Založba: Insideout Music
Datum izida: 12. 6. 2026
Produkcija: Yes
Dolžina: 59.47 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 7.0/10
Na tem svetu obstaja nekaj legendarnih glasbenih skupin za katere bi bilo boljše, da ne bi nikoli več stopile skozi vrata studia in bi se rajši posvetile izključno koncertnim nastopom namesto, da čedalje bolj smešijo svoje ime. V to neslavno druščino skupin, ki se jim je rok trajanja (vsaj v studiu) iztekel, se žal čedalje bolj uvrščajo tudi progrockovski titani Yes, kar je še naprej očitno tudi na njihovem najnovejšem studijskem dosežku »Aurora«.
Yes od odhoda ustanovnega pevca Jona Andersona in prihoda njegove aktualne menjave Jona Davisona (na kratko, neslavno obdobje z Benoitom Davidom je večina že pozabila), še zlasti po smrti ustanovnega basista Chrisa Squirea, ki je na smrtni postelji dal zeleno luč, da še danes lahko obstajajo, iz albuma v album ustvarjalno čedalje bolj tavajo, z redkimi res navdušujočimi in na daljši rok zanimivimi kompozicijami. Nihče seveda (več) ne pričakuje novih progrockovskih mojstrovina v stilu »Close to the Edge« (1972) ali »Relayer« (1974) kot tudi ne vrnitve k zvoku komercialno zelo uspešnih osemdesetih v stilu albuma »90125« (1983), ampak vseeno je očitno, da so običajni Yes skladateljski standardi v zadnjem desetletju zaznavno padli.
Po smrti dolgoletnega bobnarja Alana Whitea, je na zelo povprečnemu predhodnemu albumu »Mirror to the Sky« leta 2023 štafeto poglavarja skupine in ustvarjalnega vodje dokončno prevzel kitarski veleum Steve Howe, ki se po najboljših močeh trudi na novih dosežkih poustvariti vsaj nekaj tiste magije zaradi katere so Yes postali ena ključnih in najbolj uspešnih progrockovskih skupin.
Rezultati so tudi na »Aurora« zelo mešani in pogostokrat ne preveč navdušujoči. Glavni problem je v tem, da je Steve Howe v vseh pogledih povsem drug človek kot mladi Steve Howe, ki je leta 1971 s svojo osvežilno kitarsko tehniko Yes popolnoma preporodil in jih pomagal izstreliti med največje. Dandanes se Howe, kateremu se nihče ne upa na glas povedati, da je obupen samostojni pevec (vseeno prevzame glavni vokal na kar dveh novih skladbah), pogostokrat zateka v kitarsko repetitivnost in stokrat slišane klišeje zaradi katerih nekatere nove stvaritve izpadejo posiljeno in prazno. Ker ima glavno besedo tudi pri produkciji, pogostokrat s kitaro preglasi druge inštrumente.
Vsem prej naštetim pomanjkljivostim navkljub in čedalje težjim ohranjanjem studijske relevantnosti, si Yes na »Aurora« vseeno zaslužijo tudi nekaj pohval. Za razliko od prejšnjih dveh albumov je bil »Aurora« posnet s pravim orkestrom (Češki nacionalni simfonični orkester), ki je sodeloval na dveh skladbah. Prav tako je treba pohvaliti dolgoletnega klaviaturista Geoffa Downesa, ki seveda nikoli ne bo na ravni slovitega predhodnika Ricka Wakeman, a je vseeno odkar se je vrnil k Yes precej napredoval in je na »Aurora« zasluženo dobil nekoliko večjo vlogo kot na predhodnih dveh albumih. Davison je še naprej odlična vokalna kopija Andersona, kljub temu, da njegova verzija za Yes nepogrešljivih ‘novodobnih’ besedil še zdaleč ne zveni tako iskreno kot je to bilo značilno za prejšnjega Jona. Žal bo Davison za vedno obsojen na njegovo senco.
Občasno se Howeu in tovarišiji na »Aurora« posreči ustvariti nekaj dobrih, navdahnjenih trenutkov med katere gotovo spada otvoritvena in obenem naslovna stvaritev, ki nadaljuje tradicijo prepričljivih otvoritveni skladb Davisonove ere Yes. Veličastni orkestralni aranžmaji so v lepem sozvočju z osrednjo melodijo ter učinkovitim refrenom, ki zlepa ne gre v pozabo. Pohvalno. Tudi dolžina je ravno pravšnja, da kot celota ne izpade prazno, pretenciozno in posiljeno kot se rado dogaja nekaterim novejšim stvaritvam progrockovskih legend. »Turnaround Situation« je še kar spodobna, a žal hitro pozabljiva stvaritev. Rahlo bolj navdahnjeno izpade »Love Lies Dreaming«, ki sicer vsebuje nekatere že tisočkrat predelane, regresivne Howeove kitarske ekscese, vendar se ji na račun dobrega ambienta lahko nekoliko pogleda skozi prste.
»Countermovement«, neuspešen poskus stvaritve (mini) prog rock epa, pooseblja vse prej naštete probleme sodobnih Yes, ko je oznaka regresivni rock bolj primerna kot progresivni rock. Ne samo, da je vse skupaj preveč razvlečeno, s celim kupom klišejev, se to pot na glavnem vokalu znajde Howe, ki v tej vlogi (pričakovano) mizerno pogori. Vse skupaj izpade kot na silo skupaj vržen in zlepljen brezdušni kolaž krajših skladb, ki so bile prvotno zamišljene za Steveov solo album. Zaključna inštrumentalna sekcija izpade kot slab, posiljen poskus obuditve magije melanholičnega superepa »The Gates of Delirium«.
Kaj imajo izrazito baročni orkestralni aranžmaju skupnega s starogrško princeso Ariadno na kompoziciji »Ariadne« vejo samo njeni stvaritelji, se pravi Davison, Downes in basist Billy Sherwood. Po zelo počasnem začetku se vseeno spremeni v solidno stvaritev na kateri Howeov kitarski ego ni v prvem planu, medtem ko orkestralni aranžmaji ponovno zvenijo pristno in naravno. »All Hands On Deck« je Howeov očiten, nekoliko posiljen poskus, da bi z bolj naostrenimi kitarskimi pasažami zvenel udarno in mladostno. Verjetno bi izpadel čisto spodobno, če ne bi bilo zraven mojstrovih nadležnih vokalnih harmonij. Vsaka skladba, ki se začne z ‘la-la-la’ ne obeta nič dobrega, nič navdahnjenega, kar velja tudi za »Outside the Box«, ki bolj kot na resno, zaključeno kompozicijo spominja na demo posnetek, ko besedilo za glavni vokal še ni ustvarjeno. Slab vtis rahlo popravi solidna zaključna akustična balada »Emotional Intelligence«.
Nadvse prijetno presenečenje se nahaja čisto na koncu albuma v podobi zaključne bonus skladbe »Watching the River Roll«, ki jo je ustvaril Sherwood in brez dvoma sodi med najbolje dosežke Davisonovega obdobja, ko so vse harmonije ravno prav uravnotežene, še posebno razmerje med kitaro in klaviaturami. Še posebno dobro izpade romantični osrednji aranžma z večglasji. Dobro izpade tudi Sherwoodov spremljevalni vokal. Škoda, da niso (več) sposobni ustvariti večjega števila skladb v podobnem slogu in s podobno mero navdiha. »Jambustin’«, prva izmed obeh bonus skladb, po drugi strani ni vredna omembe. Nekaj ironije je v tem, da sta najboljši skladbi na »Aurora« prva in zadnja.
»Aurora« spada v kategorijo ‘vprašali smo privržence, nato pa vseeno naredili album, ki ga nihče ni zares potreboval’. Sodobnim Yes po slovesu Andersona, Squiera in tudi Whitea enostavno manjkajo duša, ustvarjalna kemija in predvsem prava vizija, ki bi jim omogočile ustvariti kaj več kot samo povprečen dosežek. »Aurora« še zdaleč ni slab album in je z določenimi presenetljivimi in navdahnjenimi trenutki rahlo boljši od predhodnika, a vseeno ne bi bilo nobene resne škode, če bi Yes po njegovem izidu zaključili s studijskim ustvarjanjem.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Aurora (7:27)
2. Turnaround Situation (5:50)
3. Love Lies Dreaming (6:24)
4. Countermovement (13:48)
5. Ariadne (6:18)
6. All Hands on Deck (3:04)
7. Outside the Box (4:20)
8. Emotional Intelligence (3:30)
9. Jambustin’ (bonus track) (4:24)
10. Watching the River Roll (bonus track) (4:42)
Zasedba:
Steve Howe / guitar, vocals
– Geoff Downes / keyboards, vocals
– Billy Sherwood / bass, vocals
– Jon Davison / vocals, guitar, keyboards, percussion
– Jay Schellen / drums
Sodelujoči:
Češki narodni simfonični orkester pod dirigentskim vodstvom Vladimirja Martinke
