Yes: The Quest

0 80

Založba: InsideOut/Sony Music
Datum izida: 1. 10. 2021
Produkcija: Steve Howe
Dolžina albuma: 61.35 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 7.0/10


Marsikateri privrženec legendarnih angleških progresivcev Yes je leta 2015 z nejevero sprejel novico, da bo legendarna skupina nadaljevala s svojim koncertnim in studijskim udejstvovanjem brez pokojnega ustanovnega basista Chrisa Squire, ki je na svoji smrtni postelji izrazil željo, da bi se simfoničnoprogrockovsko potovanje po ‘kozmičnih livadah’ nadaljevalo naprej z njegovim dolgoletnim sodelavcem in prijateljem, ameriškim basistom/kitaristom Billyem Sherwoodom. Yes so tako postali ‘zapuščinski’ band, podobno kot Gong, Soft Machine in Chicago, če se našteje nekatere sorodne progrockovske in jazzrockovske skupine, ki so še vedno aktivne kljub odostnosti ustanovnih članov.

‘V živo’ je ta eksperiment brez Squirea izpadel prepričljivo, saj ima Sherwood soroden slog igranja Rickenbacker bas kitare in petja kot njegov pokojni prijatelj. Druga zgoda pa je novi, einaindvajseti studijski album z naslovom »The Quest, prvi brez prisotnosti vsaj enega originalnega Yes člana, na katerem je žezlo (neuradnega) šefa skupine prevzel kitarski velemojster Steve Howe, ki je poleg številnih skladateljskih idej poskrbel tudi za produkcijo  novega albuma. »The Quest« je obenem prvi Yes album po »Magnification« (2001) na katerem je sodeloval orkester, čeprav tovrstni eksperiment ni izpadel tako posrečeno kot bi si želel marsikateri privrženec te dolgoletne skupine.

»The Quest« je za običajne Yes razmere dokaj povprečen album, ki vsebuje približno enako količino dobrih in slabih elementov oziroma rahel nagib v prid slednjim. Že takoj se lahko zazna, da se je nova inkarnacija Yes trudila, da bi uspešno združila tradicionalne in nekatere nove zvočne elemente, a se ji to ni najboljše posrečilo. Po močnem otvoritvenem delu namreč album hitro ‘zvodeni’ na račun ‘švohotne’ produkcije, ki ji primanjkuje energičnosti na račun pretiranega favoriziranja Howeovih kitarskih podvigov v škodo Downesovih klaviatur, medtem ko pogosti ritmično počasni, akustični trenutki ter pomanjkanje zanimivih skladateljskih idej poskrbita, da dober vtis po prvih dveh skladbah naglo skopni.

Morda bi bilo krivično Howea označiti za dežurnega krivca za to, da »The Quest« spada med manj zanimive dosežke v več kot petdesetletni zgodovini te kultne skupine, vendar je destvo, da od kompozicij, ki vsebujejo njegov avtorski pečat samo »Dare to Know« resnično navduši od začetka do konca. Poleg tega je večina njegovih kitarskih linij že zdavnaj izgubila nekdanji lesk oziroma je možakar danes le še bleda senca nekdanjega velikega inovatorja, ki je Yes leta 1971 preporodil v progrockovsko supersilo.

Downes se s svojim raznovrstnim naborom klaviatur, ki se na večini del zvočno bolj kot v sedemdeseta ozirajo v osemdeseta, skozi produkcijo v razmerju med kitaro in orkestralnimi aranžmaji velikokrat kar nekako ‘izgubi’. White je na bobnih vnovič soliden, čeprav ga je ponekod zaradi zdravstvenih vzrokov na tolkalih nadomestil Sherwoodov stari pajdaš Jay Schellen. Sherwood, ki je Rickenbacker bas kitaro odigral samo na eni skladbi, je spodoben ‘nadomestek’ za Squirea, vendar njegove skladateljske ideje ne navdušijo. Jon Davison je še vedno idealni ‘klon’ legendarnega Jona Andersona in se lahko obenem pohvali, da je soavtor boljših kompozicij na »The Quest«.

»The Quest« se, kot že omenjeno, odpre na spodbuden in navdušujoč način, z epsko in ekološko ozaveščeno skladbo »The Ice Bridge«, ki je izšla kot prvi single s tega albuma. Yes so na njej soavtorstvo, po začetnem obotavljanju, morali priznati Francisu Monkmanu (ex-Curved Air, Sky), saj se je izkazalo, da je osrednja faza ‘izposojena’ z Monkmanove ‘pozabljene’ kompozcije »The Dawn of an Era«. Pompozni otvoritvi s fanfarami, ki bolj kot na Yes spominja na ELP, sledi prehod v popolnoma prepoznavno sekcijo z navdušujočo vokalno predstavo v režiji Jona Davisona ter karakterističnim prepletom kitarsko-klaviaturskih harmonij. Temu sledi subtilno oblikovanje prave epske pustolovščine s številnimi časovnimi prehodi in melodičnimi aranžmaji značilnimi za to dogloživo skupino. S to kompozicijo se je Yes posrečilo ustvariti skladbo, ki se jo lahko uvrsti med njihove klasike, zato so bila pričakovanja pred izidom »The Quest« s strani nekaterih privržencev precej velika.

»Dare to Know«, drugi single z albuma, uspe nadaljevati dober vtis prehodne stvaritve in je ena redkih kompoziicj na »The Quest«, ki se je njemu avtorju Howeu v celoti posrečila in kjer sta band in spremljevalni orkester uspela ustvariti prepričljivo medsebojno razmerje. Na njej so mogočne vokalne harmonije v režiji dueta med Davisonom in Howeom, ki je sicer v solo režiji obušen pevec (o tem več besed kasneje), idealno harmonizirane s subtilnimi kitarskimi linijami ter bogatimi orkestralnimi aranžmaji.

Melanholični »Minus the Man«, ki ga ni mogoče uvrstiti niti med navdušujoče, niti med slabe »The Quest« trenutke, predstavlja nekakšen začetek degradacije tega albuma, ko uplahne začetna energija in na plano pridejo šibke strani trenutne inkarnacije Yes. Pohvalo si zaslužijo predvsem odlične vokalne harmonije z Davisonom v glavni vlogi, medtem ko na tej ‘počasni’ stvaritvi z besedilom o idealnem razmerju med večno zavestjo in tehnologijo žal začnejo prevladovati repetativne kitarske linije in predvidljivi aranžmaji.

Na »Leave Well Alone«, ki je vsaj za eno minuto predolga stvaritev, Howe zaigra na japonski tradicionalni inštrument koto, medtem ko se Davison preizkusi v zanj neobičajno nizki vokalni legi. Nosilni rif je popolnoma specifičen za Howea, medtem ko Downesovi sintetizatorji tu zvenijo kot, da bi prišli iz osemdesetih. Prve dve sekciji izpadeta spodobno, medtem ko tretja sekcija hitro zvodeni in izpade razvlečeno na račun repetativnega kitarskega rifa katerega Howe ponavlja ‘v nedogled’.

Akustično usmerjeni »The Western Edge« vsebuje vokalni duet med Davison in Sherwoodom, ki zvenita kot klonirana dvojčka Jona Andersona in Chrisa Squirea, medtem ko skladba kot celota spada v kategorijo ‘povprečno’, kar je še dobro glede na to, da je bila rezultat združitve dveh povsem različnih skladateljskih idej. Davisonova baladno usmerjena stvaritev »Future Memories« bi lahko izšla tudi kot njegova solo stvaritev, saj poleg Jonovega petja vsebuje samo akustičnokitarsko oz. steelkitarsko podlago in Howeovo občasno vokalno spremljavo.

»Music to My Ears«, tipični Howeov skladateljski umotvor na katerem celoten band izpade nekoliko naveličano, vsebuje precej cenen refren in številne repetativne kitarske linije, medtem ko so klaviature v ozadju bolj ‘za okras’. »A Living Island« je še zadnji resni poskus na »The Quest«, da se ustvari zanimiva in pustolovska kompozicija na ravni preteklih Yes klasik, saj vsebuje nekaj sramežljivih in ne preveč prepričljivih spogledovanj z zimzelenoma »And You And I« ter »Awaken«. Končni rezultat je solidna stvaritev, ki ‘redni’ del albuma zaključi na spodoben način, čeprav bi se ji težko podelilo status Yes klasike. To je edina skladba na »The Quest«, ki se z besedilom navezuje na pandemijo COVID-19 in njene posledice, čeprav bi bilo za Yes boljše, da tovrstne tematike, podobno kot plejada drugih glasbenih zasedb, ne pogrevajo dokler se ta globalna nočna mora ne konča.

Drugi disk je povsem odvečen in vsebuje tri ločene, bonus skladbe, ki bi se jih po kvaliteti lahko označilo za odpadni material oziroma jih ne bi prav nihče pogrešal. Vse tri so dodaten dokaz, da je Howe z leti postal starokopiten in statičen skladatelj, ki reciklira nekatere pošteno postane skladateljske ideje. Podobno velja za večino njegovih kitarskih linij. V primeru, da bi šlo za njegove solo stvaritve ne bi bilo kakšnih večjih pripomb, tako pa bo večina Yes privržencev hitro pozabila na omenjeni drugi disk. Energetsko precej prazni »Sister Sleeping Soul«, na katerem je dodaten skladateljski pečat prispeval Davison, zveni kot rahlo osladna serenada uspavani izvoljenki. Akustično usmerjeno mantranje »Mystery Tour«, ki je precej pozno posvetilo nepozabnim Beatlom, se lahko uvrsti v kategorijo ‘saj ni res pa je’ oziroma ‘ceneno na deseto potenco’. »Damaged World« pa se lahno na račun Howeovega petja v samostojni režiji lahko poteguje celo za naslov najslabše skladbe v dosedanji Yes zgodovini.

 »The Quest« je, brez treh skladb z drugega diska ob katerih se bo večina pretvarjala, da ne obstajajo, še vedno spodoben album za sodobne Yes razmere, vendar bodo vsi tisti, ki so pričakovali dosežek, ki bo vsaj blizu njihovim mojstrovinam iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, bridko razočarani. Slabi elementi trenutne inkanracije Yes žal velikokrat prevladajo nad pozitivnimi in po dobrem otvoritvenem delu »The Quest« na račun popolne idejne in aranžerske razvodenitve ter produkcijske ‘plehkosti’ izpade kot še eden izmed tistih albumov zaradi katerih si nekateri privrženci želijo, da bi se Jon Anderson in Rick Wakeman čim prej spet pridružila starim pajdašem. O tem katera inkarnacija Yes bi v tem trenutku ustvarila bolj zanimiv in bolj ‘yesovski’ album – ‘uradna’ pod Howeovim vodsvom ali ‘odpadniška’, ki poleg Andersona in Wakemana vsebuje Trevorja Rabina – verjetno ni več nobenega dvoma.

Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik

Seznam skladb:
CD 1 (47:51)
1. The Ice Bridge (7:03) :
– a. Eyes East
– b. Race Against Time
– c. Interaction
2. Dare to Know (5:58) :
– a. New Journey
– b. Sympathy of Sound
– c. The Lost Cord
3. Minus the Man (5:35)
4. Leave Well Alone (8:08) :
– a. Across the Border
– b. Not for Nothing
– c. Wheels
5. The Western Edge (4:25)
6. Future Memories (5:10)
7. Music to My Ears (4:41)
8. A Living Island (6:51) :
– a. Brave the Storm
– b. Wake Up
– c. We Will Remember
CD 2 (13:44)
1. Sister Sleeping Soul (4:50)
2. Mystery Tour (3:35)
3. Damaged World (5:19)

Zasedba:
Jon Davison – vokal
Steve Howe – kitara
Geoff Downes – klaviature, Hammond
Billy Sherwood – bas kitara
Alan White – bobni

Sodelujoči glasbenik:
Jay Schellen – dodatna tolkala


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki