Sting (predskupina Girlband!), turneja Sting 3.0
sobota, 1. 8. 2026
Arena / Pula / Hrvaška
“Rutinirani Sting v kabaretnem slogu”
Soproga Stinga in The Police kar pošteje, zato ni bilo treba dolgo mozgat in preračunavat “pro et contra”. In sva šla. Vročinski val je bil na višku in seveda je bila prva na vrsti plaža. Potem pa optimistično v avto in direkt do parkirišča pod Areno. Seveda. Polno. In potem sva naslednje pol ure krožila po Puli in iskala prosto parkirišče. In ga po spletu naključij in krajši borbi za prostor z lokalcem našla le slabih pet minut hoda od Arene. Ampak, v klasični maniri koncertov na tem prizorišču in popolnoma nedoumljivo zdravemu razumu, je bil odprt le en vhod. Vrsti obiskovalcev sta se vili dobrih 500 metrov po dveh ulicah, zato sva modro zavila na prigrizek in hladno pivo na stičišče omenjenih ulic. Tam sva mirno zamudila predskupino in opazovala krajšanje vrst.
Malo pred deveto sva poskočno odhitela proti vhodu in se nekako vrinila na prenapolnjeno in soparno prizorišče. Takoj je bilo vidno, da je bilo prodano preveč kart. Tudi tisti, ki so kupili karte za sedišča, so se namreč lahko obrisali pod nosom in se skupaj z nami, navadnim plebom, drenjali v dušeči množici. Naprej ne bom jamral, kajti o organizacijskih problemih si lahko preberete drugje, baje se je na pijačo čakalo več kot uro.
Točno ob devetih je na oder stopil Sting, ki je za potrebe turneje Sting 3.0 spet oživil (kako prikladno!) klasični rock trio. Poleg šefa na basu in vokalu ga tvorita še kitarist Dominic Miller (znan tudi po sodelovanju z The Pretenders, Philom Collinsom, Paulom Youngom in Level 42) in bobnar Chris Maas (tudi Mumford & Sons koncertni bobnar). Vsi trije so mojstri svojih instrumentov, vse skupaj sta podkrepila izreden miks in zvok, ki sta ujela vse nianse basovskih trikov in kitarskih pasaž. Gordon Sumner še vedno obvladuje svoj glas in svoj bas, oboje pa je za potrebe te turneje izdatno poenostavil. Vse skladbe so bile prearanžirane, nekatere skoraj do neprepoznavnosti. Vsi trije glasbeniki so minimalizirali vlogo svojih instrumentov, ki so jih prekinili s kratkimi izbruhi virtuoznosti. Sting za svoja leta (v oktobru jih bo 75!!!) izgleda in zveni odlično, ampak vročina mu je vidno prišla do živega. Tudi desetletja prakticiranja tantričnega seksa očitno niso pomagala. Skoraj nobene interakcije z občinstvom in nobenega vidnega uživanja v nastopu.
Seznam pesmi je bil seveda v “Best of” maniri, razen par izjem (I Wrote Your Name (Upon My Heart), Never Coming Home), 50-50 materiala iz kariere pri The Police in solo obdobja. Nastop se je začel udarno z The Police klasiko Message in a Bottle in trije mušketirji niso več pogledali nazaj. Uspešnica za uspešnico, publika je uživala, čeprav na svoj utrujen način. Najbolj je oživela na pričakovanih mestih (Every Breath You Take, Roxanne, So Lonely, Englishman in New York), vendar so tudi ti vrhunci bili nekako pri tleh. Celoten nastop je izzvenel linearno, v skladu s potočki znoja po Stingovem vratu.
Ampak, mojster je mojster, osebno sem užival v predrugačenih verzijah uspešnic iz nekih boljših časov. Zaključek zadnjih petih komadov je bil ustrezno udaren, Desert Rose je bil edini trenutek, kjer si je trio pomagal z nasnetimi instrumentali, v tem primeru drugače pač ne gre. Mirnejši trenutki z omenjeno Desert Rose, Fiels of Gold in zaključno Fragile, ki jo je Sting odbrenkal (skoraj) solo na kitari so me najbolj prepričali. Soprogo, ki je precej večja poznavalka Stingove diskografije so malce motili spremenjeni aranžmaji, ampak v celoti je Sting z ekipo dostavil, po kar smo prišli, presežka pa res ni bilo. Kot nedeljsko kosilo.
Vsekakor koncertno doživetje, ki ga ni bilo za preskočit. Sting je le Sting in leta ne prizanašajo nikomur. Britanski gospod še vedno zveni dostojno, za razliko od nekaterih gospodov njegovih let in tudi precej mlajših.
Izhod iz Arene je predstavljal podobno težavo kot vhod. Ena “vrata” in neskončno prerivanje in čakanje.
Pot nazaj sva si popestrila s komadi, ki niso našli svojega mesta v setlisti. If You Love Somebody (Set Them Free), Russians, Mad About You in It’s Probably Me še vedno zažigajo.
Seznam odigranih skladb:
1. Message in a Bottle
2. I Wrote Your Name (Upon My Heart)
3. If I Ever Lose My Faith in You
4. Englishman in New York
5. Every Little Thing She Does Is Magic
6. Fields of Gold
7. Never Coming Home
8. Wrapped Around Your Finger
9. Driven to Tears
10. Can’t Stand Losing You
11. Shape of My Heart
12. Brand New Day
13. So Lonely
14. Desert Rose
15. Every Breath You Take
Dodatek:
16. Roxanne
17. Fragile
Tekst: Igorac
Fotke: Mateja
