“Judas Fuckin’ Priest” končno le v Ljubljani!

0 2,060

Ja, »jebeni« dve leti je minilo odkar je bilo naznanjeno, da se metal božanstvo Judas Priest prvič po letu 1991 vrača v Ljubljano. Nato pa iz vsem znanih razlogov prva odpoved, pa nato še druga in ni si bilo nemogoče prestavljati situacije, da predvsem zaradi visoke starosti Roba Halforda, do nastopa lahko sploh ne bi prišlo. A heavy metal zver melje dalje brez usmiljenja že 50. leto, braniki vere v heavy metal se ne dajo in se ne ustavljajo in končno je pred nekaj dnevi le prišlo do uresničenja dolgo pričakovanega heavy metal spektakla, ki ga Stožice vse od svojega odprtja še niso gostile.

Sam sem (precej naivno očitno) pričakoval, da se bo dalo okrog sedmih še vedno parkirati v garažni hiši pod dvorano. No, v nasprotno me je prepričalo policijsko zaprtje vhoda v garažno hišo in iskanje alternativnega parkirnega mesta. Kakorkoli, številne proti Areni Stožice valeče se skupine v črno oblečenih so kazale na to, da se moja bojazen po slabi obiskanosti koncerta vendarle ne bo uresničila.

Judas Priest so za goste na tej turneji povabili rock superskupino The Dead Daisies, ki jo je leta 2013 ustanovil Avstralec David Lowy, nekakšna rock verzija Brucea Dickinsona, saj je poleg drgnjenja po šestih strunah še poslovnež in glej, glej pilot. Lowy je v The Dead Daisies v preteklih letih gostil sama imena, ki v rocku veliko štejejo (Darryl Jones, Dizzy Reed, Marco Mendoza, John Tempesta in še bi lahko naštevali), v tokratni inkarnaciji skupine pa mu pomagajo Doug Aldrich (kitara; Dio, Whitesnake), Brian Tichy (bobni; Whitesnake, Foreigner, Ozzy Osbourne) na vokalu pa nihče drug kot veliki Glenn Hughes (Deep Purple, Trapeze). The Dead Daisies so lani v tej postavi (na albumu je sicer bobnal Deen Castranovo) izdali ploščo Holy Ground in z nje je bend odigral pretežni del svojega štirideset minutnega nastopa. Žal se je znova pokazala stožiška hiba; slab zvok namreč, saj je vse skupaj zvenelo precej zamazano in doneče, kar pa se je k sreči do konca njihovega nastopa nekoliko popravilo. Kljub temu so gospodje še precej prazni dvorani pokazali pravo rock lekcijo, ki ji je kraljeval profesor rocka Hughes, osrednja figura na stožiškem odru. Neverjetno je bilo slišati kaj je iz svojega grla spravil sedemdesetletni gospod, ki se mu lahko zaradi neverjetno pestrega in vrhunsko ohranjenega vokala poklonijo tudi pol mlajši pevci. Hughes je tako kričal kot za stavo, med osupljivimi kriki poskrbel za vzdušne in čudovite vokalne linije, obenem pa še basiral kot za šalo. Aldricha je bil med številnimi solažami oder poln vsepovsod, tudi Tichy pa je navdušil s topovskimi salvami izza svoje baterije med katere je vpel precej pozerskega metanja in lovljenja bobnarskih paličic po zraku, s čimer je poskrbel za pravi šov. Hughes se je proti koncu seta skromno in ponižno zahvalil Judas Priest, da so jih vzeli s seboj na turnejo, nato pa so Marjetice Stožice za konec poteptale z večno Deep Purple klasiko Burn, med katero je Glenn Hughes še zadnjič upravičil svoj vzdevek The Voice of Rock.

Če je dvorana med The Dead Daisies še precej samevala pa se je do devete ure zvečer že precej lepo napolnila. Povsem vrhnje tribune so bile sicer zastrte s črno ponjavo, medtem ko se je parter skorajda v celoti zapolnil, lepo število obiskovalcev pa je zasedlo tudi spodnje tribune. V dvorani je završalo, ko je iz zvočnikov zatulila Black Sabbath himna War Pigs, še bolj pa, ko se je ob zvokih Battle Hymn nad publiko spustil ogromen Judas Priest križ in z naravnost osupljivo igro svetlobnih učinkov eksplodiral ob prihodu benda na oder in ne, ni bilo mogoče verjeti, da so Judas Priest Ljubljano pozdravili prav z nadaljevanjem Battle Hymn, spregledano Painkiller čarovnijo One Shot At Glory, ki so jo sploh prvič v svoji pol stoletja dolgi karieri v živo zaigrali šele na lanskem Bloodstock festivalu. Kocine so šle ob epski Painkiller bombi pokonci v istem trenutku in tisti precej anemični in rutinski koncert z Metaldays 2018 in vse skrbi, da bi se lahko ponovil so šle hipoma v pozabo. Judas Priest so bili torkovega večera v izjemni formi in odlično razpoloženi! Tudi zvok se je po uvodnem donenju hitro precej stabiliziral in bil za stožiške razmere več kot soliden, le bas Iana Hilla je bil na trenutke nekoliko preveč izrazit in v ospredju (če je že on na odru stalno v ozadju in ves čas prikovan na isto mesto, hehe). Komaj smo si opomogli po uvodnem skoraj sedem minutnem epu, že so Priest udarili z edinim komad s še aktualnega Firepower, Lightning Strike in v vsej svoji veličastno podobi se je razbohotil osupljiv oder, ki je zgledal kot nekakšna industrijska železarna polna opozoril za nevarnost in »vstop dovoljen le pooblaščenim«, poleg tega pa je vsak komad spremljala lastna animacija na ogromnem ozadju, povrh vsega pa še osupljiv »lightshow«. Tako čudovite igre luči v Stožicah bržda še ni bilo. Najbolj prelep in čustven moment je bil vsekakor, ko se je sredi enega izmed komadov v svoji solaži pojavil kitarski bog Glenn Tipton, škoda le, da ga nismo uzrli tudi v živo.

Priesti so dalje mleli brez usmiljenja in nizali klasiko za klasiko, rušilec za rušilcem, publika pa odlično podobo na odru hvaležno vračala z bučno podporo, kar je bilo videti in slišati zares prečudovito. Kot tudi obiskovalce odete v majice z logotipi bendov vse od Mayhem pa do kakšnih Poison, kar daje jasno vedeti, kaj v metalu pomeni ime Judas Priest. Poleg tega pa je tudi starostno publika izgledala tako, da bi lahko tisti najstarejši zlahka predstavljali stare starše tistim najmlajšim. Lep dokaz, da vera v metal še živi! Judas Priest so preko hita You’ve Got Another Thing Comin’, popeljali na odlično izvedeno Freewheel Burning, pa obvezni plesni Halfordov hit Turbo Lover, med katerim je z boki zibala celotna dvorana do ubijalskega dvojčka Hell Patrol in The Sentinel, med katerima je Halford vreščal kot za stavo. Neverjetno v kakšni formi se je pokazal tokrat Metal Bog (z malenkostno pomočjo odmevov ob najvišjih falzetih) in to kljub temu, da bo kmalu dopolnil spoštljivih 71 let! Halfordu se pozna, da je frontmen stare šole, saj je publiko kupil s klasičnim, a rahlo prežvečenim spodbujanjem po ponavljanju njegovih »yeah, yeah, yeah« v različnih variacijah. Vseeno tokrat velik poklon frontmenu katerega starost v resnici kaže le dolga siva brada. Po The Sentinel so Priesti set nekoliko upočasnili z epskim trojčkom A Touch of Evil, Victim of Changes in industrijsko zvenečim Blood Red Skies, med katerim se je na odru dvignil velik zidan dimnik z napisom JP Metalworks in nas z rdečo podobo pahnil naravnost v nekakšen plavž. Bend je nato nanizal dve nesmrtni pripredbi Fleetwod Mac in Joan Baez, ko se je nato izza bobnov oglasil Scott Travis pa se je točno vedelo kaj sledi – vrhunsko izvedena nesmrtna metal klasika Painkiller, ki je ubila za konec rednega dela seta in v ospredje med divjim soliranjem postavila tudi Richieja Faulknerja, ob čigar predstavi niti malo ne diši po tem, da mu je pred letom dni počila aorta in je bil praktično na smrtni postelji, ter Andyja Sneapa.

Za dodatek so Judas Priest postregli s čudovito in spevno Electric Eye, katere nalezljiv refren je prepevala celotna dvorana, ob zvokih izpušnih cevi je bilo jasno, da se bo Halford naslednji hip na oder pripeljal z motorjem in popeljal v Hell Bent for Leather, presenečenje pa je sledilo ob tem, da je Halford v celoti odpel Breaking the Law in se ni, kot v preteklosti, med njim le geriatrično premikal po odru in mikrofon molil publiki, da je himno odpela sama. Prehitri konec je sledil s še edinim zares manjkajočim hitom Living After Midnight, med katerim so Priesti na oder pripeljali velikega birminghamskega bika. Kljub dobri uri in pol heavy metal spektakla bi lahko publiki namenili vsaj še kakšen Judas Rising, a to je zgolj pobožna želja ob tako dobri predstavi zastavonoš žanra, ki so lastnoročno spisali zgodovino heavy metala. Le upamo lahko, da njihova pot še ni zaključena (temu najbrž ne bo tako, saj pripravljajo novi album) in da se uresniči končni poziv in napis »Judas Fuckin’ Priest will be back«. Hvala legende!

Judas Priest setlista:

  1. Battle Hymn/One Shot At Glory
  2. Lightning Strike
  3. You’ve Got Another Thing Comin’
  4. Freewheel Burning
  5. Turbo Lover
  6. Hell Patrol
  7. The Sentinel
  8. A Touch of Evil
  9. Victim of Changes
  10. Blood Red Skies
  11. The Green Manalishi (With the Two Prong Crown)
  12. Diamonds & Rust
  13. Painkiller

— dodatek —

  1. The Hellion/Electric Eye
  2. Hell Bent for Leather
  3. Breaking the Law
  4. Living After Midnight

Fotografije: Sebastijan Videc

The Dead Daisies

Judas Priest

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki