Peter 174 posts 0 comments

Predelave 14-ih klasik legendarnih Beatlov v režiji gospoda Di Meole so v vseh pogledih izpadle nadvse zabavno in posrečeno tako, da bi »Across the Universe« morala biti všeč vsem ljubiteljem jazzovskega kitarskega heroja kot tudi nepozabne…

Gospoda Kürsch in Schaffer s »IIII« nista razočarala, temveč ustvarila vrhunski in eklektični album, ki bo zagotovo všeč vsem privržencem, ki so bili že naveličani petnajstletnega čakanja na novo poglavje Demons & Wizards projekta.

»Colosseum Live« je ključni koncertni dokument kultnih progrockovskih pionirjev in še dandanes eden izmed najboljših vpogledov v njihov glasbeni lik in delo, čeprav ni vseboval izvedbe »Valentyne Suite« in še nekaterih priljubljenih klasik.

S »Please to See the King« so Steeleye Span ustvarili svojo prvo folkrockovsko klasiko in enega izmed najbolj razgibanih albumov v bogati karieri ter dokazali, da pri tem sploh niso potrebovali bobnarja.

»The Other Side« je primeren obliž na rane za vse Nektar nostalgike, ki se niso mogli sprijazniti s prezgodnjo Albrightonovo smrtjo in jih nemška verzija Nektar ni uspela prepričati, saj gre za njihov najboljši album po koncu sedemdesetih.

"Ob izidu je Black Sabbath prvenec naletel na večinsko neodobravanje in nerazumevanje tedanjih kritikov in miniti je moralo vrsto let, da si je priboril ustrezno spoštovanje in veljavo kot eden izmed najbolj pomembnih dosežkov v…

»The Serpent Rings« je zelo podoben dosežek kot njegov predhodnik, kar pomeni, da Magnum z njim nadvse uspešno obujajo magijo svojega najboljšega obdobja (osemdesetih let prejšnjega stoletja), a obenem, kljub številnim 'korekturam', ne…

»With Friends from the Orchestra« je v prvi vrsti namenjen vsem zvestim Marillion privržencem, ki jih je že dolgo zanimalo kako bi nekatere izmed najboljših stvaritev v povesti progrockovskih prvakov izpadle v navezi z godalno-pihalnimi…

V tem članku vam predstavljamo izbor desetih besedil kultnih kanadskih progrockerjev Rush, ki na najboljši način predstavljajo življenjska vodila njihovega legendarnega bobnarja Neila Pearta (12.09.1952-07.012020).

»Re-Visited Live!« bo osrečil vse dolgoletne Arena privržence, ki bodo lahko slišali celoten »The Visitor« v izvedbi akutalne verzije kultne skupine ter še nekaj nepozabnih, starejših in novejših klasik.

Vsi ljubitelji veličastnega Hackettovega glasbenega opusa, tako njegovih samostojnih stvaritev kot njegovih umetnin iz časov ustvarjanja z Genesis, bodo ob njegovem prvem koncertnem sodelovanju z orkestrom neznansko uživali.

Kljub temu, da je nastal v času, ko je kultna skupina že pospešeno razpadala, je bil »Daughter of Time«, povsem soliden dosežek, ki je postregel s številnimi zanimivimi in zabavnimi trenutki ter Colosseum oddaljil od njihovih bluesovskih…

Ekskluzivni severnoameriški projekt »The Grass Is Greener« je skorajda nemogoče šteti med regularne Colosseum studijske albume, saj je zaradi preračunljivih potez ter recikliranja prejšnjih dosežkov, izpadel vse prej kot inovativno.

Vsakdo kdor bo lahko brez težav sprejel dejstvo, da »Legacy of the Dark Lands« ni 'tradicionalni' Blind Guardian album, temveč podvig povsem orkestralnega projekta Blind Guardian Twilight Orchestra, ki ne vsebuje metalskih elementov, bo med…

"Ob neki drugi priložnosti je Mattias domačine pozval, da mu pomagajo pri petju verzov skladbe »Freak of the Week«. Pri tem jim je predlagal, da si delo olajšajo in namesto zahtevnih angleških besed v refrenu uporabijo imena nekaterih…

»Manifesto of an Alchemist« je v marsičem Stoltov solo dosežek na 'steroidih', ki na trenutke zelo 'potegne' na njegove The Flower Kings stvaritve.

Prvi The Flower Kings studijski album 'post-Bodinove ere' in skupno trinajsti, če se zraven ne šteje »Manifesto of an Alchemist«, je izpadel nadvse posrečeno, čeprav mu do statusa mojstrovine in enega izmed njihovih elitnih albumov manjka…

IQ so z »Resistance« ustvarili novo mojstrovino in osrednjega kandidata za najboljši progresivnorockovski album v letu 2019.

Opeth so vnovič ustvarili mojstrovino številnih presežkov, tako na skladateljskem, liričnem kot ambientalnem področju in to v dveh različnih jezikih. Vse to za poznavalce lika in dela Mikaela Åkerfeldta in njegove glasbene tovarišije, ki so…

»Wembley Or Bust« zveni kot, da bi bil posnet leta 1977, se pravi na vrhuncu ELO manije, in ne štirideset let kasneje kar je morda še najbolj primeren opis za ponazoritev kvalitete tega koncertnega dokumenta, ki na trenutke zveni kot…

»From Out of Nowhere« je kot potovanje s časovnim strojem nazaj v zlate čase Lynnovih ELO kar pomeni, da je prekaljeni glasbeni umetnik zopet ustvaril album, ki je povsem po okusu dolgoletnih privržencev.

Večina dolgoletnih privržencev bo med poslušanjem »All Aboard the Skylark« zagotovo pomislila, da so se najboljši ustvarjalni časi angleških spacerockovskih legend vrnili nazaj.

Eloy so s sklepnim delom koncepta o najbolj znameniti francoski narodni junakinji dokazali, da imajo kljub spoštljivemu naboru let večine članov banda še vedno veliko energije za ustvarjanje dobre glasbe.

Z nadvse kvalitetnim poslednjim T. Rex dosežkom »Dandy in the Underworld« je bilo veliko prezgodaj konec življenjske poti ene izmed največjih rock ikon sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

»Grand Tour« je zaznavno manj angleško mrakoben in melanholičen album, a gre še vedno za nezmotljivi Big Big Train dosežek, ki bo predvsem po zaslugi izjemne razgibanosti in epskosti razveselil vse dolgoletne privržence vselej ambicioznih…

»Futuristic Dragon« je bil razveseljiv dokaz, da so se Bolanovi T. Rex uspeli pobrati iz krize in se vrniti na glamrockovsko sceno z enim izmed svojih najboljših in najbolj eklektičnih dosežkov.

»Dream Hunting« je zelo soliden, ambientalno večinoma 'tihožiten' in oseben folk/pop rock album, ki odraža predvsem Ziblatovo skladateljsko raznovrstnost in žanrsko neobremenjenost.

Na za običajne T. Rex razmere precej 'ameriškemu' ter podpovprečnemu »Bolan's Zip Gun« je postalo jasno, da je Bolanova tovarišija zabredla v več kot očitno ustvarjalno krizo.

Gong z »The Universe Also Collapses« vnovič dokazujejo, da tudi brez Daevida Allena ostajajo progresivnorockovska velesila. Najnovejša studijska poslastica je primerljiva z njihovimi najboljšimi dosežki v obdobju »Radio Gnome Invisible«…

Rotheryev nastop z 'italijansko navezo', ki je bil razdeljen v štiri sklope, je Marillion privržence, po pričakovanju, najbolj osrečil predvsem v svojem sklepnem delu.

Izborni nastop PFM, ki je postregel s številnimi zimzeleni iz zlate ere italijanskega progresivnega rocka, je v čudovitem vzdušju Carpacciovega trga minil veliko prehitro. S slišanim in videnim v dobrih dveh urah smo bi lahko več kot…

Ne glede na to, da jim je nepredvidljivo poletno vreme tokrat dobro zagodlo, King Crimson zvestih privržencev sredi Palmanove niso pustili na cedilu ter skrajšani nastop izpeljali tako kot se spodobi in tako kot se to od njih…

Ob izidu »Zinc Alloy and the Hidden Riders of Tomorrow« je postalo jasno, da je Bolana začela zapuščati njegova 'ustvarjalna muza' in da se T. Rex obetajo precej bolj naporni časi. Album sicer ni ni bil brez občasnih imenitnih trenutkov, ko…

»Tanx« je bil poslednji T. Rex klasični album s katerim je Bolan dosegel svoj artistični in komercialni zenit. Vpliv soul in funk elementov je nekoliko osvežil njihov tradicionalni glamrockovski zvok.

»Black Moon« je nadvse dober približek tega kar so Lucifer's Friend ustvarjali v svojih najboljših časih in uspešno nadaljevanje predhodnega dosežka, ki je že napovedal, da bo treba po vnovični združitvi na njih še kako računati.

»The Slider« je še okrepil status Marca Bolana in T. Rex v vlogi vodilnih glamrockovskih herojev in pionirjev, ki so povsem obnoreli tedanjo mladino s svojim glamuroznim prelivom čez rock 'n' roll, pop rock in boogie.

Z mojstrovino »Electric Warrior,« prvim glam rock albumom v glasbeni zgodovini, ki je povzročil pravo revolucijo, je Marcu Bolanu in njegovim T. Rex 'sekira končno padla v med'.

S »T. Rex«, enim izmed pomembnejših dosežkov njegove prezgodaj končane glasbene kariere, je Bolan doživel ponovno rojstvo in se iz samotarskega psihadeličnega sanjača preporodil v nastopaškega glamrockovskega guruja. S postopno levitvijo v…

»A Beard of Stars«, najbolj zanimiv dosežek Bolanove psihadelične folk ere, je s postopno 'elektrifikacijo' že začel kazati določene znake, da prihaja do velike slogovne spremembe.

Na pričakovano eklektičnem »Pop Sided« je gospod Belew na prepoznavno energičen in duhovit način ovekovečil dostopnejšo plat svojega ustvarjalnega izraza, čeprav bodo tudi ljubitelji nekoliko bolj eksperimentalnih zvokov na njem našli…

Bolan in Took sta se na »Unicorn« med psihadeličnimi sanjarjenji še vedno držala akustično usmerjenih voda in vztrajala pri ohranjanju mistike obskurno naravnanega psihadeličnega folka, čeprav se je na peščici skladb že lahko slišalo, da…

Tyrannosaurus Rex so bili s svojim vztrajanjem pri nenavadnih, pogostokrat abstraktnih in metafizičnih besedilih, popolnoma akustičnih ter obskurnih strukturah skladb, eksotičnih tolkalih in Bolanovemu specifičnemu vokalnemu pristopu…

Vrnitev (skorajda) klasičnih Gong na supereklektičnem »2032«, ki se je izkazal za enega izmed njihovih najboljših dosežkov ter dostojnega naslednika 'Radio Gnome Invisible« trilogije, je gotovo pozitivno presenetila marsikaterega…

Moerlenov poslovilni dosežek, »Pentanine«, je, kljub temu, da je bil posnet s tremi ruskimi glasbeniki, ki so bili pred tem albumom za marsikoga enigma, spadal med boljše trenutke njegove pestre in zanimive kariere. Obenem se je z njim na…

»Acid Motherhood«, plod fuzije treh različnih, a sorodnih skupin pod Allenovim genialno-eksentričnim vodstvom, je bil povsem svojstven eksperiment v vznemirljivi in dolgi Gong zgodovini.

Z »Zero to Infinity« so Gong pod briljantnim Allenovim vodstvom ustvarili enega izmed najbolj zanimivih dosežkov svoje bogate in pestre kariere.

»Shapeshiter« je predstavljal presenetljivo kvalitetno vrnitev 'pravih', Allenovih Gong, ki so na njem uspešno združevali svoj klasični, spacerockovski pristop z nekaterimi sodobnejšimi zvočnimi prvinami ter moderno produkcijo.

Phil Collins je med nastopom na dunajskem stadionu Ernst Happel nadvse uspešno demonstriral zakaj je eden največjih glasbenih zvezdnikov našega časa in zakaj bo izjemno žalosten dan za glasbeni svet, ko se bo dokončno poslovil.

»Gongmaison« je bil z občasnimi dance in house elementi neobičajen eksperiment v Allenovi izjemno pestri glasbeni karieri, vendar je bil album še vedno slogovno dovolj raznovrsten, da je vreden bolj uglednega mesta znotraj Gong diskografije…

»Second Wind« je v primerjavi z bolj sintetičnim predhodnikom »Breakthrough« predstavljal zaznavno izboljšanje, vendar je še vedno spadal med manj zanimive dosežke Moerlenovih Gong, še posebno, če se ga postavi ob bok Pierreovim albumom iz…

Kljub temu, da je »Unhalfbricking« nastal v napornem in travmatičnem obdobju angleških folk rock titanov, se je izkazal za enega izmed njihovih najboljših dosežkov in jim vlil nove energije za nadaljevanje kariere.

»Empath« nas na zabaven in vznemirljiv način popelje skozi vse kotičke Devinove nemirne duše ter skozi vse njegove številne glasbene mutacije, na koncu pa vse skupaj  zaokroži z epsko mojstrovino, ki je točno to kar večina pričakuje od…

»The Seeds of Love« je predstavljal enega izmed artističnih vrhuncev in naslednjo zvočno evolucijo v karieri nepozabnih mojstrov novovalovske romantike in art pop rock perfekcionizma.

Gospod Parsons je z »The Secret« ustvaril zelo všečen album, ki je izpadel skoraj povsem po željah in pričakovanjih večine privržencev. Kljub temu, da visokih standardov iz zlatih časov The Alan Parson Project večinoma ne doseže, gre za…

Na svojem solidnem prvencu so se Steeleye Span še učili številnih zank britanskega folk rocka ter počasi oblikovali svojo prepoznavno zvočno podobo.

»Breakthrough«, ki je sicer imel nekaj zanimivih idej, je bil za svetlobna leta oddaljen od najboljših časov Moerlenovih Gong.

Kdor aktivno spremlja sodobne Focus in je bil zadovoljen z njihovimi predhodnimi tremi studijskimi dosežki, bo na »Focus 11« našel veliko špasa za svojo dušo.

Na »Strange Times« so The Moody Blues v skladateljskem in aranžerskem smislu dokončno ujela leta.

»Home Invasion«, ki je izšel tudi kot Blu-Ray/DVD, je prava koncertna poslastica za vse oboževalce lika in dela edinstvenega Stevena Wilsona, ki je bil med nastopom v dvorani Royal Albert Hall odlično razpoložen in je postregel s skorajda…

Phiedaux Xavier je s svojo ekipo prekaljenih glasbenih odličnikov, ki so obenem ljudje s katerimi je odraščal in katere pozna že skoraj vse življenje, tudi na »Snowtorch« ostal mojster sodobnega progresivnega rocka, ki v njegovi izvedbi na…

»Keys of the Kingdom« spada med tiste 'pozne' The Moody Blues albume, ki so skoraj popolnoma nezanimivi za ljubitelje progresivnega rocka in vsebujejo le redke trenutke, ko zasije stara ambientalna magija, značilna za nekoč eno izmed…

»Leave It Open« ni bil najbolj inovativen trenutek v povesti Moerlenovih Gong, vendar je predvsem po zaslugi naslovne mojstrovine pripomogel k temu, da ga imajo ljubitelji Pierreove glasbene zapuščine v lepem spominu.

»Musicmagic«, poslednje studijsko dejanje kultnih jazzfusionistov, je s svojo izrazito komercialno naravo in ob vsakršni odsotnosti eksperimentalne igrivosti hitro odšlo v pozabo in to kljub temu, da je bilo vseh šest kompozicij na albumu…

Letos mineva petdeset let od izida »In the Court of the Crimson King«, prvenca angleške skupine King Crimson, ki je danes prepoznan kot album, ki je postavil temeljni kamen progresivnorockovskega glasbenega gibanja. »In the Court of the…

Mojster Wilson nas je med dunajskim nastopom vnovič opozoril zakaj je kot gonilna sila sodobnega progresivnega rocka brez prave konkurence in zakaj je ogled njegovega koncerta obvezen za vse glasbene ljubitelje z eklektičnim okusom ter…

Steve Hackett z »At the Edge of Light« zopet dokazuje zakaj med nekdanjimi člani nepozabnih Genesis uživa največje spoštovanje ljubiteljev progresivnega rocka, še posebno, ko beseda nanese na studijske dosežke, ki so še vedno na izjemno…

Z Roxy Music prvencem je bil ustvarjen nenavaden in nadvse inovativen most med progresivnim rockom in glam rockom, kar je bil poleg Sinfieldove imenitne produkcije in Ferryevih napol metafizičnih, napol ljubezenskih besedil eden od ključnih…

»Land of Cockayne« je bil v marsičem produkt svojega časa ter odsev razmer na jazz fusion sceni osemdesetih. Kljub temu, da ni brez privlačnih trenutkov, je za svetlobna leta oddaljen od klasičnega Soft Machine pristopa k jazz fusionu iz…

Kanadski mojstri nevsakdanjih artrockovskih podvigov, ki v Nemčiji že od nekdaj uživajo največjo podporo, so bil skozi celoten nastop, ki je zajet na »So Good So Far«, koncertnem dokumentu, ki bo navdušil vse generacije privržencev, v…

Med poslušanjem »Alive & Well« poslušalec ne dobi občutka, da so bili Soft Machine tik pred (začasnim) razpadom, saj band pri izvajanju povsem novih del še vedno zveni kot dobro naoljen stroj.

»Softs« je bil nadvse soliden dosežek Jenkins era Soft Machine, ki pa se zaradi nekaterih manj navdahnjenih idej ni uspel zapisati med njihove klasike. Kljub temu so dokaj dobro prestali Ratledgeov odhod.

Soft Machine so ponovno tu! »Hidden Details« je poleg novega albuma skupine Gryphon še eno veliko presenečenje v letu 2018 kar se tiče nadvse uspešnih vrnitvenih studijskih albumov legendarnih progrockovskih skupin za katere smo mislili, da…

Na začetku devetdesetih so Jade Warrior z nadvse solidnim »Breathing the Storm« doživljali manjšo zvočno renesanso.

»Time Is The Key« je bil povsem spodoben album, ki je zacementiral Moerlenov pristop k melodičnemu, ambientalno bogatemu jazz fusionu z občasnimi progrockovskimi elementi, vendar o kakšni pretirani inovativnosti ni bilo (več) mogoče…

»Another Fine Tune You've Got Me Into« je bil nekoliko manj zanimiv, a soliden naslednik Gilgamesh prvenca s katerim je bilo konec neke kratke, a zabavne canterburyske zgodbe. Album je namreč izšel leta 1978 ko so bili Gilgamesh že…

Škotski progresivnorockovski veteran je z »Raingods With Zippos« ustvaril enega izmed najbolj bleščečih draguljev svoje samostojne kariere, zato je lahko nanj še dandanes nadvse ponosen.

Z »What We Did On Our Holidays« so Fairport Convention, predvsem po zaslugi Sandy Denny, sredi postopne zvočne tranzicije počasi vstopili v svojo klasično in še vedno najbolj čislano ustvarjalno obdobje.

S sila dolgočasnim »In the Hot Seat«, svojim poslednjim in bržkone najslabšim studijskim dosežkom, so ELP dosegli svoje ustvarjalno dno in čeprav so kot koncertni kolektiv vztrajali še štiri leta je bilo jasno, da je zdaj zares vsega konec.

»Pin Ups« je eden izmed redkih Bowiejevih albumov, katerega ni moč označiti za rock klasiko, saj vsebuje zgolj priredbe njegovih najljubših izvajalcev iz mladostniških let in je zanimiv predvsem za tiste, ki bi radi izvedeli kdo je vplival…

Colosseum so z »Valentyne Suite«, po zaslugi naslovne mojstrovine, dosegli svoj artistični vrhunec ter ključni album svoje kariere. Za kratek čas so se znašli v elitni skupini najboljših in najbolj pomembnih pionirskih progrockovskih skupin…

»Club Ninja«, ki je vseboval številne na moč zanimive metal/hard rock bisere, sodi  med najbolj spregledane Blue Oyster Cult albume.

Beggars Opera so z »Waters of Change«, kjer so bila vsa dela ustvarjena z izjemnim žarom, ustvarili kronski dragulj svoje diskografije in album, ki se lahko primerja tudi z najboljšimi deli bolj znanih simfoprogrockovskih vrstnikov.

»Turn of the Tide« je potrdil, da so BJH v okrnjeni postavi opravili dokaj uspešno tranzicijo v osemdeseta, obenem pa je bil, kljub nekaterim grdim mimostrelom ter določenim pomanjkljivostim, predvsem na področju klaviatur, še vedno soliden…

»Amar Caballero« ni uspel ponoviti standardov, ki so jih Babe Ruth, zakoličili s »First Base«, a je bil kljub temu še vedno soliden dosežek, ki bo dandanes všeč predvsem ljubiteljem progresivnega rocka s kvalitetnim ženskim glavnim vokalom.

Pogostokrat spregledani »Silent Nation«, ki se je ponašal z odlično Payneovo produkcijo, v marsičem ni bil običajni Asia album in ravno to je še danes ena izmed njegovih glavnih privlačnosti.

Z neukrotljivo energijo prepojeni Colosseum prvenec »Those Who Are About to Die Salute You« je bil zelo pomemben album v povesti zgodnjega progresivnega rocka ter jazz fusiona in je še dandanes zanimiv tudi za večino ljubiteljev blues…

Allan Holdsworth je bil osrednji razlog, da »Bundles« dandanes spada med klasike angleškega jazz rock fusiona.

S čudovitim ambientalnim potovanjem »Earth Is Sleeping«, ki bo najbolj zanimivo za vse poznavalce njenega lika in dela, je Dyblova znova dokazala, da ni nikoli prepozno za vrnitev iz glasbenega pokoja oziroma iz skorajda popolne…

»The Time Machine« je bil eden izmed boljših trenutkov Alanove samostojne kariere ter obenem vreden slovite The Alan Parsons Project zapuščine, čeprav je vseboval tudi nekaj manj bleščečih trenutkov.

Težko je verjeti, da je bil »Broadway the Hard Way« plod mukotrpne in predčasno končane turneje po kateri je Zappa vse do svoje smrti naredil križ čez koncept rock banda, saj se ob poslušanju zdi, da je Frankova klapa delovala kot dobro…

»Sur la Mer«, ki ni imel ničesar skupnega s klasičnim The Moody Blues zvokom, je v goreči želji založbe, da čim bolj ugodi tedanjim trendom MTV generacije, spadal v kategorijo 'hitro pozabljivo'.

»Headless Cross«, eden izmed najbolj spregledanih dosežkov v povesti mojstrov metalske temačnosti, sodi v sam vrh najboljših Black Sabbath dosežkov brez Ozzya in Dia na vokalu.

»Crossing the Tracks« je bil pogumen podvig in povsem netipičen album za Crossovo dosedanjo samostojno kariero, ki bo, po začetni morebitni zadržanosti zaradi nekaterih nepričakovanih potez, verjetno všeč večini njegovih privržencev

V obdobju, ko se skorajda kronično pogrešajo novi, kvalitetni dosežki na področju prog folk rocka, je novi Gryphon album prišel kot naročen, čeprav je bilo nanj potrebno čakati kar enainštirideset let.

Big Big Train so bili med nastopom v dvorani Cardogan Hall s pomočjo dodatne trobilne sekcije v izjemni formi, kar je slišno skozi celoten »Merchants of Light«, ki je naphan s pestrim naborom nekaterih njihovih najboljših trenutkov iz…

Boltendahl z »The Living Dead« privržencem ni prinesel še enega mačka v žaklju, vendar njegovi 'grobokopači' še vedno niso v tisti pravi formi, ki bi obetala kaj več kot soliden do povprečen dosežek, ki kar krepko ostaja v senci njihovih…

»Swan Hunter« je prej kot ne izšel predvsem kot 'dražilec' za najbolj neučakane Big Big Train privržence, ki so potrebovali novi glasbeni 'šus' svojih ljubljencev pred izidom aktualnega koncertnega zalogaja »Merchants of Light«.

»The Chemical Wedding«, ki je med Dickinsonovimi privrženci dobil hudomušni vzdevek 'najboljši Iron Maiden album po »Seventh Son of a Seventh Son« (1988)', je bil že ob izidu prava metalska mojstrovina in je z leti samo še pridobil na…

»Live At Rockpalast« je imeniten koncertni posnetek, ki je mojstra Hammilla in njegove tri pajdaše ujel v neverjetni koncertni formi sredi kratkotrajnega obdodbja tik po vnovični združitvi.

»Elegant Gypsy & More« bi lahko bil posnet v sedemdesetih, osemdesetih, devetdesetih ali na začetku tega stoletja, saj je Al Di Meola na električni kitari še vedno takšen mojster kot je bil pred več kot štirimi desetletji, medtem ko…