Blue Öyster Cult: The Symbol Remains

0 93

Založba: Frontiers Music Srl.
Datum izida: 9. 10. 2020
Produkcija: Buck Dharma, Eric Bloom & Richie Castellano
Dolžina albuma: 61.15 min
Zvrst: Heavy Metal / Hard Rock / Art Rock
Ocena: 8.0/10


»The Symbol Remains« je petnajsti studijski album v režiji dolgoživih ameriških eklektičnih hardrockerjev/metalcev Blue Öyster Cult in naslednik predhodnika »Curse of the Hidden Mirror« (2001, RockLine recenzija), ki je izšel skoraj dvajset let nazaj kar je bil najdaljši premor med dvema studijskim albuma v zgodovini te kultne skupine. Naslov albuma izhaja iz besedila skladbe »Shadow of California«, ki je izšla na albumu »The Revolution By Night« (1983). Obenem je »The Symbol Remains« prvi studijski album po »Club Ninja« (1985, RockLine recenzija), ki ne vsebuje pokojnega klaviaturista/ritem kitarista Allana Lainerja ter studijski debut za zdaj že dolgoletna člana banda; klaviaturista/kitarista/pevca Richieja Castellana in bobnarja Julesa Radinoa. Castellano je sodeloval tudi pri produkciji albuma v navezi z ustanovnima članoma, kitaristom/pevecem Ericom Bloomom in kitaristom/pevcem Donaldom Roeserjem, bolj znanim kot Buck Dharma.

Po Bloomovih besedah skupina vse do nekaj let nazaj ni čutila nobene potrebe, da bi ustvarila nov studijski album. Na ustvarjalni proces »The Symbol Remains« je precej vplivala smrt dolgoletnega Blue Öyster Cult sodelavca, nekdanjega menedžerja in producenta Sandya Pearlmana, ki se je poslovil leta 2016, saj je bil možakar vrsto let velika zakladnica idej in konceptov. Pri pisanju skladb in petju glavnih vokalov sta imela Eric in Buck na »The Symbol Remains« veliko pomoč v Castellanu, medtem ko je pri stvaritvi dveh skladb sodeloval tudi znani ameriški pisec fantazijskih novel in filmskih scenarijev John Shirley, ki je verjetno najbolj znan po scenariju za film ‘Vran’ in s katerim so sodelovali že v preteklosti. Besedila na »The Symbol Remains« segajo od klasičnih Blue Öyster Cult tem kot so teorije zarot o vesoljcih ter mračne fantazije H.P. Lovecraftova do precej bolj banalnih zadev kot so internetni memi in srečanja s fatalnimi ženskami.

Na uvodni skladbi »That Was Me«, ki predstavlja tradicionalno udaren začetek s specifično razjarjenim Ericom na glavnem vokalu, je sodeloval tudi ustanovni bobnar Albert Bouchard, ki v zadnjih letih s svojim bandom, v katerem je poleg njegovega brata Joea tudi originalni Alice Cooper basist Dennis Dunaway, preigrava Blue Öyster Cult in Alice Cooper klasike. Albert se je od Blue Öyster Cult poslovil že davnega leta 1981 vendar je vseeno lepo, da je po dolgem času sodeloval z Ericom in Buckom.

Solidnemu uvodnemu podvigu sledi Buckova stvaritev »Box in My Head«, ki govori o osvajanju usodne ženske. Ta stvaritev ima dober potencial vendar se zaradi nekoliko mlačnega refrena žal ne razvije v še eno melanholično Blue Öyster Cult klasiko z Buckom na glavnem vokalu. Na splošno lahko to pot o Buckovih stvaritvah z njegovim glavnim vokalnim prispevkom govorimo kot o rahlih razočaranjih glede na to kar smo bili od njega vajeni v preteklosti. V tej kategoriji še najbolj zanimivo izpade »Nightmare Epiphany«, ki subtilno združuje Buckovo imenitno vokalno predstavo, zapeljive kitarske harmonije, okusne klavirske pasaže in poskočen ritem.

Spodobni vendar nevznemirljivi »Tainted Blood«, ki poleg klasičnih hardrockerskih elementov vsebuje tudi ščepec AOR-a, prek Castellanovega glavnega vokala vnese dobrodošlo osvežitev in nekoliko drugačno vokalno dinamiko, ki smo jo bili do sedaj vajeni na preteklih albumih glasbenih ‘agentov v črnem’. Od Castellanovih vokalnih podvigov posrečeno izpade tudi skladba »The Machine«, ki sodi med boljše trenutke tega albuma, medtem ko »Edge of the World«, ki govori o teoriji zarote z vesoljci v osrednji vlogi, poleg kvalitetnih vokalnih harmonij z Ericom na glavnem vokalu ter krepkih kitarskih pasaž, vsebuje memorabilni refren, kar je za običajne »The Symbol Remains« razmere dokaj redek pojav.

»Train True (Lennie’s Song)« je dokaj tipičen Buckov skladateljski dosežek, z večjim poudarkom na bluesovskih elementih kot običajno, ki ga zaradi šaljivih, galopirajočih ritmov in nekoliko hecnega besedila ni treba vzeti preveč resno. Klasični hard rocker »The Return of St. Cecilia«, ki je zabeljen z zvoki hammond orgel ter mogočnimi vokalnimi harmonijami, je še en solidni vendar ne preveč navdahnjeni Castellanov skladateljski dosežek z njegovim vokalom v ospredju. Castellano je bil pri stvaritvi te kompozicije navdahnjen s ‘prastaro’ skladbo »St. Cecilia«. Slednja je bila ustvarjena leta 1970, ko so se Blue Öyster Cult imenovali Stalk-Forrest Group in se jim še ni niti sanjalo, da jih že čez dve leti čaka velik uspeh pod novim imenom.

»Stand And Fight« z Ericom na glavnem vokalu je najbolj udarna stvaritev na »The Symbol Remains« in je ena redkih na njem, ki se jo lahko označi za klasični heavy metal. Škoda, da »stand and fight« refren izpade izjemno klišejsko in stereotipno ter bi se bolj podal kašnim manj inteligentnim metalskim zasedbam ala Manowar vendar je Eric že v preteklosti ustvaril nekaj sorodnih ‘neandertalskih’ pozivov ‘metalskim bratom in sestram’ tako, da ne gre za kakšno pretirano presenečenje. »Florida Man«, ki je še ena Buckova melanholična stvaritev z neizkoriščenim potencialom in nekoliko bledim refrenom, se v besedilu nanaša na popularni internetni meme, ki se je prvič pojavil leta 2013.

Tovrstni povprečnosti, ko se zdi, da je skupina najboljše ideje potrošila že na prvi polovici »The Symbol Remains«, sledi prepričljivo najboljša skladba na albumu »The Alchemist«. Ta ambiciozna skladba z Ericom na glavnem vokalu, ki je bila navdahnjena po istoimenski kratki zgodbi H.P. Lovecrafta, najbolj ‘metalskega’ pisatelja iz prve polovice 20. stoletja, je tisto na kar je večina privržencev čakala in od te skupine pričakovala skoraj dvajset let. Tokrat se Ericu in tovarišiji posreči ustvariti pristno ter kompleksno Blue Öyster Cult klasiko na račun uspešnega grajenja mračnega ambienta in drame z izvrstno Ericovo pevsko prestavo. Ne manjka tudi inštrumentalna sekcija, ki je daleč najbolj prepričljiva in zanimiva na tem albumu, medtem ko pri stvaritvi izjemnega vzdušja veliko pripomore tudi mračno besedilo o starodavnem prekletstvu.

»Secret Road« sodi med solidne vendar ne preveč memorabilne Buckove skladbe na albumu pri katerih poslušalec žal dobi občutek, da ves čas manjka tista ‘pika na i’, ki bi skladbo iz povprečne spremenila v odlično. Boljši osrednji aranžma ali bolj zanimiv refren bi zagotovo vplival na to, da bi bila ta kompozicija bolj konkurenčna Buckovim preteklim Blue Öyster Cult klasikam. Začinjena kitarska solaža na koncu žal ni dovolj za boljši vtis.

»There’s a Crime« je spet nekoliko bolj ‘divjaški’ hardrocker s solidnim refrenom vendar kot celota ne spada med bolj zanimive stvaritve na »The Symbol Remains«. Zaključna skladbo »Fight« je Buck na SoundCloudu v embrionalni obliki izdal že leta 2015 vendar je tedaj šlo za solo stvaritev. Slogovno nekoliko spominja na eno izmed skladb s predhodnega albuma »Curse of the Hidden Mirror« vendar kljub temu bolj sodi v katerogijo ‘solidno’ namesto ‘odlično’.

»The Symbol Remains« je povsem spodoben album, ki je vreden imena te kultne skupine vendar še zdaleč ne spada med njihove najboljše dosežke čeprav so bila pričakovanja nekaterih privržencev pred izidom (preve)velika in tudi nekoliko nerealna. Eric, Buck in preostali trije člani glasbenih ‘agentov v črnem’ so ustvarili lepo število povsem poslušljivih in všečnih skladb, brez večjih kakovostnih zdrsov, med katerimi pa žal na žalost izrazito iztopa samo »The Alchemist«, ki že zdaj spada med njihove klasike. Očitno je, da je Ericu in Bucku v zadnjih dveh desetletjih, kljub kvalitetni pomoči dokazovanje željne ‘mlajše glasbene generacije’ v katero sodi Richie Castellano, nekoliko zmanjkalo nekdanjega ustvarjalnega navdiha, kar še posebno velja za Bucka, ki nekoč praktično ni mogel razočarati s svojimi stvaritvami. Kljub temu so večni hardrockerski/metalski sposobneži z »The Symbol Remains« uspeli ustvarili povsem soliden album, ki bo zadovoljil vendar ne popolnoma osrečil večino dolgoletnih privržencev, ki so morali na njegov izid čakati skoraj dvajset let.

Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik

Seznam skladb:
1. That Was Me (3:18)
2. Box in My Head (3:46)
3. Tainted Blood (4:17)
4. Nightmare Epiphany (5:30)
5. Edge of the World (4:52)
6. The Machine (4:14)
7. Train True (Lennie’s Song) (3:57)
8. The Return of St. Cecilia (4:12)
9. Stand and Fight (4:48)
10. Florida Man (4:08)
11. The Alchemist (6:00)
12. Secret Road (5:24)
13. There’s a Crime (3:37)
14. Fight (3:12)

Zasedba:
Eric Bloom – vokal, spremljevalni vokal, kitara, klaviature, sintetizatorji
Buck Dharma – kitara, vokal, spremljevalni vokal
Danny Miranda – bas kitara, spremljevalni vokal
Richie Castellano – klaviature, kitara, vokal, spremljevalni vokal
Jules Radino – bobni, tolkala

Gostujoči glasbenik:
Albert Bouchard – kravji zvonec in spremljevalni vokal na skladbi št. 1


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki