Yes: Mirror To The Sky

0 149

Založba: InsideOut / Sony Music
Datum izida: 19. 5. 2023
Produkcija: Steve Howe
Dolžina albuma: 63.35 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 7.0/10


O tem koliko kredibilnosti imajo skupine, ki so ostale brez vseh originalnih članov, je bilo prelitega že veliko črnila vendar debata o tem ne bo nikoli zaključena. Trdoživi angleški progresivci Yes so po smrti zadnjega originalnega člana Chrisa Squirea nadaljevali naprej z ustvarjanjem nove glasbe in koncertnimi nastopi, kar je bila menda zadnja želja prej omenjenega kultnega basista.

Kot novi vodja banda se je po Squireovi smrti uveljavil dolgoletni kitarist Steve Howe, ki je poleg vodenja zvočne usmeritve prevzel tudi nadzor nad produkcijo. Po prav tako prezgodnji smrti dolgoletnega bobnarja Alana Whitea leta 2022, ki je bil od leta 1972, kljub številnim menjavam, edini stalni član, so Yes izgubili še eno izdatno dozo kredibilnosti in bolj ali manj ‘mutirali’ v Howeov spremljevalni band. Na Whiteovo mesto je pred snemanjem novega albuma prišel njegov prijatelj Jay Schellen , ki je v preteklosti bobnal za skupine Asia, Circa, World Trade, Hurricane in Unruly Child, kar pomeni, da njegov glasbeni spekter seže od prog rocka in AOR-a do hard rocka in heavy metala.

Po izidu za običajne Yes razmere precej povprečnega “The Quest” (2021, RockLine recenzija), kar sicer velja za vse njihove albume po zadnjem odhodu originalnega pevca Jona Andersona, so legendarni progresivci znova odšli v studio ter posneli nov dosežek z naslovom “Mirror to the Sky”, ki je posvečen v Whiteov spomin in v marsičem nadaljuje od tam kjer je končal njegov predhodnik. Tudi ta album je, podobno kot “The Quest”, nekakšna mineštra dobrih in slabih idej ter celo enega ali dveh pozitivnih presenečenj. Skladateljski rezulati v režiji pogostokrat diktatorsko razpoloženega Howea in njegovega ‘ljubljenca’ na glavnem vokalu Jona Davisona, ki ga pogostokrat zanese v akustične in skorajda pop vode, tako segajo od hvalevrednih do podpovprečnih.

Nerazumljiva je zlasti vloga dolgoletnega klaviaturista Geoffa Downesa, ki je na “Mirror to the Sky” pogostokrat popolnoma neopazen oz. neslišen. Koliko je bil za to odgovoren Howeov tradicionalni nenasitni ego je veliko vprašanje, a v produkciji so klaviature večinoma v ‘drugem planu’, medtem ko pogostokrat generični orkestralni aranžmaji le redkokdaj prepričajo. Na srečo se je Downes vsaj nehal mučiti z občasnim oponašanjem slovitega predhodnika Ricka Wakemana s čimer si je delal medvedjo uslugo. Howeov kitarski pristop v jeseni njegovega življenja ostaja konservativno rigiden in predvidljiv, kar pa je na nek način celo dobro, saj je poleg Davisonove tradicionalne ‘angelske’ barve glasu, edini razlog, da sodobni Yes sploh še spominjajo na Yes. Davisonova besedila žal še vedno pogostokrat izpadejo ‘sirasto’ in kot nek posiljen poskus dokazovanja višje notranje duhovnosti in odkrivanje metafizike, kar je v Andersonovi režiji izpadlo veliko bolj prepričljivo.

Uvodna skladba “Cut From the Stars”, ki jo je menda navdihnil Davisonov obisk ameriškega nacionalnega parka Joshua Tree in je izšla tudi kot single, je precej generična stvaritev in nekaj za kategorijo ‘srednja žalost’, če že ne za popolno pozabo – nekako v slogu večine stvaritev s prejšnjih dveh studijskih albumov. Boljše izpade “All Connected”, ki je vsaj nekoliko bolj eklektična kompozicija s solidnimi vokalnimi harmonijami med Davisonom in basistom Billyem Sherwoodom, čeprav so klaviature vnovič komajda slišne in je Howea kitarska dominanca ponovno v nebo vpijoča.

Za povprečni “Luminosity” je moral band popolnoma na novo ustvariti osrednji aranžma, ker Howeu, ki tu igra avtoharfo, ni bila všeč prvotna verzija. Nič ni pomagalo, saj osrednji, vokalno usmerjeni del izpade precej dolgočasno, medtem ko skladbo pred popolnim polomom reši predvsem zaključni inštrumentalni del s Howeovimi citrami, čeprav gre za soroden, star trik, ki ga je kitarski mojster na podoben način, vendar s pedal steelom, uporabil na “Relayer” (1974) klasiki “To Be Over”. Osrednji aranžma na “Living Out Their Dream” zveni kot, da bi bil ustvarjen za skupino Asia, kar ni presenečenje saj je pri stvaritvi te hitro pozabljive skladbe sodeloval Downes, ki je s klaviaturami spet skoraj popolnoma neopazen. Vse do naslovna skladbe, se pravi “Mirror to the Sky”, dolgoletni privrženci Yes nimajo ravno veliko razlogov za zadovoljstvo nad novim albumom.

Naslovni, skorajda 14-minutni ep je eden redkih trenutkov na “Mirror to the Sky”, ko se Yes dejansko posreči ustvariti zelo dobro kompozicijo všečnih aranžmajev, inteligentnih časovnih prehodov in zanimivih inštrumentalnih sekcij, ki je skorajda na ravni ‘starih dobrih časov’ in na kateri se nekoliko ‘prebudijo’ tudi Downesove klaviature. Howeove kitarske pasaže so ponovno tiste, ki usmerjajo celotni ep, predvsem v inštrumentalnih sekcijah, medtem ko so se jim vokalne harmonije to pot zelo dobro posrečile. Tu za spremembo ni prostora za dolgočasne trenutke in band zveni kot, da bi za kratek čas našel vrelec mladosti. Tudi osrednja orkestralna sekcija ne izpade slabo, kar je še eno lepo presenečenje. Končni rezultat je morda celo najboljša dosedanja stvaritev Davisonove ere Yes in eden redkih trenutkov, ko bi bila Squire in White lahko ponosna na svoje glasbene soborce, če bi se lahko vrnila nazaj v svet živih.

“Circles of Time” je tipična Davisonova akustična balada, kar pomeni, da za seboj ne pusti kakšnega globljega pečata. Ironično je, da sta Davison in Howe avtorja tako najboljših kot najslabših del na “Mirror to the Sky”. Zanju srednja pot očitno odpade in pogostokrat gresta iz enega ekstrema v drugega. “Unknown Place” se uvršča med najboljše dosežke na albumu in je eden sila redkih trenutkov na njem, ko band celo demonstrira nekaj inovativnosti, kar velja tudi za na trenutke nekoliko hecne vokalne harmonije. To je od začetka do konca še ena striktno kitarsko usmerjena stvaritev, ki jo ne pokvari niti vokalni duet med Davisonom in tradicionalno ‘brundajočim’ Howeom. Z živahnimi pasažami na Hammond orglah se nekoliko ‘prebudi’ tudi Downes in pripomore, da vse skupaj dejansko zveni kot rezultat garanja celotnega banda. Sherwoodove bas linije večkrat očitno potegnejo na tehniko njegovega pokojnega ‘učitelja’ Squirea, medtem ko Shellen dokazuje, da se je dobro znašel v vlogi Whiteovega naslednika.

Žal obe zaključni stvaritvi, ki jih je ustvaril Howe, se pravi “One Second Is Enough” ter “Magic Potion” spadata med (pod)povrečne stvaritve za običajne Yes razmere, kot, da bi jim na koncu spet zmanjalo navdiha. “One Second Is Enough” spominja na ‘pozabljeno’ sekcijo suite “Fly From Here” z istoimenskega albuma, kar pomeni, da gre za kolaž  na hitroskupaj nametanih idej brez pravega repa in glave. “Magic Potion” bil bil brez Davisonevega vokala lahko Howeova solo stvaritev, saj je popolnoma prepredena z njegovo nekoč svežo in inovativno, a v letu 2023 že povsem okostenelo‘apalačijsko’ kitarsko tehniko. Brez inštrumentalnega vložka konzervativnega kitarskega mojstra bi “Magic Potion” izpadel kot generični pop rock ali kvečjemu art pop. Na Howeovih solo albumih bi obe omenjeni zaključni stvaritvi izpadli povsem spodobno, a kot Yes stvaritvi tej legendarni skupini nikakor ne moreta biti v ponos.

“Mirror to the Sky” je, v dobrem in slabem, nekakšno logično nadaljevanje njegovega predhodnika “The Quest”, kar pomeni, da gre za še en album povprečne kvalitete, ki bo razdelil privržence kultnih angleških progresivcev. Kdor ne mara vladavine Howeovih v zadnjih dveh desetletjih pogosto rigidnih kitarskih ‘masturbacij’ naj kar pozabi na poslušanje novega albuma. “Mirror to the Sky” bi bilo naravnost brutalno primerjati z najboljšimi Yes dosežki iz sedemdesetih let, saj v tem pogledu spada za vsaj dva razreda nižje. To je še en Yes album, ki naj si ga omislijo le najbolj predani pristaši, predvsem vsi tisti, ki manj razvpite Yes albume kot sta “Union” (1991) in “Open Your Eyes” (1997) ne štejejo med slabe dosežke ter niso bili razočarani nad tem kar je izšlo po Andersonovem odhodu. Vsi ostali pa naj prisluhnejo samo naslovni skladbi ter “Unknown Place” in se prepričajo, da je v sicer osivelem in  že pošteno ‘razmrcvarjenem’ telesu Yes, ki so ga že zdavnaj zapustile še zadnje ‘rojstne celice’, še ostalo nekaj volje do življenja.

Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Cut from the Stars (5:25)
2. All Connected (9:02)
3. Luminosity (9:04)
4. Living Out Their Dream (4:45)
5. Mirror to the Sky (13:53)
6. Circles of Time (4:49)
dodatne skladbe (dodatni CD – limitirana verzija):
1. Unknown Place (8:15)
2. One Second is Enough (4:04)
3. Magic Potion (4:08)

Zasedba:
Jon Davison – vokal
Steve Howe – električna kitara (Fender Stratocaster skozi analogna pedala)
Geoff Downes – Hammond
Billy Sherwood – bas kitara, spremljevalni vokal
Jay Schellen – bobni, tolkala

Sodelujoči glasbeniki pri singlu Cut from the Stars:
FAME’s Studio Orchestra (uvod, del skladbe med 3.02 min in 3.15 min) pod vodstvom dirigenta Olega Kondratenka


Yes – “Mirror To The Sky” (InsideOut/Sony Music, 2023)
Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki