Judas Priest (predskupina: Jelusick)
torek, 25. 8. 2026, od 20.30 h do 23.30 h
Pulj (Pula) / Arena / Hrvaška
Zgodba o tem, da bodo Judas Priest tudi po 57. letih od svoje ustanovitve v Birminghamu leta 1969, še vedno igrali po odrih sveta, deluje prej kot nek, zelo slabo izmišljen štos. Narobe. Ta bend stoji. Ohranja silovitost. Snema albume – za povrhu odlične albume! In ostaja jasno fokusiran! Celo več. Obljublja spet nov album. Gospodje metala, rečemo jim seveda tudi bogovi metala! Skupina velikega pionirstva in večnega navdihovanja, torej po vseh dolgih dekadah delovanja tudi v letu 2026 ne znajo in ne zmorejo razočarati. Navkljub mnogim (upravičenim) pomislekom, da je vsaka njihova koncertna predstava najverjetneje tudi zadnja, imajo tudi na to Judas Priest jasen odgovor. Ohranjajo status velike sile tudi v jeseni svojega življenja.
“Faithkeepers” turneja je odlično obiskana. Koncerti so polni. In Judas Priest so se z njo vrnili tudi na Hrvaško, kjer so osvojili puljsko Areno. Vrnili so se na Hraško po 35. letih odkar so konec februarja 1991 nastopili (do prihoda v Pulo) edinokrat pri naših južnih sosedih. Bil je Zagreb, en dan po Ljubljani. In bila je tista “Painkiller” turneja. Vrnitev stasitih legend, ki so skozi sedemdeseta odkrivale heavy metal in ga postavile na zemljevid sveta, je torej obetal pravi pravcati praznik. Reke črnih majic so se valile z vsepovsod v Areno. Že na periferiji Pule si med vožnjo zasledil gruče ljudi, ki so natanko vedeli kje se tega večera nahaja njihov domicil. Na cestninski postaji, tik pred izvozom za Pulo, kjer so še vedno ustvarjali glavnino kolone in zastojev turisti, si opazil vmes kup registracij iz različnih delov Hrvaške, iz njihovih vozil, pa so (ob odprtih oknih) grmele Judas Priest koračnice.
In potem je bil tisti dež. Znova. Bil je edini dan v tednu s slabo vremensko napovedjo. Pa vendar. Kompletno cela Istra v nalivih (govorim tudi za njen slovenski del)! In Pula, ki leži na jugu polotoka? Skozi dan jo je kar dobro odnesla. Bolj, kot ne, jo je ‘obliznilo’ in zalilo tam med sedmo in osmo uro, ko sva se nedaleč od Arene lepo na suhem varno ogrevala na rundi ali dveh piva. Nevihta, ki je s severa nenehno grozila, je vendarle odšla stran, je pa Areno vseeno tista kratkotrajna ploha pošteno zalila in vse dogajanje je bilo prestavljeno za pol ure naprej. Jelusick so tako krenili na oder ob pol devetih, zunaj Arene pa publike še vedno ogromno za vstop na prizorišče. Nastop skupine Jelusick sva poslušala zato le ‘za silo’, se pravi ‘od zunaj’ in s ‘polovico enega ušesa’. Na Dina in kompanijo bomo torej ciljali kdaj drugič, da jih srečamo v živo. Jelusick veliko igrajo po naši regiji, oba albuma, ki so ju izdali sta odlična. Dino je cenjen in iskan vokalist po celem svetu, bend pa se s takšnim vokalistom na čelu, nahaja v življenjski formi.
Ob pol desetih pa se je začelo zares. Zavesa z motivom “Faithkeepers” turneje je po nasnetem intru padla, bend pa je udaril naravnost s “Screaming For Vengeance” (1982) klasiko You’ve Got Another Thing Comin’, kar je presenetilo, saj je skupina prav to skladbo vrsto let varčevala za rep svojih koncertnih predstav! Štirje glasbeniki so, gledano v globino odra, na uvodu stali drug ob drugem, za njimi pa za bobnarsko utrdbo in dvignjen na podestu enkratni Scott Travis. Delovali so kot hokejska ekipa, ki se bo v hipu razletela na vse strani po ledeni ploskvi. In tako je tudi bilo. Faulkner in Sneap vsak na svoji (levi in desni) poziciji, na pročelju vsega kar je obsegalo vidno polje, pa s svojim korakanjem en in edini – Rob Halford! Veliki Rob Halford, ki je prav na dan koncerta skupine v puljski Areni napolnil okroglih 75. let. Častitljivo. Ko zagledaš to neverjetno karizmatično persono na odru, te strese. Rob je kmalu snel sončna očalca in z zanj značilnim podžiganjem nenehno koketiral s publiko. Zdaj na levi, zdaj na desni, pa potem spet na sredini. Oder ga je bil poln. Mož prepeva za svoja leta neverjetno dobro. Vse bistvene dele komadov, ki so posebna definicija metala ravno zaradi njegovih vokalnih posebnosti, tudi v letu 2026 zelo, zelo korektno odpoje. To pomeni, da zadene še vedno tiste zanj značilne, izjemno visoke lege. Saj veste. Halford sodi tja med tistih pet pevcev, ki so generacijska definicija vokala v heavy metalu. Ostali štirje bi bili: Dio, Lemmy, Ozzy in Udo Dirkschneider. Vse kar je temu sledilo in se trudilo iskati kasnejše izrazne odklone, je bilo bolj kot ne le še lajež in krulež. Poklon legendi. Velik poklon. Že leta 2012, ko smo se v začetku maja mudili na takratni “Epitaph” turneji in smo jih ujeli v avstrijskem Linzu (takrat še s Tiptonom v postavi – RockLine recenzija koncerta), je bil občutek da se skupina poslavlja. Da jih gledamo zadnjič. In sedaj, po dobrih 14. letih še kar stojijo na odru in razveseljujejo horde zvestih privržencev z velikimi klasikami heavy metalskega univerzuma.
Judas Priest je to pot pripravil setlisto skozi katero dejansko dobiš uvid, katere ere svojega delovanj šteje skupina za bistvene. Natančneje. za prelomne. Tako je bil “British Steel” (1980) – Richie Faulkner se je takrat komaj rodil, zastopan znova z največ skladbami, pri čemer so ob treh standardih, ki ne smejo manjkati na Priest koncertih (Breaking The Law, Metal Gods (s Halfordovim robotskim maršem) in Living After Midnight), nekje na sredini špila razveselili s sladkorčkom repertoarja – Steeler, ki se je tako po mnogih letih vrnila tudi na evropske koncertne odre! Slabi dve uri koncerta je malo časa za izbiro repertoarja, če si Judas Priest. Vendar si lahko zaznal evolucijo zvoka glasbene izkaznice skupine zlasti skozi enkratni standard Victim Of Changes (Halford ga je za svoja leta prekrasno odtulil), pa zlobnikavo The Ripper (obe “Sad Wings Of Destiny”, 1976) in potem ‘poenostavljanje komponiranja’, ki je prvič resnično zaznavno na “Killing Machine” (1978), z ubijalcema Delivering The Goods in Hell Bent For Leather (Halford se je za ta komad pripeljal na oder z motorjem in odpel cel komad na motorju). Osemdeseta so tokrat potegnila krajšo, čeprav se je bend odkupil z nepozabno The Sentinel (“Defenders Of the Faith”, 1984), medtem ko ostaja ohranja Electric Eye še naprej v repertoarju status obveznega standarda sleherne setliste skupine. Puljska Arena je dobesedno zgorela v vseh čustvih, ko so se Priest lotili skozi ves večer težko pričakovano Painkilller iz istoimenskega albuma. Gre za strašanski konglomerat heavy metal univerzuma, ki stoji na posebnem mestu opusa skupine in predstavlja še danes enega najbolj navdihujočih dokumentov v svetu metala od katerega črpajo vseskozi vedno nove in nove generacije metal privržencev. Tudi brez novejšega – ‘Richie Faulkner era’ materiala ni šlo! Dva komada iz albuma “Firepower” in eden iz najnovejšega albuma “Invincible Shield”. Stilsko so vsi trije vrhunsko vpeti v vse kar si predstavljaš pod imenom Judas Priest. Tu je znova seveda tudi Turbo Lover, ki opominja na to, da so Priest skozi osemdeseta vseskozi razvijali svoj zvok in seveda (greh bi bil da se to ne omeni) – še drugi sladkorček! Najboljši komad nekoliko “mehkejšega” albuma Judas Priest kariere, to je “Point Of Entry” (1981) – Desert Plains, kjer je enkrat več briljiral s svojo dlakocepsko preciznostjo in močjo neverjetni Scott Travis.
O uigranosti ni vredno razgljabljati podrobno. Prav tako o zvoku tega večera. Enkratno. Ko k temu dodaš nabito polno prizorišče z množico, ki dobesedno vpija, čuti in diha vsak ton in beat skupine na odru, je takšno izkušnjo težko opisati le z nekaj besedami. Pula je za razliko od koncerta skupine v Ljubljanski Areni Stožice 12. 7. 2022, ko je bilo prizorišče pol prazno (RockLine recenzija koncerta), prinesla povsem drugo izkušnjo. Nepozabno eksplozijo strasti in emocij, odprtega, nabito polnega, sicer razmočenega prizorišča, v katerem pa je dobesedno vrelo, kot v osjem panju. In bend je pri tem vidno užival. Ob slikoviti igri luči odrske razsvetljave, scenskimi kulisami v ozadju in neuničljivim poveljnikom Halfordom na čelu legendarne inštitucije, pa seveda kot britev ostri in nazobčani eksekuciji materiala, sodi srečanje s Priest v Puljski Areni v kategorijo nepozabnih in edinstvenih koncertnih doživetij. Koncert, ki te polni z energijo in koncert, ki prehitro mine, po njem pa že razmišljaš kako dolgo bo treba spet čakati na naslednjega. To potrjuje le eno. Da Priest tudi po vseh teh orjaških letih, ne kažejo nobenih znakov skrhanosti ali utrujenosti. Nasprotno, dajejo vtis mladostne skupine, na začetku kariere. A ne bodimo prehitri. Leta so leta. Lahko, da smo Priest gledali prav v Puljski Areni zadnjič. Legende so legende. Že davno tega so podobno, kot še nekaj njihovih generacijskih vrstnikov, dosegli, podaljšali in daleč presegli starostno dobo. A namesto, da bi Halford in Ian Hill doma pazila vnuke, nas neuničljiva strica v družbi malo mlajšega Scotta Travisa in glede na leta še dveh “posinovljencev” v ekipi, to sta kitarista da ju vikaš – Andy Sneap in posebej briljantni Richie Faulkner, razveseljujejo dalje. Uživajo. Preprosto uživajo in to ne le na odrih, pač pa tudi v studiu. Kot omenjeno. V prvih povojih je nov Judas Priest album kar pomeni, da se bend ne ustavlja. No, pa še en detajl. Glavnino solaž je odigral Richie Faulkner. Tudi tistih najbolj ‘zamuštranih’, ki so v izvirnikih razdeljene med Tiptona in Downinga. Na čelu z vso solistično zabelo klasike Painkiller. Sneap je le redko stopil v ospredje, prepuščena mu je bila npr. taping solaža v Hell Bent For Leather.
Naj ponovim. Odštevanje do novega srečanja s skupino se je začelo. Ne glede na to, da lahko Judas Priest odidejo kadarkoli v več kot zaslužen pokoj, nas je skupina na srečanju v Puli, ne le prepričala, da je beštija še vedno željna krvi, pač pa ob ob koncu odličnega nastopa pozdravila v slovo z bodrilnim napisom “Priest Will Be Back”. Njene nadaljnje namere so tako obelodanjene. In naj tako ostane. Čim dlje.
Avtor: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Judas Priest – setlista:
War Pigs (orig Black Sabbath)/Faithkeepers – nasneti uvod
1. You’ve Got Another Thing Comin’
2. Metal Gods
3. Breaking the Law
4. The Ripper
5. The Sentinel
6. Desert Plains
7. Lightning Strike
8. Turbo Lover
9. Steeler
10. Delivering the Goods
11. Panic Attack
12. Victim of Changes
13. No Surrender
14. Painkiller
15. The Hellion
16. Electric Eye
17. Hell Bent for Leather
18. Living After Midnight
