Izdano: 25. 4. 2025 pri založbi Lorna Vista
Produkcija: Gene Walker
Dolžina: 46:43
Zvrst: Duh(ovni) pop rock
“Satanistični komercialni kič”
Ghost so se v preteklosti le redko znašli na mojem seznamu predvajanja (z eno velikansko izjemo). Imam občutek, da se bo to (oziroma se je že) s tem albumom krepko spremenilo.
Velikanska izjema, omenjena zgoraj, je bil komad Square Hammer z EPja Popestar iz leta 2016. Udaren, ritmičen, hipnotičen pop rockovski štiklc s pridihom nekakšnega psevdo metala in humorističnim satanističnim besedilom se mi je zalezel v male možgane kot mali, nežno rožnati črviček. In, priznam, jih ni zapustil še na današnji dan. Še družbo je dobil.
Tobias Forge, papež, kardinal, hudič, pevec in plagiatorski inovator v enem telesu, je Ghost zgodbo začel že leta 2006 in jo v slabih 20-ih letih pripeljal do vrhunca. Skeleta je ob izidu namreč z lahkoto zavzela prvo mesto lestvice Billboard 200. Zakaj in kako, boste z zanimanjem vprašali. Na kako sem že odgovoril, na zakaj si boste pa lahko sami po le enem poslušanju. Album je od prve do zadnje sekunde poln lepljivih melodij, vabljivih ritmov, nežno-mračnih balad, izvlečkov uspešnic iz 80-ih let prejšnjega stoletja, zapakiranih v res ohlapen oblak okultnega metala. Vsaka nota, vsak refren, vsaka vokalna melodija je od nekod znana, hkrati pa ti hudiček ne da mira, da ne bi znova in znova preveril, od kod. Spretni Tobias poskrbi, da tem vprašanjem ne prideš do dna, zato moraš vsaj enkrat na dan preveriti, ali boš tokrat kaj le prepoznal.
Produkcija je fenomenalna, bombastična, kristalno čista in neškodljiva. Inštrumentalisti so perfektno zverzirani, da lahko v vsak komad dodajo en okrasek v obliki nepričakovanega ritmičnega vzorca, drugačne note v kitarski solaži ali pa mračnem podtonu v klaviaturski zvočni pokrajini. Piko na i doda Tobias z vokalnim stilom povampirjenega katoliškega duhovnika in (ne)dvoumnimi trpečimi, rahlo satanističnimi besedili. Na našo srečo se ne jemlje čisto resno, saj pod pretvezo črne maše prepeva o streljanju ljubezenskih sokov v čelo in podobnih umazanijah.
Prvih šest kompozicij na albumu je čista kozmična perfekcija. Refrenov si po enem poslušanju ne moreš izbiti iz glave, Tobias v inštrumentale spretno vplete kakšen močnejši riff, dvojno bas pedalko in gromko sint podlago, tako da vsi zagrizeni metalci lahko živimo v iluziji, da se nam v predvajalniku vrti metal album. Malce sem preverjal za nazaj, in kot kaže, je ključni faktor pri prehodu v to skladateljsko pop rock melodično mojstrstvo možakar po imenu Max Grahn, neznani švedski bobnar in avtor. Tobias je vedno znal z melodijami, samo tole je naslednji nivo.
Vrhunec albuma sta dve skladbi čisto pri koncu, stisnjeni v sendvič med dve najslabši stvaritvi. Smrdljivi pokal daleč najslabše zadeve prejme Misillia Amori. Kot bi Joe Elliot v pozabljenem sefu našel posnetek, ki se ga je med snemanjem albuma Hysteria Mutt Lange tako sramoval, da ga je skril pred vsemi. Tobias pa je potem Joeja med šestim in sedmim pivom prepričal, da komad ni dovolj dober za naslednji Def Leppard singl. Kar je tudi res. Neprebavljivo.
Čisto na koncu nas čaka Excelsis, potrta baladica, ki naj bi nas opomnila, da je vsega nekoč konec. Ma nemoj.
Vrhunec albuma sta definitivno Marks of the Evil One, svarilo pred, oziroma vabilo v Apokalipso. Vodilna melodija nas s satanskimi vzdihi takoj povleče v temo, kjer nas melanholični refren zvabi v ekipo štirih jezdecev. Hudo! There, there, fuckin’ there! Takoj zatem pa komadić, ki trenutno dela družbo Square Hammer v mojih malih možganih, Umbra. Melodični projektil, ki brezsramno in naravnost opeva seks na oltarju, pred očmi Nazarenca. Orkanski refren, pospešeni tempo in resnično nora solaža prevzamejo dušo in telo. Da ne govorim o kravjem zvoncu, Will Ferrell in Blue Oyster Cult so lahko ponosni!
V poplavi glasbe, kateri sem non stop izpostavljen, je to resnično album, ki grabi in ga nujno moram poslušati še in še. In še. Pa ne vem, ali naj me bo zaradi tega sram. Ima namreč vse značilnosti “sellout-a” in načrtnega napada na najlažje tarče med občinstvom, med katere očitno spadam tudi jaz. In kako lahkotno sem podlegel!
Sladkorčki: Guiding Lights, Marks of the Evil One, Umbra, Cenotaph
Ocena: 9/10, ali pa 3,5/10, nisem čisto prepričan
Avtor: Igorac
Seznam skladb:
- Peacefield
- Lachryma
- Satanized
- Guiding Lights
- De Profundis Borealis
- Cenotaph
- Misillia Amori
- Marks of the Evil One
- Umbra
- Excelsis
Glasbeniki:
Papa V Perpetua – Vokali, bas
Skupina neimenovanih duhov – vse ostalo
En kup gostujočih glasbenikov in pevcev
