Big Big Train: Goodbye to the Age of Steam

0 71

Datum izida: leto 1994
Založba: Giant Electric Pea
Produkcija: Rob Aubrey, Greg Spawton & Andy Poole
Dolžina albuma: 51.33 min
Zvrst: Progressive Rock / Crossover Prog
Ocena: 9.0/10


»Goodbye to the Age of Steam« je bil prvenec angleških progrockovskih revitalistov Big Big Train, ki danes, ko je skupina dosegla svetovni sloves med ljubitelji progresive, uživa skorajda kultni status. Big Big Train sta leta 1990 ustanovila kitarist/klaviaturist Greg Spawton in basist/klaviaturist Andy Poole. Od obeh ustanoviteljev je danes v bandu aktiven samo še Spawton. Preden so Big Big Train podpisali pogodbo z neodvisno založbo Giant Electric Pea pri kateri so izdali »Goodbye to the Age of Steam«, so na ’lastno pest’ posneli že dva demo albuma, »From the River to the Sea« (1992) ter »The Infant Hercules« (1993). 

Založba Giant Electric Pea, ki jo je ustanovil Mike Holmes, kitarist skupine IQ, je že zgodaj prepoznala talent mladega banda,ki so ga v zgodnji fazi poleg Spawtona in Poolea sestavljali še pevec Martin Read, klaviaturist Ian Cooper in bobnar Steve Hughes. Cooper je band zapustil že kmalu po izidu tega albuma in tako začel trend nestabilnih Big Big Train inkarnacij, ki se je nadaljeval vse do konca prvega desetletja novega tisočletja, ko so se počasi uspeli ’stabilizirati’. Nekdanji IQ klaviaturist Martin Orford je bil najbolj odmevno ime od gostujočih glasbenikov na »Goodbye to the Age of Steam«, ki je bil eden izmed boljših prvencev v povesti t. i. tretjega vala progresivnega rocka v katerem so sicer osrednjo vlogo namesto Britancev (tako kot je bilo to običajno) igrali Skandinavci in Američani. 

»Goodbye to the Age of Steam« ni bil konceptualni album, vendar je Spawton nekoč izjavil, da je osrednje, povezovalno sporočilo tega studijskega dosežka razmišljanje o tem ‘kako večina ljudi sčasoma na poti svojega življenja’ zablodi na ’temo stran’ ali se preprosto povsem ’zgubi’. 

Večina del na albumu je prepojena z melanholičnim in nostalgičnim vzdušjem, kar se sliši že na uvodnem »Wind Distorted Pioneers«. Read še zdaleč ni bil najbolj karizmatičen in reprezentativen pevec v zgodovini tega banda, saj so ga zasenčili vsi nasledniki, zato ni presenetljivo, da je band zapustil že po treh studijskih albumih. Vseeno je treba priznati, da je svoje poslanstvo, s teatralno-dramatičnim pristopom, v zgodnji fazi Big Big Train opravil zelo dobro. Njegov melanholični vokal v navezi z občasnimi večglasji dobro stopnjuje romantično-nostalgično atmosfero večine del na albumu. Big Big Train že v zgodnjih letih niso bili tipični, v preteklost zazrti neoprogresivci, saj so bili na tekočem z nekaterimi sodobnejšimi artrockerskimi glasbenimi vplivi. Seveda je na večini del vseeno moč čutiti kar nekaj vplivov legendarnih Genesis. 

»Head Hit the Pillow« je denimo, kljub skorajda viktorijansko oz. ’staro-angleško’ obarvanih akustično-simfoničnih aranžmajih, z usmeritvijo ter produkcijo bližje nekaterim novejšim prog zasedbam t. i. tretjega vala kot prog pionirjem iz sedemdesetih ter neoprog sceni osemdesetih na čelu z Marillion in IQ. »Edge of the Known World«, s svojim melodičnim, večglasnim refrenom ter skorajda keltsko atmosfero, nedvomno sodi med vrhunce tega imenitnega albuma. Kljub temu, da Poole še zdaleč ni bil najboljši kitarist v zgodovini banda, je imel že tedaj nekaj nadvse posrečenih idej, medtem ko je skoraj vse njegove solaže na tem albumu še danes užitek poslušati. 

Na romantični poslastici »Landfall« se Read še posebno izkaže z dramatično vokalno predstavo, medtem ko za zvrhano galono nostalgije poskrbijo zasanjane kitarsko-klaviaturske harmonije. Na akustičnem, neo-klasicistično usmerjenem inštrumentalu »Dragon Bone Hill« se lahko nazorno sliši, da sta na Pooleovo kitarsko tehniko najbolj vplivala oba ključna Genesis kitarista, se pravi legendarni Steve Hackett in njegov pogostokrat krivično prezrti predhodnik Anthony Phillips (ni presenetljivo, da so Big Big Train leta 2010 posneli priredbo Phillipsovega solo standarda »Master of Time«). »Blow the House Down« je prvo izmed dveh daljših, epsko usmerjenih del, na katerem navduši predvsem ambiciozna inštrumentalna sekcija. »Expecting Snow« je kratki inštrumental, ki služi kot uvertura v epski »Blue Silver Road« na katerem se lahko občuduje predvsem že tedaj izjemno razvito sposobnost te skupine za kreiranje nostalgičnih večglasnih harmonij, kar je bilo značilno za njihov zvok tudi v prihodnjih letih oz. desetletjih. Z nepopisno otožnostjo in romantiko prepojena »Losing Your Way« je zaključna mojstrovina, ki je po kakovosti in globini povsem na ravni kasnejših skladateljskih umetnin v zgodovini te skupine, ki so bile sicer na še višjem vokalnem in inštrumentalnem nivoju.

Kljub temu, da so Big Big Train med izidom svojega prvenca uživali izdatno podporo s strani ene izmed ključnih skupin britanske neoprog scene, »Goodbye to the Age of Steam« ni vseboval veliko neoprog vplivov iz osemdesetih, temveč je band že tedaj izoblikoval svoj lasten ‘obraz’ z moderno obarvano produkcijo. Big Big Train so v nadaljevanju kariere posneli čedno število boljših albumov kot je bil »Goodbye to the Age of Steam«, vendar ne glede na to njihov prvenec še vedno sodi med najboljše v zgodovini progresivnega rocka. Album je na presenečenje članov banda je kmalu po izidu naletel na zelo dober odziv in zdelo se je, da bodo Big Big Train že v svojih zgodnjih letih postali ena ključnih zasedb tretjega vala prog rocka, a so se stvari močno zapletle po izidu slabo sprejetega drugega albuma »English Boy Wonders« (1997), ki je skorajda povzročil njihov razpad. »Goodbye to the Age of Steam« je bil leta 2011 izdan na novo s tremi bonus skladbami ter drugačno (slabšo) naslovnico.

Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik


Seznam skladb:
1. Wind Distorted Pioneers (3:21)
2. Head Hit the Pillow (5:49)
3. Edge of the Known World (4:47)
4. Landfall (4:18)
5. Dragon Bone Hill (3:53)
6. Blow the House Down (9:20)
7. Expecting Snow (2:36)
8. Blue Silver Red (10:04)
9. Losing Your Way (7:29)

Zasedba:
Martin Read – vokal
Greg Spawton – kitara, klaviature
Ian Cooper – klaviature
Andy Poole – bas kitara
Steve Hughes – bobni

Sodelujoči glasbeniki:
David Longdon – flavta in klaviature na skladbi št. 11
Nick D’Virgilio bobni na skladbi št. 11
Steve Christey – tolkala
Martin Orford – aranžmaji, spremljevalni vokal
Gary Chandler – spremljevalni vokal
Ken Bundy – spremljevalni vokal
Mandy Taylor – spremljevalni vokal
Sally French – spremljevalni vokal
Stuart Nicholson – spremljevalni vokal
Rob Aubrey – spremljevalni vokal

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki