Savatage (predskupina: Vision Divine)
torek, 28. 7. 2026
Este (Padova) / Castello Carrarese / Italija
“Zoran Stevanović na vokalu”
Lepa ekipica se nas je zbrala južno od Ikee v Padovi, dva korenjaka iz pričujočega online rock-metal časopisa, siva glasbena eminenca državnega medija in stari koncertni sopotnik s konkurenčnega portala. Namen obiska pa, ostanki drugega najbolj podcenjenega benda v rock/metal sferi vseh časov. Ampak lepo, počasi.
Ti si neoklasični metal kitarist, imenovan Carlo Andrea, si član nove senzacije na power metal sceni, zunaj imaš album, ki je re-definiral to isto sceno, čaka te svetla prihodnost, novi album je tik pred tem, da izide, ti pa dojameš, da je tvoja umetniška duša ena in edinstvena, torej ukradeš par članov obstoječega benda, jim dodaš bivšega pevca tega istega benda, izdaš plato z identično muziko kot pri bivšem bendu in furaš paralelno kariero. In končaš kot predskupina Savatage v gradu Carrarese na vroč poletni večer v letu božjem 2026.
Vision Divine so svoj set odšpilali in odpeli na najvišjem možnem nivoju, glede na neuravnovešen zvok, svetlobo poznih popoldanskih ur in (ne)zanimanje pričujočega občinstva. Nezemeljski vokal Micheleja Luppija, neoklasićne pasaže norega kitarista z nadvse originalnim odrskim imenom Olaf Thoersen in samozavestna glasbena podlaga ostalih glabenikov in nasnetih zborčkov so nas prikovali pred oder zaenkrat še polpraznega parterja in lahko smo bili priča prvorazrednemu melodičnemu power metal ekshibicionizmu, ki pa se je na žalost izgubil na prevelikem prizorišču, pregretem parterju in v relativni neizrazitosti kompozicij. Tehnična izvedba 10, splošni vtis 6. Seznam komadov spodaj, bravo za Vision Divine.
Vision Divine – setlist:
1. A Clockwork Reverie
2. The Secret of Life
3. 18 (It Feels like Heaven)
4. God Is Dead
5. Versions of the Same
7. Identities
8. La vita fugge
Savatage. Eden od “tistih” bendov mojega metal odraščanja. Nesrečna brata Oliva. Vzponi in padci ter prestrukturiranje v Trans Siberian Orchestra, ki vsem današnjim članom in povezanim osebam Savatage omogoča več kot udobno življenje. Koliko je današnja sestava Savatage še Savatage je vprašanje, ki ne potrebuje odgovora.
Jaz sem eden tistih, za katere se je pravi Savatage končal s plato Edge of Thorns (1993) in smrtjo kitarskega čarovnika Crissa Olive. Zato sem se vedno upiral idejam o odhodu na koncerte v začetku novega tisočletja, ko so se skozi vrata benda sprehajali razno razni osebki in je skupina forsirala iz meni neznanih razlogov slavljena albuma Dead Winter Dead (1995) in noro dolgočasnega The Wake of Magellan (1997).
Kakorkoli, setliste prve turneje po več kot 20-ih letih koncertne neaktivnosti (z izjemo nastopa na Wacknu 2015) sem vseeno spremljal in opazil odmik od zgoraj omenjenega vzorca in dileme ni bilo: ozemlje gradiča Carrarese v mestecu Este in samostojni Savatage koncert se bo zgodil z menoj v občinstvu. In hvala metal bogovom za to!
Seznam pesmi si lahko pogledate spodaj in kot prvi smo bili priča izvedbi komada Warriors z albuma Power of the Night (1985) s Chrisom Cafferyem na vokalu. Največja poslastica pa je sledila malce kasneje z All That I Bleed z že omenjenega Edge of Thorns. Ta komad so izvedli edinkrat na trenutni turneji.
Moja največja skrb pred koncertom je bil predsednik državnega zbora Zoran Stevanović … aja, Zak Stevens, ki me je na albumih vedno nerviral s svojim poltonskim fušanjem in pretiranim oponašanjem Jonovega vokalnega stila. Ampak, leta so njegovim glasilkam le koristila. Tenor se je prevesil v bariton in njegovi izvedbi v Esteju nimam prav ničesar očitati. Celoten bend deluje v popolni harmoniji, podprt s kar dvema klaviaturistoma, ki skrbita tudi za spremljevalne vokale, kar doprinese h kvaliteti žive izvedbe.
Ritmična osnova je stvar bobnarja Jeffa Platea, ki je z bendom uradno od albuma Dead Winter Dead in Johnnya Leeja Middletona na basu, ki je član z najdaljšim stažem. Na kitarah pa mojster Al Pitrelli ter Chris Caffery, ki je bil naokrog od albuma Hall of the Mountain King (1987), vendar ob kitarski dominanci Crissa Olive nikoli ni dobil priložnosti kot uradni član.
Chris se maksimalno trudi obdržati pri življenju Crissovo atipično riffažo in ton in posledično tudi na odru prevzame levji delež solo vložkov, kar nekoliko presenetljivo Pitrellija potisne v vlogo ritem kitarista. Setlista je bila odlična, malce začudi dejstvo, da je z albuma Gutter Ballet (1990) priložnost dobil le naslovni komad.
Prvič v dolgoletni koncertni karieri sem doživel kombinacijo srednje velikega metal benda in megalomanske produkcije velikih skupin. Zvok je bil noro masiven, animacije na velikih ekranih kvalitetne in pomenljive, svetlobni učinki in uigranost benda, res prvovrstne zadeve. Še enkrat moram pohvaliti pevca Zaka, ki je s samozavestno odrsko prezenco in neomajnim vokalom obvladoval oder in publiko. Seveda ga, kot vse gospode v letih, malce heca hrbet, tako da sem včasih dobil občutek, da gledam Ozzya. Komunikacija s publiko je bila omejena na najnujnejše, ampak ko glasba govori, so take zadeve nepotrebne.
Ganljivi video izseček originalnega pevca in večinskega avtorja Jona Olive, ki je ob spremljavi klavirja odpel čustveni uvodni del balade Believe, je še dodatno razgrel publiko. Jon namreč zaradi neštetih zdravstvenih težav ni v stanju, primernem za napore potovanj na turneji.
Nor bend, noro vzdušje, nor zvok, noro koncertno prizorišče.
Osebni vrhunci: animacije pri Chance, All That I Bleed, Sirens, Strange Wings, Believe ter seveda kompozicija, ki definira samo srčiko Savatage – Hall of the Mountain King!!!
Savatage – setlist:
1. Morphine Child (instrumental intro)
2. Dead Winter Dead
3. Jesus Saves
4. Taunting Cobras
5. Tonight He Grins Again
6. Lights Out
7. Handful of Rain
8. Chance
9. Temptation Revelation
10. Prelude to Madness
11. Warriors
12. Sirens
13. Miles Away
14. Strange Wings
15. This Is the Time (1990)
16. Power of the Night
17. All That I Bleed
18. Unusual
19. The Hourglass
20. Believe
21. Gutter Ballet
22. Edge of Thorns
—dodatek—
23. Hall of the Mountain King
Avtor: Igorac
Fotografije: Aleš Podbrežnik
