Deep Purple (predskupina: Jayler)
ponedeljek, 5. 10. 2026, od 19.30 h do 22.40 h
Dunaj (Wien) / Wiener Stadthalle – Halle D / Avstrija
Bi kdo verjel, bi si kdo upal karkoli napovedovati? Deep Purple, ena bistvenih, če ne kar osrednjih skupin rocka in rolla, s pionirsko težo in pomenom, ki je bistveno vplival na razvoj hard rocka in metala, so v letošnjem letu in to v 59. letu svojega delovanja, izdali še 24. studijski album. Po vsem kar so prevalili, a obenem ustvarili na svoji prehojeni poti, je sklep le en. Občudovanje. Skupina, ki jo preprosto moraš spoštovati in se ji na nek način prikloniti.
Fantje so pred časom pomladili svoje vrste z novim kitaristom! To je Irec Simon McBride, ki se je Deep Purpe pridružil leta 2022, potem , ko se je dolgoletni predhodnik Steve Morse odločil, da skupino zapusti. McBride je bil na nek način za Purple logična izbira, saj je pred tem vrsto let sodeloval v skupini Deep Purple klaviaturista Dona Aireya, zato je bil v času pridružitve že navzet mnogih Deep Purple vraž. Skupina je z McBrideom hitro posnela in izdala album “=1” (2024, RockLine recenzija), ki mu je v letošnjem letu presenetljivo hitro sledil še en album z naslovom “SPLAT!” (RockLine recenzija), kitarist pa je dokazal, da je iz pravega testa. Purple ne potrebujejo dokazovanja, vendar pa so tudi njihovi novi izdelki zelo, zelo kakovostni in odlično je to, da trije možje, ki so letniki rojstva 1948 in neverjetni vokalist Ian Gillan, ki je v letošnjem letu nagrebel 81. let, seveda na krovu z mnogo mlajšim ‘posinovljencem’ McBrideom (letnik 1979), še vedno niti malo ne kažejo, da bi se ustavljali. Oder ostaja tudi v letu 2026 njihov prvi dom, pri tem da snemajo novo glasbo, česar niti ne bi potrebovali.
Turneja, s katero so znova (in ničkolikokrat) obiskali dunajsko mestno dvorano (Wiener Stadthalle – Halle D), ki sprejme dobrih 16.000 glav, znova polni prizorišča do zadnjih kotičkov. Prizorišče je bilo tako rekoč razprodano, Deep Purple pa so, glede na medgeneracijsko živopisanosti obiskovalcev, enkrat več izkazali svojo neminljivost. Da so pač postali večne legende.
Za predskupino so to pot izbrali mladce Jayler. Neverjetno je koliko posnemovalcev Led Zeppelin je na planetu. Porajajo se vedno novi in novi. Različno vžigajo. No, pri Jayler je posebnost ta, da so mdr. tudi zelo spretno izkoristili neverjetno podobnost njihovega pevca Jamesa Bartholomewa z Robertom Plantom. Ne le, da črpajo Jayler brezsramno navdih od legendarnih prvakov rocka in rolla, pač pa so povzeli opravo, gibe, tudi bobni so spominjali na Bonzovo postavitev, basist (in klaviaturist) Ricky Hodgkiss, pa je po odru tekal kar bosonog. Revizija zlate dobe rocka torej v novi, osveženi preobleki. In mladeničem, ki so napolnili komaj borih 20. let, res ni kaj očitati. Svoj čas, to je 40. minut, so z naskokom izkoristili in pričarali na odru pravi žur. Neukročena energija! Poln jih je bil oder. Glede na to, da so v letošnjem letu komaj izdali svoj studijski prvenec “Voices Unheard” (2026), delujejo silno samozavestno, peklensko s pogonskim gorivom, ki skozi visoko oktansko izgorevanje, uteleša pravo nebrzdanost. Odličen zvok, do potankosti naštudirana in uigrana izvedba, na čelu z več kot nalezljivo vokalno predstavo. Bend je predstavil tudi dva povsem nova komada (No Woman, Kicking Stones), sicer pa v obilju predstavljal material studijskega prvenca. Kot kaže je pred skupino svetla pot.
Pri koncertih takšnih skupin, kot so Deep Purple, predskupine vselej kradejo čas. To je pač ta nesrečna pozicija, ki jo zavzameš, v kolikor se spoprimeš s takšno vlogo na turnejah ikon rocka. Cela dvorana je čakala torej striktno na prihod praočetov metala. Prvi se je prikazal za bobni Ian Paice, z leve se mu je pridružil Roger Glover,… Bend plane naravnost v Highway Star, komad ki je eden izmed najbolj posrečenih, ko izbiraš s katerim komadom bi odprl koncert. Rušilna bomba! Prizorišče v hipu na najvišjih obratih. Zvok od prvega trenutka, pa vse tja do zadnjega odrskega izdihljaja, fenomenalen. Razsvetljava odra in igra lučk ostaja na Purple šovih atraktivna. In vsa ta rutiniranost s katero rokujejo. Neprecenljivo, neulovljivo. Da. Takšnih skupin ne delajo več.
No, pri albumu Machine Head pa ni ostalo, bend je hitro preklopil na album “=1” (A Bit on the Side) potem pa znova postregel z eno izmed klasik svoje zlate ere Into the Fire (Deep Purple in Rock, 1970). Seveda nas je zanimala forma legend.O tem je bilo mnogo napisanega v preteklih recenzijah koncertov, zato ne gre tratiti odvečnih besed. Fantje ne bi bili na odru, če te forme ne bi bilo. So stasiti, ohranjajo ustaljeno naravo odrskih predstav, od katere se ne odmaknejo niti za ped. Niti v letu 2026. Pustimo ob strani ‘utrujajoča spotikanja’ ob to, da skupina določenih komadov že več dekad namerno ne vstavlja v repertoar, saj jih Ian Gillan ne le da ne more, pač pa tudi noče, več peti. Seveda pa se tega večera v publiki znova niso vsi strinjali z zmogljivostjo Ianovih glasilk. In več. V publiki si lahko zaznal napise na listih A4 formata, da naj Purple odigrajo Soldier of Fortune – takšne provokatorje bi bilo treba trajno izgnati iz dvorane. Gillan ostaja za svoja leta absolutni fenomen. Ne le da je njegov markantni vokal vedno in povsod takoj prepoznaven, je to odrska figura, ki ostaja z naskokom neverjetno karizmatična. Gillan ohranja tisti nalezljiv nasmeh, zabava z gibi, pogledi, še najbolj pa ‘presune’ njegov vseobsežni smisel za črni humor. Od kje črpa navdih ne vem, a vir je neusahljiv. S sočnimi komentarji je nekajkrat spravil v smeh celo svoje kompanjone na odru za katere bi mislil, da ga imajo že davno tega v mezincu. Po Into The Fire, je stopil v ospredje Simon s solažo, ki se je prelila v dve novi skladbi albuma “SPLAT!” (Arrogant Boy, Diablo).
Deep Purple se zaznavajo kot v transu, skrivalnic ni, kiksov ni. Vse je odigrano v piko. A vedno malo drugače. Solo točka Dona Aireya ostaja poglavje zase. Tu sta bili kar dve. Vemo kako sta pozicionirani v setlisti, a Airey bi lahko odigral kar cel koncert. Poslušal, bi ga lahko ure in ure. No, prva solaža se je v izhodu hitro prelevila v dobro znani šegavi motiv ene izmed klasik albuma Machine Head. Lazy seveda. Bend je seval vseskozi izvenserijsko uigranost, igrivost, norčavost. McBride in Airey sta peklensko ulita, zimzelena Roger Glover in Ian Paice, pa neprebojna ritem sekcija. Sometimes I Feel Like Screaming velja od nekdaj za eno najlepših kompozicij, ne le albuma “Purpendicular” iz leta 1996, ko smo ga v Izoli prvič slišali, pač pa kar celotne Deep Purple kariere. Odlično je bilo, da ga je skupina znova izvedla v živo. Bend pa uživa v izvedbi novih skladb. Prav čutilo se je kako so se zagnali silovito v nove točke, bodisi da je to mistična Sacred Land, ali popadljiva Arrogant Boy z eno najhitrejših fraz, ki so jih kdaj napisali Purple. Druga Aireyeva solaža je bila še silovitejša in še bolj zabavna od prve, na odru pa se mu je pridružila violinistka Lidia Baich. Airey ni ostal dolžan občinstvu, ko je na visoke obrate spravil celo dvorano, saj se je lotil mdr. tudi Straussove “Na lepi modri Donavi”. Norišnica. Stala sva na južnem parterju. Ob zidu levo od parterja se je vila cela cesta žejnih odjemalcev piva, ki so ubirali smer iz dvorane k šanku in nazaj. Neprekinjeno.
Potem pa v veliki finale. Perfect Strangers! Ne sme manjkati. Nikdar. To je eden izmed vrhuncev Deep Purple koncertov. Kurja polt. Tu je Space Truckin’ in komad z rifom rifov Smoke On The Water! Dvorana je prekipevala od navdušenja. Momenti nostalgije niso izostali. In potem, ko veš da je ostalo še nekaj dragocenih minut, pa uporabi Gillan svoj prefinjeni sarkazem: “We’re not finished yet!” Bend ni šel z odra, da bi ga klicali v dodatek. Za nekaj minut je izginil z odra le Gillan, bend pa je vpadel v novi instrumental Guinnesis in podaljšal predstavo za dodatno bero neprecenljive izvedbene šegavosti, kot so jo sposobni dostaviti le Deep Purple. Gillan se vrne, bend vskoči v sprostitveno, a prazgodovinsko Hush, ki jo nasledi gromoglasni rif klasike Black Night. Bilo je jasno da je to konec. Ura in štirideset minut!
Vrhunsko. Tudi danes, po skoraj šestih dekadah delovanja. Neverjetno. Minilo je 30.let odkar sem prvič srečal Deep Purple v živo. Že takrat so veljali za ultimativne legende. In po 30. letih ogenj ne ugaša. Leta nas lovijo le navidezno. V tebi pa vre energija povsem druge narave. In Deep Purple sevajo to neukročeno energijo. Še vedno se z lahkoto zapiše, da je ta energija definitivna vibracija mladostniške razposajenosti, ki še lep čas ne misli ugasniti. Poklon legendam!
Avtor: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Jayler – setlist:
1. Down Below
2. The Getaway
3. No Woman
4. Kicking Stones
5. Riverboat Queen
6. Lovemaker
7. Need Your Love
8. Over the Mountain
9. The Rinsk
Deep Purple – setlist:
1. Highway Star
2. A Bit on the Side
3. Into the Fire
4. Guitar Solo
5. Arrogant Boy
6. Diablo
7. Keyboard Solo
8. Lazy
9. Sometimes I Feel Like Screaming
10. Sacred Land
11. Lazy Sod
12. Keyboard Solo (with Lidia Baich) (Inc. An der schönen blauen Donau)
13. Perfect Strangers (with Lidia Baich)
14. Space Truckin’
15. Smoke on the Water
16. Guinnesis
17. Hush (orig. Joe South)
18. Black Night
