STAHLZEIT v Ljubljani: Apophis je zamudil, zato smo si konec sveta naredili sami

Denis Nazadnje spremenjeno Oct 16, 2026

STAHLZEIT
Media Center, Ljubljana, 5. september 2026
Jubiläumstour 20 Plus

Če še niste slišali za Apophisa: gre za ogromen asteroid, ki naj bi se leta 2029 nevarno približal Zemlji in je že lep čas priročen kandidat za vse tiste “konec sveta prihaja” scenarije. No, Apophis je očitno zamudil, zato smo si v soboto, 5. septembra, konec sveta kar sami naredili v Ljubljani. STAHLZEIT so namreč Media Center spremenili v precej prepričljivo različico pekla – z ognjem, več eksplozijami kot v filmu Michaela Baya, dimom, ogromno količino pirotehnike in vsem ostalim, kar pač človek pričakuje, ko se odpravi na Rammstein tribute koncert.

Ko človek pomisli na Rammstein, si običajno predstavlja ogromne odre, desetine tovornjakov opreme, plamene, eksplozije, dim, ogromno produkcijo in seveda Tilla Lindemanna, ki se po odru sprehaja z izrazom človeka, ki mu je že zdavnaj postalo jasno, da normalen koncert očitno ni več dovolj. Ko se torej ena največjih Rammstein tribute zasedb odloči pripeljati svoj spektakel v Ljubljano, bi človek pričakoval precej konkretno množico. No, Ljubljana je imela očitno nekoliko drugačne načrte.

STAHLZEIT so v soboto, 5. septembra, nastopili v ljubljanskem Media Centru, ki je lahko sprejel približno 3000 obiskovalcev. V dvorani pa se nas je zbralo približno 450. Kar je po eni strani verjetno precej manj, kot so si organizatorji želeli, po drugi strani pa je imelo za obiskovalca tudi nekaj prednosti. Če si želel v prvo vrsto, nisi potreboval komolcev, telesne višine košarkarja ali izkušenj iz moskovskega metroja ob prometni konici. Preprosto si prišel do odra.

Že pred začetkom je bilo tudi precej jasno, da Ljubljana tokrat ni bila edini kraj, iz katerega je publika prišla. Med obiskovalci je bilo presenetljivo veliko Avstrijcev in Nemcev, prve vrste pa so bile praktično videti kot neuradno srečanje Rammsteinovega fan kluba. Črne majice, Rammsteinovi logotipi, nemščina z vseh strani in ljudje, ki so očitno v Ljubljano prišli precej bolj pripravljeni na Rammsteinov večer kot večina domačega prebivalstva.

Pravzaprav sem imel ob pogledu na prvo vrsto občutek, da smo Slovenci pri organizaciji koncerta naredili samo napako v komunikaciji. Morda bi bilo treba na plakat napisati: »Rammstein tribute show – samo 120 kilometrov od Gradca.« Obisk bi bil verjetno precej boljši.

Od Maerzfelda do STAHLZEIT

Za tiste, ki STAHLZEIT še ne poznate: ne gre za skupino, ki bi se pred nekaj leti odločila, da bi bilo zabavno obleči črne uniforme in igrati Rammstein. Zgodba je precej starejša.

STAHLZEIT so bili ustanovljeni leta 2004, od leta 2005 pa nastopajo kot Rammstein tribute skupina. Zanimivo je, da je projekt nastal praktično iz benda, ki ga danes poznamo kot Maerzfeld. Glasbeniki so namreč med vajami ugotovili, da ima njihov pevec Helfried »Heli« Reißenweber precej nenavadno prednost – njegov glas je zelo spominjal na glas Tilla Lindemanna. Ob tem je obstajala tudi določena vizualna podobnost, zato so se odločili, da bodo poleg svoje avtorske glasbe začeli nastopati še kot Rammstein tribute projekt STAHLZEIT.

In to, kar je bilo na začetku precej preprost koncept, se je skozi leta razvilo v precej resen projekt. Danes STAHLZEIT veljajo za eno najbolj znanih in produkcijsko ambicioznih Rammstein tribute skupin, na leto pa odigrajo več deset koncertov. Na turneji jih spremlja približno 30-članska ekipa, skupaj z več tovornjaki in avtobusi opreme. Tudi slovenski mediji so pred ljubljanskim koncertom poudarjali, da gre pri njihovih nastopih za precej več kot samo preigravanje Rammsteinovih skladb.

In ravno to je glavna razlika med STAHLZEIT in kakšnim lokalnim tribute bendom, ki se odloči odigrati deset največjih hitov določene skupine. Tukaj ne gre samo za glasbo. Gre za poskus poustvariti celoten koncertni spektakel – kostume, luči, scenografijo, koreografijo, rekvizite in seveda tisto stvar, brez katere Rammstein očitno ne sme obstajati več kot pet minut: ogenj.

Ogromno ognja.

Publika od pet do sedemdeset

Čeprav je bila dvorana precej prazna, je bila ena stvar pri publiki zelo zanimiva. Starostni razpon je bil namreč ogromen.

Na koncertu so bili starejši obiskovalci, ljudje srednjih let, najstniki, mladi odrasli, pa tudi precej majhnih otrok. Našli smo kar nekaj otrok, starih morda pet do sedem let, ki so sedeli staršem v naročju. Nekateri so bili celo v prvih vrstah, drugi so koncert spremljali bolj varno iz zadnjega dela dvorane, vendar je bilo pri vseh videti eno stvar – uživali so.

In preden se zdaj oglasi kakšna Karen, ki bo razlagala, da otroci pač ne sodijo na koncert, naj dodam: brez skrbi. Vsi otroci, ki smo jih opazili, so imeli na ušesih zaščitne slušalke.

Tako da je bila situacija pravzaprav precej simpatična. Za nekatere je bil to verjetno prvi pravi koncert v življenju, drugi so Rammstein in STAHLZEIT očitno spremljali že precej dlje. In če je petletnik sposoben skoraj dve uri sedeti očetu na ramenih, gledati plamene in pri tem izgledati, kot da je dobil najboljši Disneyland na svetu, potem očitno nekje delamo nekaj prav.

»Versteht ihr Deutsch?«

Koncert se je začel z Reise, Reise, nato pa smo hitro dobili Links 2, 3, 4, Asche zu Asche, Du riechst so gut in Sehnsucht. Čeprav je bila dvorana precej prazna, je bila energija na odru takšna, kot da jih gleda deset tisoč ljudi.

Pravzaprav je bila prazna dvorana verjetno večji problem za oči kot za bend. STAHLZEIT so igrali, kot da je Media Center poln do zadnjega kotička.

Nekje med koncertom je Heli vprašal publiko, ali razumemo nemško. Glede na to, da je bilo okoli mene precej več nemščine kot slovenščine, je bil odgovor seveda precej enostaven. Publika je soglasno potrdila, da lahko govori nemško.

In tako je bilo.

Celoten večer.

Mislim, da sem prvič doživel koncert v Sloveniji, kjer je izvajalec vprašal publiko, ali razume nemško, publika rekla »ja«, izvajalec pa je to vzel tako resno, da smo preostanek večera poslušali nagovore v nemščini.

Ampak glede na število Avstrijcev in Nemcev v dvorani je bila odločitev povsem logična.

Še bolj logična pa je bila glede na Heli Reißweberja. Čeprav bi bilo nepošteno reči, da gre samo za Tillovo kopijo, je podobnost v določenih trenutkih precej neverjetna. Vokalno je blizu, fizično ima podobno pojavo, način gibanja in mimike pa so očitno del celotnega koncepta. Ko ga človek gleda na odru, zelo hitro dobi občutek, da je nekdo vzel Tilla Lindemanna, ga poslal v nemško tovarno za izdelavo tribute bendov in na koncu dobil Heli Reißweberja.

Pri določenih odrskih potezah pa je Heli zelo dobro pokazal, da je študiral original.

Ali bolje rečeno – študiral ga je zelo podrobno.

Rammstein brez Rammsteina, ampak z vsem ostalim

Če ste kdaj videli Rammstein v živo, potem veste, da glasba pri njih predstavlja samo del izkušnje. Rammstein koncert je gledališče, cirkus, industrijski sejem in zelo drag požarni alarm v enem.

STAHLZEIT so se tega koncepta lotili zelo resno.

Pri Links 2, 3, 4 so bile na kitarah nameščene lastne različice metalcev plamena, Du riechst so gut je dobil značilne goreče elemente na kitarah, pri Sehnsucht so sledile eksplozije, Keine Lust je postregla z dimom, nato pa je prišel eden od najbolj prepoznavnih trenutkov celotnega Rammsteinovega repertoarja – Mein Teil.

Na odru se je pojavil velikanski lonec, Heli v vlogi mesarja, sledil je dobro znani lov na klaviaturista in seveda ogenj. Če človek vse skupaj opazuje iz varne razdalje, je zelo zabavno. Če pa pomisliš, da nekdo dejansko stoji nekaj metrov stran od plamena, ki bi brez težav ogrel manjšo dnevno sobo, postane stvar nekoliko bolj zanimiva.

Pri Ich tu dir weh smo dobili še eno od klasičnih Rammsteinovih scenografskih norosti, medtem ko je Sonne praktično spremenila oder v eno veliko kurišče. Feuer frei! je pričakovano prinesla metalce plamena na obrazih, kar je eden tistih trenutkov, ko se vprašaš, zakaj bi kdo kot poklic izbral ravno petje v bendu, kjer je mikrofon očitno tudi potencialna vžigalna naprava.

Pri Pussy pa je sledil eden najbolj prepoznavnih in najbolj absurdnih elementov Rammsteinovega koncertnega spektakla – velikanski penis, iz katerega je v publiko poletela konkretna količina konfeti papirčkov. Seveda si ga STAHLZEIT niso izmislili sami; če ste Rammstein že kdaj videli v živo, boste vedeli, da je to eden od njihovih najbolj prepoznavnih rekvizitov. STAHLZEIT ga preprosto zelo zvesto vključujejo v svojo rekonstrukcijo Rammsteinovega šova.

In roko na srce, če delaš Rammstein tribute show, bi bilo precej nenavadno, če bi pri Pussy rekli: »Fantje, tisti penis bomo pa danes pustili doma.«

Ko »Du hast« postane vaja iz biologije

Eden bolj zabavnih trenutkov večera je prišel med Du hast, ko je Heli mikrofon za nekaj časa prepustil publiki. In publika je pesem seveda odpela sama. Pri približno 450 ljudeh je bilo to pravzaprav precej glasno.

Heli pa je medtem izvedel eno od tistih značilnih Tillovih odrskih potez, pri katerih človek hitro ugotovi, da je meja med Rammsteinom in STAHLZEIT precej tanko narisana.

Z mikrofonom je začel posnemati dvigovanje moškega spolnega organa. Višje kot je pela publika, višje je šel tudi mikrofon.

Če ste Rammstein že kdaj videli v živo, vam bo prizor precej znan; STAHLZEIT ga je samo zelo prepričljivo prenesel na svoj oder. Ljubljana je tako dobila še eno precej nenavadno lekcijo iz biologije, pri kateri je bila glasnost občinstva očitno glavni merilni instrument.

Rezultat je bil pričakovano precej glasen.

In potem je prišel »Deutschland«

Poseben trenutek večera je bil tudi Deutschland.

Slovenija je namreč v zadnjih mesecih doživela kar zanimivo politično obdobje. Na eni strani je bilo veliko poudarka na politični korektnosti, na drugi pa precej glasnega vračanja k domoljubju, nacionalni identiteti, ljubezni do domovine in vsemu, kar pač pride zraven. Levo in desno se zadnje čase definirata precej bolj agresivno kot nekoč, in če bi človek zadnjih nekaj mesecev spremljal slovenske debate, bi lahko dobil občutek, da je država razdeljena na dva tabora, ki se ne moreta strinjati niti glede tega, ali je voda mokra.

Potem pa je prišel refren Deutschland.

In nenadoma smo bili vsi Nemci.

Ni bilo več levega, desnega, liberalnega, konservativnega, politično korektnega ali politično nekorektnega. Ni bilo pomembno, kdo je v zadnjih mesecih kričal o patriotizmu in kdo je ob omembi nacionalnega ponosa dobil alergijo.

Vsi smo skupaj kričali:

DEUTSCHLAND!

Če bi slovenski politiki iskali recept za narodno enotnost, jim mogoče ni treba več organizirati dragih okroglih miz. Samo rezervirajo STAHLZEIT in dajo na oder Rammsteinov refren.

Nikoli nisem mislil, da bo v letu 2026 eden boljših primerov slovenske narodne enotnosti prišel skozi Nemčijo.

Ampak hej, delovalo je.

25 pesmi, ogromno ognja in zelo malo dolgčasa

Glasbeno je bil koncert prav tako precej boljši, kot bi človek morda pričakoval od tribute projekta. Pri takšnih skupinah se pogosto zgodi, da je vizualna podoba odlična, potem pa glasba ostane nekje v ozadju. Pri STAHLZEIT tega problema ni bilo.

Bend je deloval zelo uigrano, zvok je bil dovolj močan in predvsem je bilo čutiti, da ti ljudje Rammsteinove pesmi igrajo že zelo dolgo. Kar je logično, saj je projekt prisoten že od leta 2004 oziroma kot Rammstein tribute od leta 2005.

Setlista je bila sestavljena tako, da je pokrila precejšen del Rammsteinove kariere. Od Reise, Reise, Du riechst so gut, Sehnsucht in Asche zu Asche do novejših stvari, kot so Deutschland, Zeit in Adieu. Skupaj smo dobili kar 25 skladb, pri čemer je skoraj vsako spremljal nek vizualni ali pirotehnični element.

Posebej zanimiv je bil Mein Herz brennt, kjer je Heli oder prepustil klavirju in originalnemu posnetku, nato pa se je bend vrnil za Sonne, Feuer frei!, Pussy, Zeit in zaključek z Ich will, Du hast, Engel in Adieu.

In če sem iskren, je bilo prav lepo videti, kako se je tistih približno 450 ljudi ob koncu koncerta obnašalo, kot da je dvorana polna. Pri zadnjih skladbah je bilo precej manj pomembno, koliko ljudi je dejansko v prostoru. Tisti, ki so bili tam, so peli, skakali in kričali dovolj za vse tiste prazne kvadratne metre.

Škoda, da je bilo tako malo ljudi

Tukaj je verjetno potrebno povedati tudi tisto manj prijetno stvar.

STAHLZEIT si zasluži večjo publiko.

Ne zato, ker bi bilo treba umetno napihovati številke, ampak zato, ker je količina produkcije, ki jo bend pripelje s sabo, precej večja od tistega, kar smo v Sloveniji očitno pripravljeni plačati.

Media Center je bil prevelik za približno 450 ljudi in to se je videlo. Pri določenih pogledih z odra je bilo verjetno kar malo nenavadno videti toliko praznega prostora. Po drugi strani pa je ravno zato koncert deloval nekoliko bolj osebno.

STAHLZEIT so nam po koncertu povedali, da imajo za različne tipe prizorišč pripravljene različne produkcijske postavitve in da lahko na večjih open-air odrih oziroma večjih koncertnih prostorih uporabijo še precej več scenografije in tehničnih elementov. Ljubljana torej še zdaleč ni videla največje možne verzije njihovega spektakla.

Ironično je, da so nekateri ljudje za koncert prišli iz držav, kjer STAHLZEIT igrajo praktično doma, in se pripeljali vse do Ljubljane. Slovenci pa smo očitno ugotovili, da imamo v soboto zvečer pomembnejše opravke.

Morda naslednjič samo dodamo brezplačen prevoz iz Gradca.

Ko se koncert konča, se večer še ne konča

Eden največjih plusov večera pa ni bil niti ogenj niti scenografija niti velikanski penis.

Bil je bend.

Po koncertu so člani STAHLZEIT prišli med publiko, kjer so ostali približno dvajset minut. Pogovarjali so se z obiskovalci, podpisovali avtograme, pozdravljali ljudi in se fotografirali z njimi. Nobenega občutka, da so ravnokar odigrali velik spektakel in se morajo zdaj čim prej skriti nekje za tri metre visoko črno zaveso.

Prav nasprotno.

Delovali so zelo sproščeno in predvsem zelo prijazno. In to je pri tribute bendu, ki ima za sabo več kot dvajset let nastopanja in tako veliko produkcijo, precej prijetna stvar.

Na koncu namreč ostane ravno to. Lahko imaš najboljšo pirotehniko, največji oder in največji penis v zgodovini koncertne industrije, ampak če je bend po koncertu neprijazen, si bo obiskovalec zapomnil predvsem to.

STAHLZEIT pa so pustili ravno nasproten vtis.

Ljubljana jim sicer ni pripravila ravno množice, ki bi si jo njihova produkcija zaslužila, vendar so tisti, ki so prišli, dobili zelo konkreten večer. Rammsteinove pesmi so bile odigrane dobro, produkcija je bila impresivna, ogenj je bil prisoten skoraj povsod, Heli pa je svojo vlogo odigral tako prepričljivo, da je bilo včasih res težko verjeti, da pred nami ni človek, ki je samo nekaj ulic stran od Tilla Lindemanna zamenjal izmeno.

STAHLZEIT so tako v Ljubljani pokazali, zakaj so iz projekta, ki je nastal zaradi nenavadne podobnosti pevčevega glasu s Tillom Lindemannom, v več kot dvajsetih letih zrasli v resno produkcijsko mašinerijo.

In čeprav je bila dvorana napol prazna, je bil oder vse prej kot to.

Morda je torej pravi zaključek precej preprost: naslednjič, ko bodo STAHLZEIT prišli v Slovenijo, bi bilo lepo, če jim ne bi bilo treba polovice publike uvažati iz Avstrije in Nemčije.

Če pa bodo s sabo ponovno pripeljali tisti penis, imamo vsaj že zagotovljeno nekaj konfeti materiala.