Peter Hammill: In Translation

0 78

Samozaložba
Datum izida: 7. 5. 2021
Produkcija: Peter Hammill
Dolžina albuma: 40.08 min
Zvrst: Progressive Rock / Eclectic Prog / Art Rock
Ocena: 9.0/10


Peter Hammill, progresivnorockovski gromovnik, zloslutni poet postapokaliptičnih vizij in član legendarne skupine Van der Graaf Generator, je, z zagonetnim nasmeškom na obrazu ter oblečen v trenirko italijanske nogometne reprezentance, izdal nov samostojni album, ki se imenuje »In Translation«. To je Petrov prvi album priredb v njegovi izjemno bogati, plodoviti, eksperimentalni in izrazito nekomercialni samostojni karieri. Gre za eklektične priredbe žanrsko izjemno raznolikih, večinoma argentinskih in italijanskih izvajalcev, skladateljev in kantavtorjev kot so Argentinec Astor Piazzola, urugvajski Argentinec Horacio Ferrer ter Italijani Luigi Tenco, Angela Tarenzi, Gianni Marchetti, Massimo Bubola ter Fabrizio Di Andre. Slednjega dobro poznajo tudi vsi ljubitelji legendarnih italijanskih progresivcev Premiate Forneria Marconi (PFM) s katerimi je Hammill nekoč že sodeloval.

Športna trenirka v barvah ‘azzurov’ tako ni naključje ali morebitno pihanje na dušo italijanskim privržencem njegove glasbe pri katerih je bil ta kultni angleški glasbenik vedno zelo dobro sprejet. Gospod Hammill je vsa besedila prevedel v angleščino in jih dodobra reanžiral tako, da je iz priredb žanrsko različnih del, ki sodijo na področje klasične glasbe, italijanskega popa in tanga, ustvaril skorajda popolnoma nove stvaritve. Vse inštrumente ter orkestralne aranžmaje na albumu je odigral sam, s tem, da je njegov unikatni vokal še vedno njegov najmočnejši inštrument. Njegova barva je še vedno na daleč prepoznavna, čeprav nekaterih linij pri svojih 73-ih letih ne more več doseči in se le za občasne, zelo redke trenutke, prelevi v besnečega gromovnika, ki je s svojim petjem v preteklosti z lahkoto ustvaril najbolj mračne postapokaliptične vizije. Kdor pozna originalne verzije skladb jih bo v Hammillovih priredbah le stežka prepoznal.

Večina priredb vsebuje lepo ambientalno naravo tako, da bo marsikdo, ki solo stvaritve gospoda Hammilla pozna bolj površno in prisega predvsem na klasične Van der Graaf Generator albume, presenečen nad umirjenostjo večine orkestralnih aranžmajev, klavirskih pasaž, občasnih krhkih kitarskih linij in tudi mojstrove pevske predstave, saj si slednji le enkrat oziroma dvakrat (pri tem izstopa priredba skladbe »Il Vino«) privošči podobno vokalno eksperimentiranje kakršno je zaznamovalo levji delež njegovega preteklega ustvarjalnega opusa.

Pravemu pevskemu ‘gromovništvu’ se še najbolj približa na izrazito mračni priredbi skladbe »Ciao Amore«, ki v Hammillovi pevski režiji zveni preteče in sarkastično namesto, da bi šlo za ljubezensko ‘gruljenje’. Na koncu se nahaja priredba skladbe »Lost To the World«, ki v originalu pripada z našimi kraji neposredno povezanemu avstrijskemu skladatelju in dirigentu Gustavu Mahlerju (dve leti svojega življenja je prebil v Ljubljani), iz katere je Hammill naredil pravo postapokaliptično zadušnico. Ob slednji človek dobi občutek, da se Peter med petjem zelo dobro zaveda, da je eden izmed zadnjih glasbenih ‘osamelcev’ iz nekih povsem drugih časov, ko se je skoraj vsa glasba delala s srcem in dušo in se njegove mračne vizije prihodnosti še niso skoraj v celoti uresničile.

Na »In Translation« ni nobenih večjih izbruhov nekontroliranega besa, ki so tako značilni za Petrovo dosedanjo ustvarjalno pot. Po drugi strani pa se s starostjo tudi ni pretirano omehčal tako, da bo nepoznavalec njegove glasbe s ‘povečevalnim steklom’ na »In Translation« zaman iskal kakšen pretirano raznežen ali komercialno obarvan trenutek. Obenem pa bo z »In Translation« dolgoletnemu privržencu verjetno precej lažje navdušiti znanko ali znanca nad Hammillovo glasbo kot pa s kakšnim bolj eksperimentalnim preteklim dosežkom iz ‘gromovnikove’ pestre studijske zapuščine.

»In Translation« je bil posnet leta 2021, lahko pa bi bil posnet tudi v sedemdesetih, osemdesetih, devetdesetih letih prejšnjega stoletja ali na začetku novega stoletja, saj je Hammillov vokal, z izjemo ‘lovljenja’ ekstremno visokih ali nizkih linij, še vedno skorajda neokrnjen. To je imeniten album priredb ob katerih poslušalec kar pozabi, da gre za priredbe, saj tudi večina besedil o staranju, izgubi, izolaciji in mračni prihodnosti zveni kot bi jih ustvaril gospod Hammill osebno. Obenem se »In Translation«, ne glede na to, da gre za album priredb, uvršča med mojstrove najboljše solo dosežke v zadnjih dveh desetletjih.

Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik

Seznam skladb:
1. The Folks Who Live On The Hill (Kern/Hammerstein)
2. Hotel Supramonte (de André/Bubola)
3. Oblivion (Piazzolla/Tarenzi)
4. Ciao Amore (Tenco)
5. This Nearly Was Mine (Rodgers/Hammerstein)
6. After A Dream (Fauré/Bussine)
7. Ballad For My Death (Piazzolla/Ferrer)
8. I Who Have Nothing (Magati/Mogol/Leiber/Stoller)
9. Il Vino (Ciampi/Marchetti)
10. Lost To The World (Mahler/Rückert)

Zasedba:
Peter Hammill – vokal, klavir, kitara, bas kitara, sintetizatorji, godalni aranžmaji


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki