Iron Maiden (predskupina: Halestorm)
Praga / Letiště Praha Letňany / Češka Republika
sobota, 31. 5. 2025, od 18.40 h do 22.00 h
Pridejo leta. No, pa tudi gredo. To se dogaja tiho. To, recimo temu, staranje. In kar precej hitro. Leta so ujela mnoge vplivne skupine, ki so pričele z delovanjem v sedemdesetih. Izjema niso niti Iron Maiden, ki se temu fenomenu, prav tako ne morejo izogniti. Na turneji na kateri obhajajo prvih 50. let delovanja so Maiden po dveh letih, ponovno torej krenili na evropske odre. Turneja “Run For Your Lives” (verz iz komada Run To the Hills, ki v repertoarju seveda ni manjkal) je obljubljala res starošolsko set listo. S komadi prebranimi striktno iz prvih osmih albumov. Torej z vsega kar so posneli in izdali med letoma 1980 in 1992.
Koncert v Pragi je bil tretji na razporedu nove turneje. Če so pred dvema letoma odigrali v Pragi dva koncerta zapored in tako prodali skupaj 45.000 vstopnic, so se tokrat organizatorji odločili, da priredijo koncert skupine na odprtem prizorišču, ki pa so ga prav tako razprodali. Obiskovalcev se je tja natlačilo kar 60.000! In saj veste. To je poseben praznik. Reke ljudstev vrejo in peneče derejo z vseh strani. Metro, avtobusi, tramvaji,… noro. Vsaj šest uradnih miz s spominki sem uspel prestreči in ljudje so stali v vrstah za majice v več sto metrskih kolonah. In robe ni zmanjkalo. Niti po koncertu. V tem času sva dejansko vstopila v eno izmed takšnih kačastih kolon tudi midva. Ko si rečeš: “Nemara je to moj zadnji Maiden koncert, pa daj, da si kupim še zadnjič eno majico. S starošolskim Maiden motivom” Naravnost v obratni smeri je stal oder, oddaljen cca pol kilometra in natanko dvajset minut pred sedmo so tam pričeli grmeti ameriški rockerji Halestorm z neverjetno pevko Lzzy Hale. Halestorm so ime zase. Brez problema napolnijo dvorane s po več tisoč obiskovalci na svojih headlinerskih turnejah. Zunaj so že novembrski datumi. Bend je tik pred izdajo novega albuma in v 45 razpoložljivih minut, so Halestorm odigrali več kot polovico seta podrejenega najnovejšemu izdelku “Everest”, ki izide avgusta. Zelo hrabra poteza, ker je to nekoliko drugačen album od dosedanjih. Zelo oseben. Introspektiven. Zato so si fantje in dekle privoščili na njem več eksperimentiranja in preizkušanja stvari, ki jih pri komponiranju še niso preizkusili. Publika je torej slišala kar nekaj glasbe povsem premierno in priznam da sem bil tudi sam nemalo presenečen nad slišanim. Predvsem je stresla točka Rain Your Blood On Me, kjer je oder postal v celoti Lzzy Hale. Gospodična se je znova strgala z verig in uprizorila neverjetno vokalno predstavo, ki te odere živega iz kože. Preostanek setliste je skupina zabelila s hiti najuspešnejšega albuma “The Strange Case Of…” (Freak Like Me, I Miss the Misery in Love Bites (So Do I)). Halestorm ostajajo fenomenalni. Forma je življenjska. So na zenitu odrskih zmogljivosti. Pa vendar. Vsaka minuta koncerta je bila večini tega večera precej odvečna. Vsi s(m)o čakali eno samo reč. Da se prikažejo na odru Iron Maiden.
Ta turneja je posebna. Je jubilejna in posebna je še po nečem drugem. Ekipa je predstavila na koncertu novega bobnarja Simona Dawsona, Harrisovega British Lion kolega. Tip je bil torej na nek način glavna uganka tega koncerta. Iron Maiden so z odhodom McBraina izgubili za vedno nekaj elementarne DNA in stvari ne bodo nikoli več takšne, kot so bile nekoč. S tem se je treba pač sprijazniti. K Dawsonu se še vrnemo.
Uvod je pripadel naposled resnično posvetilu samim začetkom delovanja skupine. Albumu “Killers”, ki mu je kmalu sledil istoimenski prvenec. Orjaška projekcijska platna so neverjetno napredovala kar se tehnologije tiče. Domet zrnatosti je postal izjemen. 3D učinki postajajo neverjetni. Tudi pri pregovornih konzervativcih, kar Maiden definitivno so. V vizualnem smislu dosega zato najnovejši spektakel z Iron Maiden poseben pečat. Precej bolje funkcionira po tej plati nova turneja od prejšnje. Pa sta vmes pretekli le dve leti.
Nasneti uvod z The Ides Of March se prelevi v uvod “Killers” klasike Murders In The Rue Morgue, bend pa ekslodira enovito na odru šele s prvo besedo prvega verza komada. Sledi pričakovani Wrathchild, ter za njim nori Killers. Bend ni storil uvodoma nobenega kiksa, le v Killers je v zaključku eden od kitaristov želel vskočiti v še eno repeticijo glavne fraze, a je hitro ‘zadušil’ odvečni ton in reč ni bistveno zmotila. Kar godi tokrat pri Maiden turneji, je precej višji nivo usklajenosti. Uigranosti. V tem oziru se bendu tokrat res splača razmišljat o izdaji novega koncertnega dokumenta. Nemara je jeziček na tehtnici v tem oziru prav integracija Dawsona. A počasi. Druga reč je odličen zvok. Navadno si na Maiden koncertih čakal tja do petega, šestega komada, da so tehniki naglihali zvok kot se šika. Tokrat odlično! Od prve do zadnje sekunde koncerta.
In potem je tu Dawson. Harris ni želel Nickovega klona in Dawson je drugačen bobnar. Bobna drugače. Ne bistveno, saj preveč drugače ne sme biti. A se sliši. Druga energija, druga DNA. Zlasti prehodi v klasikah zgodnje ere delovanja, mdr. tudi v fantastični Phantom Of The Opera, vsi Killers, pa The Number of the Beast komadi. Poseduje natanko toliko bobnov, kot jih potrebuje. To je veljalo tudi za McBraina. No, Dawson pa je med koncertom vseskozi viden. Vselej, ko ti obstane pogled na Iron Maiden bobnih. Nicko je bil za bobni povsem skrit. Niti uradni fotopass ti ni pomagal. Je pa Dawson v oziru racionalizacije in v primerjavi z razvpitim predhodnikom, pravi ‘palček’. Set je več kot pol manjši glede na nekdanjo McBrainovo trdnjavo. Po drugi plati pa je bistveno to, da Simon bobna natanko tako, kot paše preostanku seksteta. Torej? Odlično. Kiksov je posledično zelo malo ali nič in tudi vnos eksplozivnosti ter vihravosti je več kot zaznaven in odlično funkcionira. Zato se je bend pri izbiri repertoarja nove turneje tudi laže odločil za ponovno integracijo nekaterih zares najboljših komadov, ki jih je skomponiral v karieri in ki jih fani še posebno cenijo, mdr. Powerslave, Rime Of The Ancient Mariner in seveda je tu tista pika na ‘i’ ep epov Seventh Son of A Seventh Son. Da boš slišal istega večera Rime in 7th Son? Nepredstavljivo. A tudi to smo doživeli in dočakali! Dawson je opravičil v vsem svojo vlogo. A pozor. Ni Nickov klon in za puriste bodo nekateri Simonovi prehodi, ki jih vendarle odigra malo po svoje (glede na Nickov slog, ki je dolga leta usidran v ušesih), pač moteči.
Dickinson je odlično odpel. Svoj teater je še izpilil. Je pa scena kompletno osvežena. Z odrskimi kulisami. In to je Bruceov ‘playground’. Figura s karizmo, ki je res esencialna in edinstvena. Tu je doma. Ob odlični predstavi, je znova osupnil z manifestacijo naboja in energije, s čimer je polnil srca 60.000 tisoč glave množice. Neverjetna energija s katero je bend dvigoval mase je samodejno sprožala kurjo polt! In da. To je veljalo tudi za nas, ki smo stali kakih 400 m od odra. In uživali. Vse je prepevalo. Spredaj, zadaj, levo in desno. Roke v zraku. Priznam. Celo bolj kot na pretekli turneji. Solaže v piko. Vsi trije kitaristi. In Bruce ostaja pobalin tudi v oziru dežurnega gobezdača. Ob prvem ‘Oh’ vhodu publike med The Trooper, je zabentil na mase: “Ahhh, you are useless!” Tipičen Bruce. Tako mora biti in tako naj ostane.
Koncert je peklensko hitro mineval. Bend je predstavil dva Eddieja. Prvi je prirobantil na oder med Killers, drugi med The Trooper, kjer Dickinson ni pozabil pomahati publiki niti s Češko zastavo. Tretji je navadno tisti med sklepno Iron Maiden, ki pa ga je na novi turneji nadomestil doprsni Eddie z izjemnim 3D efektom na orjaškem platnu v ozadju, ki je na trenutke dejansko deloval kot gigantska struktura izdelana v zlatih (analognih) časih. No, med Iron Maiden je bend kiksnil. Res edini kiks celega večera, ki je malo zmotil. Ko je Bruce krenil v petje prve kitice, so Maiden malo razpadli (razmik med fraziranjem in ritmom), a je Dawson s hitro korekcijo na prehodu v refren, vrnil ekipo na svoje mesto.
Dodatek je prinesel Aces High in z njim vred polovico celotnega Powerslave albuma, ki so ga Maiden odigrali tega večera. Edina točka, ki je Dickinsona malo namučila. Pogrešani in obvezni Fear of The Dark je prav tako prinesel enega pričakovanih vrhuncev in za rep finala? Končno prva in edina “Somewehere In Time” klasika – Wasted Years! “No Prayer For The Dying” kompletno zignoriran, vendar si tega prav nihče ni pretirano gnal k srcu. Vsaj Eddie iz uradnih turnejskih plakatov spominja, kot da bi izhajal iz obdobja maloprej omenjenega albuma.
Suma sumarum. Maiden na odrih leta 2025 in v živo? Nisem si misli, da bom sledeči sklep zapisal tudi po 30 letih odkar sem prvič gledal ta bend v živo (bil je december 1995 in Dunaj – še z Blazeom v postavi). Še vedno ostaja ogled koncerta obveza. Sploh za vse, ki benda še niso doživeli v živo. Definitivna obveza. Sploh s trenutnim repertoarjem. Tudi, če si na Maiden koncertu prvič in se zgodi, da boš s tem hkrati zadnjič, lahko pripoveduješ vnukom o Iron Maiden koncertu, ki si ga ujel v idealnem trenutku. Bend še vedno krasi odlična odrska forma. Zvok popedenan. Scenografija z vso navlako in efekti izjemna! Lahko da je tale turneja zadnja Maiden turneja, čeprav je Bruce dejal ob koncu: “Hvala Praga, se vidimo kmalu!” Hjammm, fantje bodo krenili v sedemdeseta čez dve, tri leta. Tega se je treba zavedati. In leta letijo naglo.
Besedilo: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Edita Klemen
Halestorm – setlista:
1. Fallen Star
2. I Miss the Misery
3. Love Bites (So Do I)
4. WATCH OUT!
5. Darkness Always Wins
6. Familiar Taste of Poison (samo prva kitica in refren)
7. Rain Your Blood on Me
8. Drum Solo
9. Freak Like Me
10. I Get Off
11. Everest
Iron Maiden – setlista:
1. The Ides of March (nasneti uvod)
2. Murders in the Rue Morgue
3. Wrathchild
4. Killers
5. Phantom of the Opera
6. The Number of the Beast
7. The Clairvoyant
8. Powerslave
9. 2 Minutes to Midnight
10. Rime of the Ancient Mariner
11. Run to the Hills
12. Seventh Son of a Seventh Son
13. The Trooper
14. Hallowed Be Thy Name
15. Iron Maiden
—dodatek—
16. Churchill’s Speech (nasneti uvod)
17. Aces High
18. Fear of the Dark
19. Wasted Years
