Tilen Hudrap: Thraw bo živel večno!

Foto: Uradni promo benda
0 760

Konec januarja so po dolgem času nase opozorili thrash metalci, ki so na sceno strumno zakorakali leta 2006, ko je Domen Hudrap ustanovil bend, ki mu je nadel ime Thraw. Po nekajletni studijski pavzi (ki pa ni pomenila prenehanja ustvarjanja) so se zanjo oddolžili z novim udarnim singlom, ki ga spremlja videospot, z zelo zgovornim naslovom Century of enslavement.

Skupina Thraw se je že na začetku svojega delovanja zavihtela v sam vrh takratne thrash metal scene in si v svojih najboljših letih delila oder s skupinami, kot so Helloween, Blind Guardian, Opeth, Morbid Angel, Tankard in številnimi drugimi. Njihov debitantski dolgometražni album Decoding the past, ki je izšel leta 2013, je produciral znani ameriški producent Juan Urteaga (Exodus, Machine Head, Testament), z njim pa so si Thraw zagotovili tudi mednarodno prepoznavnost.

Leta 2021, ko je bend obeležil petnajst let obstoja, se je Domnu in Tilnu Hudrapu (kitara in bas) ter Ožbeju Paternušu (kitara) na bobnih pridružil dolgoletni prijatelj skupine Lenart Mlinar. Po izdaji novega singla nam je nekaj več o ozadju njegovega nastanka in načrtih za prihodnost povedal starejši iz bratske naveze Hudrap, Tilen, ki je ob tem, za vse tiste, ki nimajo težav s pozornostjo, jim pa kdaj ponagaja spomin, izpostavil tudi pomembne mejnike iz preteklosti.

 

Ko je nanesla beseda na Thraw, si vedno poudarjal, da bend še ni rekel zadnje besede, ampak je samo v mirovanju.

Tako je. Vedno sem poudarjal, da Thraw nikakor ni rekel zadnje besede, ampak je enostavno v stanju mirovanja, v katerega je moral izključno zaradi moje mednarodne kariere, zaradi katere v zadnjih devetih, desetih letih nisem bil več kot dva meseca v Sloveniji. Zato tudi nismo igrali v živo in nismo imeli časa za studio.

Kljub temu smo ves čas ustvarjali, nastalo je ogromno materiala, rifov, besedil, konceptov in potencialnih naslovov. Tako imamo že od leta 2013, ko je izšel Decoding the past, določen naslov za naslednji album.

A ti v današnjem času niso več pomembni. Pomembno je, da nekaj izdaš. Naj bo to single, EP, videospot, karkoli. Časi niso naklonjeni dolgometražnim albumom, ker koncentracija današnjega poslušalca, sploh mlajšega, ne seže dlje od mili sekunde. Ne splača se delati albumov z desetimi ali dvanajstimi komadi, saj se prej ko slej nehajo vrteti pri tretjem komadu. Večji smisel imajo zato singli, ker jih dejansko poslušajo v celoti, mogoče celo večkrat.

Zdaj sem sicer malce razširil odgovor, ampak ja, Thraw je edini thrash metal bend v zgodovini Slovenije, poleg Eruption in Lintver, ki nikoli ni prekinil delovanja, niti za en mesec. Nikoli!

Je drugo leto korona kaosa dregnilo v ta pravo točko, da ste se lotili ponovnega ustvarjanja?

Kot sem že rekel, se ustvarjanje ni nikoli nehalo, korona kaos nas je samo dregnil v to smer, da smo končno našli čas. Čas, da smo se dobili, pogovorili in določili koncept. Tudi ostali člani so namreč zelo zasedeni. Brat je že dolgo profesionalen producent in dela v studiu 15 ur na dan na sto projektih, že sedem let živi izključno od tega. Lenart in Ožbej pa sta redno zaposlena in prav tako nimata časa vsak dan. Kot polnopravni profesionalni glasbenik sicer imam čas, ker je glasba vse, kar počnem, a če hočemo nekaj narediti, moramo biti vsi prisotni.

V korona kaosu smo našli čas za uvod v studio in za to, da smo material tudi posneli. Tega je za vsaj šest albumov, tako da, ja … Thraw lives on.

Kako je nastal nov single? Je imel svoje obrise že prej ali se je rodil prav v teh čudnih časih?

Svoje obrise je dobil že dolgo nazaj. Komad sem, tako lirično kot petdeset odstotkov glasbenega dela, napisal že pred sedmimi, osmimi leti, v korona času pa drugi del. Besedilo Century of enslavement in prva polovica komada, do srednjega ubijalskega rifa, sta torej napisani že leta in leta, drugo polovico pa sem zaključil v mesecih od septembra do decembra. V bistvu je to prvi Thraw komad v zgodovini, ki ga ni napisal moj brat in je izključno moje delo.

Thraw, foto: Tadej Ošlovnik

Besedilo je zelo … eksplicitno, družbenokritično. Mogoče celo napeljuje na vlogo ljudi, ki tako družbo soustvarjajo. Smo torej pridni nevedneži, ki so nas zapeljali in izigrali, ali smo brezglavo hlastali za stanjem ‘biti fajn’, da smo zasužnjili sami sebe?

Besedilo je v mojem tipičnem stilu, kadar delam za Thraw. Vsi feni, ki poznajo delo skupine zadnjih deset let, vedo, da naša besedila večinoma govorijo o socialno psiholoških, družbeno zgodovinskih temah, recimo zadnja studijska izdaja Gunshot treatment in Decoding the past, na slednjem bi opozoril predvsem na Factual perspective, ki sem ga sam napisal, ter na Smodetova besedila, kot sta Pandemic reflection in Insanity is Unquestionable.

Če se vrnem na svoje pisanje v Thraw … Vedno poskušam učiti in odpirati nova obzorja in oči ljudem, ki besedila poslušajo, in to je ekstremno pomembno. Torej, povsem v stilu današnjega časa. Art imitates life, umetnost odslikava življenje. Na nek način pišemo o tem, kar vidimo, kar se dogaja, in o tem, kaj je treba spremeniti. Tisti, ki so prebrali Doomsday Code, Factual perspective, pa tudi že moja starejša besedila za Wartune izpred petnajst let, recimo Future projection, Sights of remorse, Identified progression, poznajo moj stil pisanja in prav zato je ta še toliko bolj učinkovit.

In ne, nismo pridni nevedneži, ki so nas izigrali. Stvar je v tem, da se ljudje enostavno prilagajajo nečemu, za kar mislijo, da jim bo izboljšalo življenje. Zato na nek način niso nevedneži, pač pa le poskušajo najti najlažjo pot v življenju oziroma pot, ki jih bo privedla do neke delne finančne svobode, kar pa je že samo po sebi narobe, a večina ljudi, žal, nima druge izbire. Morajo se podrediti nečemu in večinoma početi nekaj, kar jih ne veseli tako, kot bi jih moralo, za golo preživetje.

Samozasužnjitev pa … vse to je bolj v mislih. Če si dovoliš, da te misli zasužnjijo, si pogorel. Če te že sistem zasužnji, naj te vsaj lastne misli ne.

Thraw, foto: Tadej Ošlovnik

Ob petnajsti obletnici benda je prišlo do spremembe tudi v članstvu. Kakšne?

Da, ob petnajsti obletnici benda se nam je pridružil dolgoletni življenjski kolega Lenart Mlinar. Z bratom ga poznava dobesedno več kot 30 let. Skupaj smo odrasli, že naši starši so skupaj odraščali in celo naše heavy metal življenje poteka vzporedno, odkar smo bili še otroci, stari 10, 11 let.

Z Lenartom igrava skupaj več kot 25 let. Prvič sva skupaj igrala že v Mladinskem pihalnem orkestru Glasbene šole Ravne in kasneje v odraslem Pihalnem orkestru železarjev Ravne, je pa z vsemi nami Lenart povezan tudi v heavy metalu, saj je bil tako kot drugi kitarist Ožbej član mojega prvega benda, ki se je imenoval Železo. Njegov prihod je povsem logičen, saj je najboljši bobnar, ne le na Koroškem, definitivno se uvršča med top 3 bobnarje v metalu v Sloveniji.

Potek snemanja videospota smo vsaj delno lahko spremljali na družbenih omrežjih. Menda je potekalo v zelo hladni atmosferi?

Od nekdaj sem si želel, da bi v naši stari železarni, ki je kruh vseh generacij na Koroškem že 400 let, posnel nekaj v povezavi s heavy metalom. Prvič sem željo uresničil pred petimi leti, med snemanjem prvega dokumentarca o nastanku heavy metala v Sloveniji Železne stopinje, ko smo en odsek posneli ob vstopu v železarno. Seveda je kot ena največjih železarn v nekdanji Jugoslaviji od nekdaj znamenita, a Železne stopinje so jo ovekovečile v povezavi s heavy metalom.

Spot smo zdaj posneli v muzejskem delu železarne, ki se imenuje Štauharija, kjer je postavljena permanentna razstava o poti železa, kovine in jekla na Koroškem, kar predstavlja našo zgodovino, in prav zaradi slednje sem želel spot posneti tu. Na srečo je celotno osebje, z direktorjem vred, bilo pripravljeno sodelovati, pravzaprav so rekli, da jim je v veliko čast, da lahko sodelujejo pri tem, tudi nas je to zelo veselilo.

Ja, med snemanjem je bila temperatura – 1 stopinja, kar ne zveni zelo hladno, a ko v takem hladu preživiš osem ur v usnjeni jakni, brez kape, brez vsega, je to čisto druga pesem. Zaradi snemanja smo naslednjih 14 dni vsi trpeli posledice.

Snemali smo s super ekipo, ki so jo sestavljali Urša Lorber, Mojca Kamnik, Marko Pavlak in naš režiser Tadej Ošlovnik, ki je posnel tudi čisto prvi Thraw videospot, legendaren Injecting hate pred 14 leti. Ja, tudi glede tega damo ogromno na tradicijo, kot je tudi napisano v opisu videospota, zelo pomembno nam je, da sodelujemo z bolj ali manj istimi ljudmi, s katerimi smo življenjski prijatelji, s katerimi nikoli nismo imeli kakih konfliktov in že 20 let delamo skupaj na redni bazi v projektih od a do ž, na kar smo zelo ponosni, saj je to nekaj, kar v slovenski metal glasbi ne obstaja.

Okolje je bilo za tematiko videospota idealno, kasneje smo dodali ’stock footage’, torej posnetke iz raznih arhivov, ki so sovpadali s tematiko besedila. Ob tem sem predlagal, da mora biti na posnetku nujno možnost vklopa podnapisov, tako da lahko ob samem gledanju videospota berete besedilo, kar omogoča boljšo interpretacijo vsega.

Thraw, foto: Tadej Ošlovnik

Si upava reči kaj o načrtih?

Načrti niso nič kaj drugačni, kot so bili na samem začetku. Od nekdaj smo si obljubili, da nikoli ne bomo nehali oziroma predvsem midva z bratom. Sam sem se sicer Thraw pridružil leta 2011, kar pomeni, da je bend prvih pet let, v tistih recimo temu najbolj zlatih letih, deloval brez mene, saj sem bil v tistem času aktiven v svojem drugem slovenskem bendu Wartune. A že takrat, torej med letoma 2006 in 2007, smo imeli skupen projekt Scepsis, ko smo igrali izključno tribute zadeve.

Načrt je od vedno tak, da se nikoli ne bo prenehalo z delovanjem v kakršni koli obliki in tega se držimo. Nikoli nismo pojedli svojih besed, vedno smo se držali vsega, kar smo obljubili, predvsem tistega, kar smo obljubili sebi, saj to počnemo v prvi vrsti zase. Sliši se malce sebično, a kljub temu … Najprej delamo to zase, izključno zato, da potešimo svoj notranji vzgib, ki hoče, da damo to iz sebe, če potem ljudje to poslušajo, pa toliko bolje.

No, v igri je tudi nekaj presenečenj, ki bodo razkrita v kratkem, ampak v vsakem primeru … Thraw bo živel večno!

Avtor: Nataša Fajon

https://youtu.be/e6ZsVzpnn-g

 
Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki