The Flower Kings: Flower Power (1999)

0 29

Založba:  Insideout Music
Datum izida: 16. 11. 1999
Produkcija: The Flower Kings
Dolžina albuma: 141.07 min (2CD)
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 7.5/10


»Flower Power« je bil četrti studijski dosežek švedskih prog revitalistov The Flower Kings in obenem njihov drugi dvojni konceptualni album po predhodniku »Stardust We Are« (1997). Obenem je bil to njihov prvi album za založbo Inside Out Music ter zadnji z basistom Michaelom Stoltom, bratom poglavarja skupine Roineja Stolta, katerega je kmalu po »Flower Power« turneji zamenjal bolj uveljavljeni in nadarjeni Jonas Reingold.

»Flower Power« je bil eden izmed najbolj ambicioznih projektov v dosedanji The Flower Kings zgodovini, saj je vseboval skoraj dve uri in pol glasbe, s tem, da je prvi disk vseboval več kot eno uro dolgo kompozicijo z naslovom »Garden of Dreams«. Omenjena suita je bila razdeljena na kar osemnajst medsebojno povezanih in slogovno izjemno raznovrstnih delov. Kljub temu, da je bila omenjena suita zastavljena konceptualno, pravega koncepta ni zaslediti, temveč zgolj kopico absurdnih besedil brez glave in repa, kar je prvi problem, ki obremenjuje ta album in mu onemogoča, da bi se uvrščal v elito The Flower Kings dosežkov.

»Garden of Dreams«, osrednja skladba prej omenjene več kot eno ure dolge kompozicijske ‘sestavljanke’, je rahlo naporna balada, ki zaradi čudaških efektov na trenutke zveni kot glasba za ciciban čeveljčke. Na žalost je podobnih mašil prostora z absurdnimi besedili na »Flower Power« kar nekaj zato jih niti nima smisla naštevati. »Don’t Let The d’Evil In« vsebuje rif, ki je skoraj identičen tistemu iz King Crimson klasik »Circus« in »Dinousaur«, čeprav gre pretežno za hardrockersko stvaritev, ki nekoliko spominja na sodobne Deep Purple. »Love Is The Word« pritegne pozornost predvsem z odličnimi vokalnimi harmonijami ter zaključno solažo na akustični kitari.

To pa še ni bilo vse, kar se tiče astronomske količine glasbe in to že na prvem disku, saj so se na koncu slednjega nahajale še tri kompozicije od katerih je odlična »Astral Dog« edina, ki je zares vredna omembe in si morda celo zasluži naziv najboljše skladbe na »Flower Power«. The Flower Kings se skozi »Flower Power« ves čas, z različnimi rezultati, poigravajo z elementi simfo proga (slednjih je, kot običajno, največ), pop rocka, art rocka, jazz rock fusiona in hard rocka. Te pogosto združujejo med seboj v kompleksne ‘mineštre’ od katerih jih samo peščica zapusti globlji vtis.

Drugi disk vsebuje približno enako količino glasbe ter med seboj nepovezane kompozicije od katerih sta dve več kot deset minut dolga epa, »Deaf, Numb & Blind« ter »Calling Home«.  Razen omenjen »Deaf, Numb & Blind«, »Power of Kindness«, »Corruption« ter »Painter« je preostalo na drugem disku komajda vredno omembe in bi bilo bolj primerno, če bi izšlo v obliki bonus materiala na bodočih The Flower Kings albumih. Od »Flower Power« naprej so na The Flower Kings začele leteti številne kritike tudi s strani nekaterih privržencev katere so upravičeno začele motiti manj kot dve minuti ali celo manj kot minuto dolga inštrumentalna ‘mašila’ s katerimi se je zapolnjevalo količino glasbe na tem albumu ozirom slab nadzor banda nad selekcijo skladb, ki si zaslužijo uvrstitev na album.

Vse to je vplivalo na to, da so samo nekatere kompozicije na »Flower Power« postali priljubljeni koncertni standardi, medtem ko so ostale šle hitro v pozabo. Včasih ‘cvetlične kralje’ pri ustvarjanju absurdnih trenutkov in sproščanju skandinavske ekscentričnosti na »Flower Power« enostavno odnese predaleč. Ob kratkih in različno kvalitetnih inštrumentalih z naslovi »Attack of the Monster Brie«, »Mr Hope Goes to Wall Street«, »Captain Capstan« in tako dalje človek enostavno ne ve ali bi se jokal ali smejal.

Skladbi »Business Vamp« ter baladno usmerjeni »All You Can Save«, ki se zaključi z odlično, srce parajočo Stoltovo kitarsko solažo, sta primera vrhunsko aranžiranih in smiselnih kompozicij kakršnih bi bilo z bolj racionalno skladateljsko politiko na »Flower Power« lahko več  namesto množice kratkih mašil brez prave vsebine.  

»Flower Power« je bil album številnih nasprotij in kontrakstov, ki zaradi gromozanske dolžine trajanja ni enostaven zalogaj celo za najbolj vnete pristaše ‘Cvetličnih kraljev’. Zelo verjetno bi »Flower Power« projekt izpadel precej bolj prepričljivo, če bi ga The Flower Kings izdali v obliki dveh ločenih albumov, saj je glasbe enostavno preveč in kvalitetne kompozicije se pogostokrat kar ‘utopijo’ med kopico neresnih stvaritev, ki jih obkrožajo. Zdi se kot, da se band ni mogel odločiti kako ločiti kvalitetne skladbe od balasta in so nato kar vse skupaj vključili na občutno predolg album. Tega, da je vse skupaj, z izjemo manj kot minuto ali dveh minuth dolgih zafrkancij, odigrano na vrhunski ravni, temu albumu nikakor ni mogoče oporekati, pa vendar samo peščica kompozicij po poslušanju »Flower Power« ostane za dalj časa v spominu kar je glavni vzrok, da ga ni moč uvrstiti med najboljše dosežke teh švedskih glasbenih pozitivistov.

Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik


Seznam skladb:
CD 1 (68:13)
– The Garden of Dreams (59:25) :
1. Dawn (1:33)
2. Simple Song (1:48)
3. Business Vamp (5:03)
4. All You Can Save (5:02)
5. Attack of the Monster Briefcase (3:04)
6. Mr. Hope Goes to Wall Street (1:47)
7. Did I Tell You (3:46)
8. Garden of Dreams (2:40)
9. Don’t Let the d’Evil In (3:12)
10. Love Is the Word (2:50)
11. There’s No Such Night (2:43)
12. The Mean Machine (2:42)
13. Dungeon of the Deep (4:25)
14. Indian Summer (4:14)
15. Sunny Lane (5:26)
16. Gardens Revisited (2:57)
17. Shadowland (2:04)
18. The Final Deal (4:10)
19. Captain Capstan (0:45)
20. IKEA by Night (0:04)
21. Astral Dog (7:59)

CD 2 (72:54)
1. Deaf, Numb & Blind (11:11)
2. Stupid Girl (6:50)
3. Corruption (5:55)
4. Power of Kindness (4:24)
5. Psychedelic Postcard (8:43)
6. Hudson River Sirens Call 1998 (4:47)
7. Magic Pie (8:20)
8. Painter (6:50)
9. Calling Home (11:20)
10. Afterlife (4:35)

Zasedba:
Hasse Fröberg – vokal, spremljevalni vokal
Roine Stolt – elekrtične, akustične kitare, klaviature, vokal
Tomas Bodin – klaviature (miks albuma)
Michael Stolt – bas kitara
Jaime Salazar – bobni, tolkala
Hasse Bruniusson – tolkala, ‘čudaški’ glasovi

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki