Europe (predskupina: The Damn Truth)
Wien (Dunaj) / Raiffeisen Halle im Gasometer / Avstrija
sobota / 17. 10. 2026 / The Damn Truth (19.30 h – 20.15 h), Europe (20.45 h – 22.15 h)
“Klinično čisti rezi v sterilnem okolju”
Veličastnih 9 se nas je tokrat odpravilo po poteh Martina Krpana na Dunaj, da si v živo ogledamo izvedbo enega najpomembnejših albumov glam/pop metala 80-ih, The Final Countdown švedske skupine Europe. Dirkalni kombi z nameščenimi slick gumami in neobstoječimi zavorami je poskrbel, da smo potovali hitreje od zamišljenega. Postanki za pivo pa, da smo zamujali. Družba je bila dobro razpoložena, pričakovano Europe setlisto smo večkrat slišali že pred koncertom, sumljivo dostikrat se je odvrtel brezčasni Rock the Night.
Prava koncertna dogodivščina se seveda ne more odviti brez okusnega obroka pred koncertom, najbolj žejen član družbe, kuharski mojster Aljoša nas je počastil s Chili con Carne, tako da je koncertno prizorišče Gasometer res lahko upravičilo svoj naziv. Hec, hec.
Pred dvorano se je zgodil kratek, a prisrčen reunion Rockline ekipe in nekaterih eminentnih podpornikov, potem pa smo morali v dvorano, da smo lahko ulovili predtekmovalce, poimenovane The Damn Truth.
Kot je najavila vstopna pesem o belem zajcu, pa tudi imidž glasbenikov, fantje in dekle špilajo nekakšno modernizirano verzijo psihadeličnega rocka 60-ih in 70-ih let, podprtega s predirnim vokalom pevke, kitaristke in vodje skupine, Lee-La Baum. Med nastopom mi ni bilo dolgčas, to lahko rečem. Je pa vprašanje, koliko je skupina takšnega glasbenega izraza primerna za turnejo z bendom, kot je Europe. Odziv občinstva je bil kar dober, bend pa se je tudi vidno zabaval. Po nastopu sem pevko ujel za šalterjem z majicami in skupaj sva posnela nekaj romantičnih selfijev. Skoraj romantičnih.
The Damn Truth – setlist:
1. White Rabbit (orig. Jefferson Airplane) – taped intro
2. Be Somebody
3. Love Outta Luck
4. The Willow
5. This Is Who We Are Now
6. All Night Long
7. Lonely
8. Get With You
9. Tomorrow
Po krajšem premoru smo dočakali lepotce iz benda z bizarnim imenom Europe. Ampak, če obstaja bend z imenom Asia, zakaj pa ne? Bende z imeni ostalih kontinentov še čakamo.
The Final Countdown je hkrati album in pesem, ki je Europe izstrelila med superzvezdnike metal (pogojno rečeno) scene 80-ih let. Ampak uspeh ima vedno svojo ceno. Kitarist John Norum je zaradi osladne (po njegovem) prevlade klaviatur na albumu skupino zapustil sredi turneje. Joeyevih (Tempest, pevec) ustnic nikoli več ni zapustil rožnati pridih iz The Final Countdown video spota. Skupina pa nikoli več ni niti približno ponovila komercialnega uspeha omenjenega albuma. 2004 se je John vrnil in očitno uveljavil svojo voljo, kajti vsi albumi druge polovice kariere imajo precej bolj resen kulturološki pomen. Saj ne, ampak glasba je bolj introvertirana in manj podložna izraziti melodiki.
Moram priznati, da znam album in vsa besedila po 40-ih letih še vedno na pamet. In bendu je treba priznati, da veliko da na integriteto svoje glasbe, kajti ob celotnem The Final Countdown albumu so se v setlisti znašle tri pesmi s sveže izdanega albuma Come This Madness, dva obvezna hita iz komercialno uspešnega obdobja, Superstitious ter Prisoners in Paradise ter še posamezni komadi iz reunion obdobja. Pošteno.
Razveselilo me je, da niso pozabili na bonus skladbo On Broken Wings, ki so jo odigrali prvo v The Final Countdown delu koncerta. Ta kompozicija bi na omenjenem albumu namreč zlahka nadomestila vsaj polovico pesmi. Potem je sledil album v originalnem vrstnem redu, s to izjemo, da so The Final Countdown komad pustili za konec. Po vseh teh letih če vedno najbolj zažgejo neslednji cukrčki: stadionska himna Rock the Night, ultra melodični, skoraj power metalski Ninja, heavy metal obarvani rušilec On the Loose in pa verjetno najboljši komad na albumu, Cherokee. Uvod v stilu plemenskih tolkal je bil tokrat skrivnostno podaljšan in je lepo tlakoval pot do udarne uvodne kitarske fraze.
Možakarji so v odlični formi. Fizično, instrumentalno in vokalno. Nasneti zborčki? 0. Vokalni kiksi? 0. Lasulje? 0. Joey po moji laični oceni še vedno vse odpoje v originalni tonaliteti, malce ga heca pohajajoča sapa, ampak izkušen vokalist njegovega kova to uspešno vkomponira v odrski izraz. Mic Michaeli s svojimi klaviaturami pokriva prazen prostor v obrambi, John Leven na basu in Ian Haugland za bobni pa tvorita izvenserijsko ritem sekcijo. Splošno rožnato sliko malce kvari odlični kitarist John Norum, ki je rahlo mračno in osamljeno zasedal desno stran odra. Zanimivo, da ima še vedno manjše težave z ikonično solažo iz The Final Countdown, saj se mu vedno prikrade vsaj ena manjša napakica.
Tudi prvi del koncerta je naletel na odličen odziv razprodane dvorane v Gasometru, posebej sta se izkazala prej omenjena favorita starejšega datuma, dober koncertni potencial pa je pokazal The Cult of Ignorance, ki ga najdemo na najnovejšem albumu. Narodnosti v publiki so tvorile (srednjo) Evropo v malem, slišal sem hrvaščino, srbščino, češčino (in morda slovaščino), madžarščino, seveda avstrijsko nemščino, par besed pa smo izrekli tudi v kleni slovenščini. V angleščini pa smo ubrano odpeli čisto vsa besedila druge polovice koncerta. Zvok je bil za Gasometer standarde naravnost osupljiv in kristalno jasen. Vse super in lepo, boste rekli.
Ne čisto. Pir je bil še bolj voden kot ponavadi. Bizaren štos s picami in roadiji med Danger on the Track je tragikomično zmotil tok izvedbe. Zmotilo me je še nekaj, ampak po pogovoru z ekipo kaže, da le mene. Izvedba koncerta je bila preveč čista, sterilna, brez tistega naboja, ki ti ga raznese v malih možganih, da se ti na koncertu malce odtrga in padeš v glasbeno nirvano. Pravi izraz bi bil: preračunljivo. Joey in ekipa so natrenirali, prišli, dostavili, zmagali. In odšli. Malce so me pustili praznega. Kaj čem.
Definitivno pa Europe na tej turneji postavljajo letvico zelo visoko za vse bende, ki križarijo po svetu z brezglasnimi pevci, nasnetimi spremljevalnimi vokali, aritmičnimi bobnarji, komičnimi lasuljami in setlistami, sestavljenimi iz komadov s prvih treh albumov.
Če bi hotel biti še dodatno pikolovski, lahko bi vrinili v setlisto še kakšen biserček s prvih dveh albumov, ampak potem bi se že lahko pojavila kakšna razpokica v sterilnem ovoju.
Europe – setlist:
1. Scandinavian Eyes
2. Walk the Earth
3. Superstitious
4. One on One
5. Prelude
6. Last Look at Eden
7. War of Kings
8. Prisoners in Paradise
9. The Cult of Ignorance
10. On Broken Wings
11. Rock the Night
12. Carrie
13. Danger on the Track
14. Ninja
15. Cherokee
16. Time Has Come
17. Heart of Stone
18. On the Loose
19. Love Chaser
20. The Final Countdown
Nisem čisto prepričan, če lahko v reportaži delam brezplačno reklamo za bare. Ampak jo bom. Po koncertu smo se odpravili v Battle Axe na drugo stran mesta, kjer so nas očarale nizke cene pijače, odličen pir, prijazni, rahlo okajeni barman in dobrodošle glasbene želje. Zadržali smo se malce prepozno, do zgodnjih jutranjih ur, zato je bila vožnja nazaj naslednje jutro malce dramatična. Kot bi rekel mojster Magnifico “Začele so padat razne pijače, opojne substance in čudne debate.”
Slick gume so zdržale, zavor nismo potrebovali, pica je bila slastna in domov smo prišli živi in prijetno zmatrani. Pa še kdaj.
Avtor: Igor Odar – Igorac
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Video: Edita Klemen
