Založba: Electrola
Datum izida: 21. 10. 1992
Produkcija: Rolf Kasparek & Karl-Ulrich Walterbach
Dolžina albuma: 58.13 min
Zvrst: Heavy Metal
Ocena: 9.5/10
Hamburška piratskometalska posadka pod poveljstvom neukrotljivega kapitana Rolfa ‘Rock ‘n’ Rolfa’ Kaspareka je leta 1992 še vedno mlela vse pred seboj ter suvereno spadala med najboljše predstavnike tedanje (ne samo nemške) powermetalske scene. V tem letu so izdali album »Pile of Skulls«, ki upravičeno velja za enega njihovih najboljših in najbolj ambicioznih dosežkov. Na njem so Rolfove piratske dogodivščine, pogostokrat zabeljene z resnično zgodovino, dosegle svoj vrhunec in vsi kasnejši poskusi, da bi skozi celoten album ponovno obudili piratski duh, ki od začetka do konca tako intenizvno prežema »Pile of Skulls«, so večinoma klavrno propadli. Rolfovo pogostokrat izpričano zaničevanje vseh nadzorovalnih skorumpiranih institucij na čelu z (absolutističnimi) monarhijami in (rimskokatoliško) cerkvijo, ki so skozi človeško zgodovino napravile izjemno veliko gorja, je razvidno že z brutalno neposredne naslovnice tega albuma na kateri se piramida iz človeških lobanj nahaja pred velikimi lesenimi vrati s cesarskim in papeškim simbolom.
»Pile of Skulls« je bil poslednji album za kitarista Axela Morgana in drugi za (kratkotrajnega) povratnika na bobnih Stefana Schwarzmanna. Stefan, ki je bil kasneje član tudi tako slovitih metalskih skupin kot sta Accept in Helloween, je nazadnje z Running Wild sodeloval na nepozabnem biseru »Port Royal« (1988). Jensa Beckerja, ki se je kasneje uveljavil kot nepogrešljivi basist pri Grave Digger, je zamenjal Thomas ‘Bodo’ Smuszynski. Slednji je prišel ‘v paketu’ s Stefanom iz skupine U.D.O. in je pri Running Wild ostal kar devet let.
Rolfove piratske teme so na »Pile of Skulls« postale še bolj prepričljive in neposredne kot na prejšnjih albumih, saj je možakar dejansko začel resno preučevati zgodovino piratstva in ostale zgodovinske teme, ki so nadomestile pretekle, precej bolj romantične in domišljijske podobe pomorskih banditov. Eden glavnih razlogov zakaj je Rolf tako vzljubil pirate je to, da so se med svojimi plenjenji angleških, francoskih in španskih galej požvižgali na tedanje vladarje in njihove posvetne in religiozne zapovedi in so bili s svojim odpadniškim načinom življenja (vrhunec je predstavljal ustanovitev kratkotrajne piratske republike na Nassau) na nek način najbolj svobodni predstavniki svojega časa. Vse to je Rolf posrečeno združil s tradicionalno metalsko uporniško držo do skorumpiranih institucij, ki seva iz sleherne skladbe oz. besedil na »Pile of Skulls«.
Epski inštrumentalni uvod »Chamber of Lies« se odpre kot cerkvena zborovska glasba nakar naglo preide v baročno-keltski motiv z bogatimi kitarskimi harmonijami. To je pravzaprav uvod v odlični powermetalski antem »Whirlwind« na katerem Rolf in piratska tovarišija kar prekipevajo od energije in borbenosti na račun skrajno navitega, že skorajda speedmetalskega ritma. Vse to, kar je odlikovalo Running Wild v njihovih najboljših letih, je tu: Rolfov razdraženo-uporniški, specifični način petja, razvejane in krepke kitarske pasaže ter mogočna ritem linija z inteligentnimi prehodi in tradicionalnim podarkom na drdranju bas stopalke. Vrhunec predstavlja epski refren med katerim si poslušalec lahko zlahka predstavlja piratsko ladjo, ki drvi skozi razburkano morje in premaguje zahrbtne vrtince.
Tudi brezkompromisni piratskometalski rušilec »Sinister Eyes«, ki je izšel kot single, zaznamuje epsko-romantična atmosfera z učinkovitimi kitarskimi harmonijami in rahlimi baročnimi zvočnimi okraski značilnimi za klasične Running Wild. Tu so v besedulu prvič na plano prišle Rolfove teorije zarot in konspirologija o skritih lutkarjih in vladarjih sveta iz ozadja in oddaljenih galaksij, ki bodo začele igrati pomembno vlogo na njihovih prihodnjih albumih. Baročna zabela, ki se je tako dobro podala klasičnim Running Wild, pride do še večjega izraza na bolj temačnem »Black Wings of Death« z epskim osrednjim motivom, mračnim sporočilom in odlično izpeljanim zaključnim delom. »Fistful of Dynamite« je nekoliko bolj prešerna, neposredna in razigrana stvaritev z bodrilnim refrenom, ki to pot nima veze z Rolfovim priljubljenim zgodovinskim obdobjem med 17. in 18. stoletjem, saj je Alfred Nobel dinamit patentiral ‘šele’ leta 1867, ko o karibskih piratih ni bilo že dolgo več ne duha ne sluha.
»Roaring Thunder« je speljan v počasnejši, nekoliko bolj zadržan ritem, vendar se vseeno najde prostor za epski refren, ki spominja piratsko zdravljico sredi Port Royalaa ob zvrhanih vrčih piva. Za izdatnejšo kompleksnost poskrbi imenitna Morganova kitarska solaža. Naslovna skladba s svojim brutalno obtožujočim antimonarhističnim refrenom in srdito razpoloženim gospodom Kasparekom, ki s sporočilom porodi asociacije na besedilo Black Sabbath zimzelena »Heaven and Hell«, nedvomno spada med vrhunce albuma. Odličnih skladb zlepa ne zmanjka, saj sledi piratskometalski antem »Lead Or Gold«, drugi single z albuma, ki še danes ne sme manjkati na koncertnih nastopih hamburških powermetalskih prvakov. Borbene kitarske pasaše, podložene na rušilne bobnarske prehode, dosežejo gromoglasni vrhunec v epskem refrenu ob katerem bi se ob pogledu na razjajenega kapitana Rolfa podelali vsi prisotni ‘rdečeplaščniki’ oz. ‘crveni mundiri’ (kdor je kdaj bral stripe z Zagorjem in Blekom bo razumel referenco).
Na »White Buffalo« se iz piratske ere Karibov za kratek čas preselimo v obdobje osvajanja Divjega Zahoda, ki ga je Rolf s tovarišijo tudi občasno rad obiskal. Za mnoga plemena severnoameriških staroselcev je beli bizon najsvetejše živo bitje na Zemlji. Rolfovo postapokaliptično besedilo govori o ekološki katastrofi, ki je uničilo človeštvo potem, ko je bil ubit poslednji beli bizon. Izvrstni »Jennings’ Revenge« ima resnično zgodovinsko podlago v britanskem piratskem kapitanu Henryu Jenningsu. Slednji je med svojimi piratskimi dogodivščinami ugnal marsikatero ‘veselo’ in je še posebno dodobra ogulil špansko kraljevo mornarico, kar je slišno tudi v nekoliko posmehljivem refrenu. Jennings, ki nikakor ni bil revež, saj je bil pred začetkom piratskih podvigov bogat plantažnik, je svoje življenje končal v bogastvu in mirnem pokoju, kar je bil za nekdanjega piratskega kapitana izjemno redek podvig.
Za veliki finale nastopi epska, 11 minut dolga mojstrovina »Treasure Island«, ki je bila seveda navdahnjena z istoimensko literarno klasiko škotskega literata Roberta Louisa Stevensona ter je zelo verjetno kar najboljša skladba v celotni Running Wild zgodovini. Pravzprav gre za popolno zvočno podlago za branje knjige ali gledanje enega izmed številnih filmov o Otoku zakladov. Karibska dogodivščina z Jimom Hawkinsom, Long John Silverjem in duhom strašnega piratskega kapitana Flinta se začne s Hawkinsovimi spomini in odločitvijo, da se nikoli več ne bo vrnil na Otok zakladov. Ob tem vedno salve smeha sproži Rolfovo oglašanje in krohotanje (v vlogi kapitana Flinta) – »pieces of eight, pieces of eigh hahahaha«. Po tem barvitem in duhovitem uvodu nastopi nepozabna glasbena dogodivščina, ki s svojo izjemno atmosfero in intenzivnostjo ne popusti od začetka do konca, medtem ko njen vrhunec predstavlja nepozabni refren. Vmes ne manjkajo tudi barvite inštrumentalne sekcije z okusnimi kitarskimi solažami in časovni prehodi, ki popolnoma razgibajo in spremenijo začetno strukturo te mojstrovine. Running Wild se kasneje ni nkoli več posrečilo tako prepričljivo, srčno in doživeto ustvariti več kot desetminutni ep, niti z ambicioznim superepom »Genesis (The Making and the Fall of Man)« z naslednjega albuma »Black Hand Inn« (1994).
»Pile of Skulls« je v marsičem predstavljal vrhunec Rolfovih piratskih ekspedicij z njegovo Runnig Wild posadko. Po zaslugi klasik kot so »Whirlwind«, »Sinister Eyes«, »Lead Or Gold«, naslovna skladba, »Jennings Revenge« in vrhunec »Treasure Island«, gre še vedno za enega izmed najboljših albumov v zgodovini hamburških powermetalskih prvakov. To je tudi popolni powermetalski album za poslušanje med poletnim odmorom, čeprav ga je užitek poslušati tudi ob drugih priložnostih. Nekoč se je zdelo, da Running Wild od druge polovice osemdesetih do sredine devetdesetih preprosto ne morejo ustvariti šibkega albuma ter, da bodo še dolgo spadali med najbolj sijoče zvezde na powermetalskem nebu. Žal so šle stvari po prvi polovici devetdesetih v ustvarjalnem smislu počasi in zanesljivo navzdol. Nikoli več jim ni uspelo posneti tako dobro zaokrožene piratskometalske mojstrovine kot je bila »Pile of Skulls« ali vsaj nečesa približno na ravni njihovih imenitnih albumov v obdobju med letoma 1987 in 1997.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Chamber of Lies (2:21) instrumental
2. Whirlwind (4:52)
3. Sinister Eyes (5:06)
4. Black Wings of Death (5:17)
5. Fistful of Dynamite (4:06)
6. Roaring Thunder (5:56)
7. Pile of Skulls (4:39)
8. Lead or Gold (5:07)
9. White Buffalo (5:17)
10. Jennings’ Revenge (4:18)
11. Treasure Island (11:14)
Zasedba:
Rolf Kasparek – vokal, kitara
Axel Morgan – kitara
Thomas Smuszynski – bas kitara
Stefan Schwarzmann – bobni
Sodelujoči glasbenik:
Ralf Nowy – klaviature na Chamber of Lies, učinki na Sinister Eyes
