Čudoviti cirkus glasbeno dresiranih primatov gospoda Claypoola na obisku v Križankah (2026)
Primus
ponedeljek, 3. 8. 2026, ob 20.00 uri
Ljubljana / Križanke / Slovenija
Prva nagrada za rockovsko skupino, ki se je zlasti v devetdesetih dodobra naužila komercialnega uspeha, čeprav je bila (in je še vedno) njihova glasba vse prej kot komercialna, bi gotovo pripadla Primus. Ameriški glasbeni posebneži pod vodstvom genialno-ekscentričnega basista/pevca Lesa Claypoola, ki je obenem aktiven še v kopici stranskih projektov, so bili skozi svoj obstoj uvrščeni v marsikateri žanr: od metala, funka, funk metala, alternativnega rocka, progresivnega rocka, avantgarde do psihedeličnega rocka. Njihova glasba pogostokrat vsebuje elemente vseh naštetih žanrov, čeprav nikoli niso skrivali, da so bili njihov ključen vpliv progrockovski titani Rush, zato je Primus skorajda nemogoče ‘popredalčkati’ samo v en žanr.
Tudi zato ni bilo prav nobeno presenečenje, da je njihov nastop v ljubljanskih Križankah privabil popolnoma različne skupine ljudi zelo različnih starostnih skupin, družbenih usmeritev in glasbenih okusov: od bolj ali manj sivolasih ‘glasbenih doktorjev’, v temnino odetih metalcev, na daleč opaznih alternativcev do različnih vrst omotočnih ‘zeliščarjev’, ki so z opojnimi substancami dodobra zaplinili že tako slab zrak sredi sopare aktualnega vročinskega vala. Ravno zaradi napornih temperaturnih razmer so bile Križanke dokaj ugodna situacija za nabito polni koncert, ki se je začel skorajda točno ob napovedani osmi uri, saj gospod Claypool očitno vsak dan skoči iz postelje ter si povezne melono na glavo točno ob prvem jutranjem svitu in zvoku petelinjega kikirikanja, medtem ko ga iz bližnje drevesne dupline opazujejo veveričje oči.
Lahko bi se reklo, da sta v Primus glasbi dva ključna elementa, ki jih delata še posebno zanimive in drugačne od sorodnih rockovskih zasedb, ki so vzniknile sredi osemdesetih – njihov pogostokrat napačno razumljeni, obešnjaški in politično nekorektni smisel za humor ter Claypoolove izjemne baskitarske veščine. Slednje si mora ‘v živo’ obvezno vsaj enkrat ogledati vsak nadebudni bas kitarist, saj s svojo intenzivnostjo, eklektičnostjo in duhovitostjo pogostokrat jemljejo dih. Lesove bas linije so ključni gradnik prepoznavnega zvoka v režiji Primus tria, čeprav nič manj zanemarljivo vlogo igrata kitarski mojster z deathmetalskimi koreninami Larry LaLonde, ki je v bandu skorajda od začetka, ter novi bobnar John Hoffman, ki se jim je pridružil leta 2024.
Primus so svoj nastop v Križankah odprli s skladbo »Those Damned Blue-Collar Tweekers«, singlom s kultnega drugega albuma »Sailing On the Seas of Cheese« (1991). Nenavadno vendar resnično je bilo, da v tem večeru niso odigrali niti ene skladbe s (še vedno) zadnjega studijskega albuma »The Desaturating Seven« (2017), kar je najbolj razočaralo ljubitelje progresivnega rocka med publiko, saj gre za zabaven konceptualno zastavljen progrockovski dosežek pod močnim vplivom »Discipline« (1981) era King Crimson. Namesto bolj aktualnih, bolj progrockovskih kompozicij, ki obenem odsevajo njihov glasbeni razvoj in napredek, so v setlisto, na željo dolgoletnih privržencev, vrnili več starejših skladb iz svojega komercialno najuspešnejšega obdobja (devetdeseta), tudi »Shake Hands With Beef« in »Over the Falls« s kontroverznega albuma »Brown Album« (1997). Slednji je dolgo časa veljal za ‘grdega račka’ njihove diskografije, a so ga na željo nekaterih privržencev na koncertnih nastopih sčasoma nehali bojkotirati.
Z »Green Naugahyde« (2011), ki še danes velja za enega izmed njihovih najbolj cenjenih albumov, smo lahko slišali skladbi »Jilly’s on Smack«, ki s svojim proti opojnim substancam naravnanim sporočilom ni pretirano vznemirila ‘zeliščarjev’ med publiko, ter »Last Salmon Man«. Med slednjim je Les začel igrati na nenavadni, redki inštrument imenovan whamola, ki je enostrunsko glasbilo z ročico za spreminjanje višine tona. Baskitarski mojster igra na to enostrunsko glasbilo s pomočjo bobnarske palčke, ton pa se spreminja s pomočjo premikanja ročice, ki spreminja napetost strune. Glasbilo je postalo znano prav po Claypoolovi zaslugi. Lahko se ga sliši tudi v uvodni glasbeni špici priljubljene risane serije ‘South Park’. Tokrat Les med nastopi ni nosil šimpanzove maske, temveč svojo zaščitno kombinacijo bleščeče melone, suknjiča in hlač na zvonec zaradi česar vselej deluje kot lik iz vodvila/varieteja oziroma črno-belih filmov s Charliejem Chaplinom v glavni vlogi. Od najbolj zabavnih skladb z albuma »Green Naugahyde« smo nekateri v tem večeru najbolj pogrešali družbenokritično satiro »Eyes of the Squirrel« in nostalgično burlesko »Lee Van Cleef«, ki bi sicer izpadli pol manj zabavno brez animiranih projekcij v ozadju.
Seveda v tem večeru niso manjkali tudi dolgoletni favoriti. Primus niso pozabili na izvedbo dolgoletnih standardov kot so »Groundhog’s Day«, »Here Come the Bastards«, »Frizzle Fry«, »My Name Is Mud« ter »Jerry Was a Race Car Driver«, ki sodijo med njihove najbolj prepoznavne kompozicije. To so bili tudi trenutki, ko je publika v Križankah najbolj oživela. Vsake toliko časa se je skupina hrvaški obiskovalcev zadrla »Primus Sucks«. To ni bila žalitev, temveč osrednji, ironični moto skupine in prepoznavni koncertni klic, ki pa so ga prerasli in opustili že leta 2003. Nastop so v dodatku zaključili z okoljevarstveno skladbo »Southbound Pachyderm«, ki je posvečena slonom in je izvorno izšla na tretjem studijskem albumu »Tales From the Punchbowl« (1995).
Primus so se sredi Križank izkazali v pričakovano dobri luči, še posebej kar se tiče doslednih in včasih nadgrajenih izvedb starejših in novejših standardov. Tisti, ki smo jih v tem večeru gledali prvič, zagotovo nismo obžalovali svoje odločitve, da si jih ogledamo. Trio je ves čas demonstriral izjemno uigranost in usklajenost, medtem ko so bile baskitarske vragolije gospoda Claypoola glavna atrakcija celotnega večera. Žal izvedbe skladb v tem večeru niso spremljale zabavne video projekcije, kar je značilno za nekatere Primus koncertne turneje in kar smo nekateri glede na šaljivo, satirično vsebino večine njihovih del, najbolj pogrešali. Pomanjkanje video projekcij so delno nadomeščali vsaj Lesovi duhoviti dovtipi, ki so večinoma leteli na lasten in Larryev račun. Precej bolj moteč je bil absolutno predolg odmor na polovici koncerta, ki je namesto dvajset minut trajal kar dobre pol ure. Precej hitreje bi minil, če bi vmes zavrteli kakšno izmed tistih psihedeličnih risank iz predpotopne ere, kakršne Les naravnost obožuje. Nekatere je motilo tudi premalo optimizirano ozvočenje, vendar je bilo slednje, odvisno od posameznikove pozicije na koncertu, večino časa vseeno povsem solidno in ne preglasno. Če se potegne črta, so Primus v Križankah pokazali to kar smo od njih pričakovali vsi ljubitelje eksperimentalne glasbe, a bi vse skupaj, z nekaterimi prej omenjenimi dodatki, lahko izpadlo še precej bolj zabavno.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Fotografije: Saša Krajnc / arhiv Kino Šiška
Primus – setlist:
1. Those Damned Blue-Collar Tweekers
2. Last Salmon Man
3. Groundhog’s Day
4. The Ol’ Grizz
5. Jilly’s on Smack
6. Shake Hands With Beef
7. Bob’s Party Time Lounge
—20 minutni premor—
8. Too Many Puppies
9. Here Come the Bastards
10. Frizzle Fry
11. Over the Falls
12. Welcome to This World
13. My Name Is Mud
14. Jerry Was a Race Car Driver
15. Over the Electric Grapevine
—dodatek—
16. Southbound Pachyderm
