svoje porodne krče doživljal kot bodoči album projekta Conspiracy, katerega sta sestavljala Squire in ‘njegov učenec’ Sherwood. Slednji je sčasoma razvil skoraj identično tehniko igranja Rickenbacker bas kitare in je po Chrisovi smrti postal njegov naslednik na bas kitari. Po prepričevanju tedanjega, novega Yes menedežmenta sta se odločila, da bosta dve novi skladbi, »Open Your Eyes« ter »Man in the Moon«, uporabila na bodočem Yes albumu. Kmalu so se ustvarjalnemu procesu pridružili še Anderson, Howe in White in začele so nastajati nove skladbe. Precejšnjo pobudo pri stvaritvi tega albuma je torej odigral novi menedžment, ki je sprejel odločitev, da bi Conspiracy skladbe precej boljše izpadle kot Yes stvaritve.

Od teh treh dolgoletnih Yes članov je imel samo Howe pomisleke glede usmeritve »Open Your Eyes«, saj se mu je zdelo, da se preveč skladb na albumu nagiba k pop rocku ter težki k komercialni usmerjenosti ob istočasnem pomanjkanju klasičnega Yes skladateljskega in aranžerskega pristopa. Ekscentrični kitarski mojster se v svoji oceni zvočne podobe »Open Your Eyes« ni zmotil, saj je album v skladateljskem in produkcijskem oziru nehvaležno primerjati s klasičnimi Yes albumi.

V primerjavi z njihovimi klasičnimi albumi gre za dosežek z večinoma precej preprostejšimi in lahkotnejšimi aranžmaji ter zmanjšano stopnjo ritmične kompleksnosti kot običajno. Kot celota je bil »Open Your Eyes« povsem soliden album, a je imel to smolo, da je izšel v istem letu oziroma takoj po obeh »Keys to Ascension« albumih, ki sta vsebovala koncertne in studijske skladbe v klasičnem Yes slogu. V medsebojnih primerjavi je seveda potegnil kratko, ne glede na to, da je vseboval nekaj zelo kvalitetnih del.

Uvodni del »Open Your Eyes« postreže s tremi posrečenimi skladbami, ki zapustijo dober vtis in so jim lahko še danes v ponos. »New State of Mind«, prvi izmed obeh singlov s tega albuma, je bil za običajne Yes razmere relativno udaren dosežek, z močnim poudarkom na bogatih vokalnih harmonijah, ki so po prihodu Sherwooda postale še boljše kot običajno. Sherwood ima podobno barvo glasu kot Squire, kar je še en dodaten razlog, da je po smrti legendarnega basista postal njegov ‘popolni’ naslednik.

Naslovna skladba, drugi single s tega albuma, se ponaša z odličnim večglasnim refrenom, katerega preveva tipična, izrazito pozitivna ambientalna energija, zato ne preseneča, da sodi med najboljše »Open Your Eyes« trenutke. Ta skladba, ki se je originalno imenovala »Wish I Knew« bi morala prvotno iziti na Squireovemu solo albumu. Sledi odlični »Universal Garden«, nekoliko kompleksnejša stvaritev, ki prav tako vsebuje izrazito melodični, buditeljski refren s prešernimi vokalnimi harmonijami, orkestralnimi aranžmaji in subtilnimi kitarskimi pasažami. Od vseh del na »Open Your Eyes« je ta kompozicija še najbližje klasični Yes ambientalni magiji in s tem spada med vrhunce tega albuma.

Po posrečenem otvoritvenem delu sledi nekaj šibkejših dosežkov, ki bi v sklopu projekta Conspiracy izpadli odlično, medtem ko se kot Yes skladbe uvrščajo nekam v ‘drugo ligo’ v primerjavi z njiovimi klasičnimi dosežki. »No Way We Can Lose« je akustično usmerjena, vesela skladbica s še enim ‘buditeljskim’ refrenom v režiji večnega ‘meditativnega guruja’ Jona Andersona, ki jo zaznamuje predvsem Howeova specifična kitarska solaža. Občasen vnos orglic v Squireovi režiji izpade kot ne preveč posrečen dodatek.

»Fortune Seller«, relativno zanimiva stvaritev, vsebuje dramatične in nekoliko frenetične vokalne harmonije v stilu tistih iz klasike »I’ve Seen All Good People«, nostalgično obarvane kitarsko-klaviaturske harmonije ter številne dobro speljane časovne prehode. Izrazito melodični »Man In The Moon«, še ena skladba, ki bi originalno morala postati del Squireovega solo projekta, zaradi svojih poprockovskih elementov predstavlja precejšnji slogovni odklon od klasičnega Yes zvoka. Ne glede na to je potrebno izpostaviti dramatične orkestralne aranžmaje in melodični, večglasni refren v katerem je Andersonov vokal zelo dobro harmonizran z ostalimi pevskimi sodelavci.

»Wonderlove« je še ena lahkotnejša skladba, ki bi kot Jonova ali Chrisova solo stvaritev izpadla impresivno. V sklopu Yes je to kvečjemu solidna, nekoliko repetativna skladba, ki je vsaj za eno minuto predolga. »From The Balcony«, plod naveze Anderson-Howe, je kratka in lepa akustično usmerjena ljubezenska balada, ki pa za seboj ne zapusti kakšnega globljega vtisa. Skladba »Love Shine« je za običajne Yes razmere že skorajda pop rocker in bi ob drugačni produkciji izpadla umestno tudi na albumih z nekdanjim kitaristom Trevorjem Rabinom. »Somewhere, Someday« je še ena vesela, bodrilna skladba z zelo preprosto aranžersko in lirično zasnovo, ki v sklopu Squireovega ali Andersonovega solo projekta ne bi izpadla napačno, a je kot Yes stvaritev vse prej kot vznemirljiva.

Zaključna, vokalno nekoliko pretirano razglašena stvaritev, »The Solution«, kljub navidezni skoraj 24-minutni dolžini ni najdaljša stvaritev v Yes zgodovini, saj je v resnici dolga manj kot pet minut. Po dveh minutah tišine nastopi 16-minutna ambientalno usmerjena skladba »The Source«, ki ima več skupnega z ambientalno glasbo kot s simfoničnim prog rockom klasičnih Yes. Kljub impresivni dolžini vsebuje malo prave glasbe zato seveda ne gre za še enega izmed številnih Yes superepov. Številne privržence je ta poteza članov Yes pošteno vznejevoljila, saj so se čutili prevarane, zato nekateri »The Solution/The Source« štejejo kot največjo skladateljsko prevaro v Yes zgodovini.

»Open Your Eyes« upravičeno sodi v ‘spodnji razred’ dosedanje Yes diskografije, čeprav bi ga bilo krivično označiti za slab dosežek. Kot že omenjeno, je imel dvojno smolo, da je izšel po dveh klasičnih koncertno-studijskih Yes dosežkih ter, da originalno sploh ni bil zamišljen kot novi Yes album. V primeru, da bi izšel kot del projekta Conspiracy, tako kot sta si ga Squire in Sherwood originalno zamislila, bi bil »Open Your Eyes«, ki bi seveda zvenel precej drugače, med Yes privrženci gotovo precej boljše sprejet. Ne glede na to pa je bil »Open Your Eyes« v primerjavi z ostalimi Yes albumi, ki so izšli v devetdesetih in katerih, razen obeh »Keys to Ascension« albumov, ravno tako ni zaznamoval klasični Yes slog, povsem soliden dosežek.

Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik

Seznam skladb:
1. New State of Mind (6:00)
2. Open Your Eyes (5:14)
3. Universal Garden (6:16)
4. No Way We Can Lose (4:56)
5. Fortune Seller (5:00)
6. Man In The Moon (4:41)
7. Wonderlove (6:06)
8. From The Balcony (2:43)
9. Love Shine (4:37)
10. Somehow, Someday (4:47)
11a. The Solution (5:25)
11b. The Source (16:22) – skrita skladba, po 2.00 minutnem premoru

Zasedba:
Jon Anderson – vokal
Steve Howe – steel, električne & akustične kitare, mandolina, banjo, spremljevalni vokal
Billy Sherwood – akustične & električne kitare, klaviature, spremljevalni vokal
Chris Squire – bas kitara, orglice, spremljevalni vokal
Alan White – bobni, tolkala, spremljevalni vokal

Sodelujoča glasbenika:
Igor Khoroshev – klaviature na skladbah št. 1., 4., in 5.
Steve Porcaro – klaviature na skladbi št. 2


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki