Saxon: Carpe Diem

0 59

Založba: Silver Lining Music
Datum izida: 4. 2. 2022
Produkcija: Andy Sneap & Biff Byford
Dolžina albuma: 44.19 min
Zvrst: Heavy Metal / N. W. O. B. H. M.
Ocena: 9.0/10


Saxon! To je bend, ki je preživel vse. Dobesedno vsa največja izumrtja v zgodovini planeta Zemlje. In Saxon bodo ostali še kar tu. Še mnogo vekov, še davno  potem, ko bo konec ere človeka. Še več. Saxon so večni. In neverjetno, je da so minila kar štiri leta med predhodnikom »Thunderbolt« (2018) in najnovejšim, sveže izdanim studijskim dosežkom »Carpe Diem«. Navadno mineta največ dve.

Večja verjetnost je, da zraste ribam po telesu perje namesto lusk, kot da bi se Saxon vsaj za drobcen mikron spremenili. In tista štiri leta, omenjena v prejšnjem odstavku, pomenijo marsikaj. »Carpe Diem« je namreč album, ki ga Saxon niso spravili skupaj od »The Inner Sanctum« – najmanj od »The Inner Sanctum« dalje – kar velja ugotovitev zlasti s strani tistih, najbolj zahtevnih in razvajenih ljubiteljev skupine. Ne, da bi bil slučajno kakšen Saxon album slab. Daleč od tega. Vsi albumi, ki so jih Saxon izdali tudi v časih novega milenija, ostajajo absolutna obveza za pravega Saxon fena. Vendar takšne domiselne iskrivosti in kreativne navdahnjenosti Saxon po albumih »Unleash The Beast« (1997), »Killing Ground« (2001), ali omenjenem »The Inner Sanctum« (2007) že dolgo niso izžarevali. To so ta debela štiri leta. Pa Biffovi križi in težave z njegovim zdravjem, odkritje novega hobija – Biff je pri 71. letih namreč postal zagrizen kolesar in še kaj. Nemara je k novi ‘injekciji neverjetne navdahnjenosti’ prispeval tudi izid albuma »Inspirations« (2021, RockLine recenzija) z na moč pomenljivim naslovom in ducatom priredb, ki je pomagal fenom skupine prebroditi štiri leta čakanja. Saxon nikakor ne razočarajo. Še posebej ne tokrat. Delujejo namreč osveženo in beseda renesansa jim tokrat še posebej srčno pritiče. Četudi ne prinaša novi album – in to ni nivo znanstvenega odkritja tipa Albert Einstein,pač  nič novega. Roko na srce, tega od Saxon že dolgo let nihče niti noče.

The Pilgrimage je fascinanten ep, ki stoji ponosno ob boku srednje hitrih bombastičnih epov skupine tipa Crusader, Broken Heroes ali/in The Eagle Has Landed, ter zategadelj sam po sebi eden gotovih vrhuncev novega izdelka. Idejno in komponistično deluje ta skladba, kot da bi jo Saxon napisali tam nekje leta 1984 ter s peresno lahkoto potentnih žrebcev, ki prekipevajo od testosterona, četudi gre za premetena, rutinirana kljuseta, namazana z vsemi žavbami. Komad deluje, kot bi ga Saxon (v svojih zrelih letih), sicer zložili skupaj na vrhuncu kreativnih moči svoje klasične ere (sredi osemdesetih). Izjemno spretno reciklirana fraza, ki dostavlja eno največjih privlačnosti novega albuma. V tem ji ne ostajata nikakor dolžni odlična okultna, mračna in pogubna Lady in Gray s prefinjeno podtaknjenimi orkestracijami in klavitaturami ter proti koncu zlovešča Black Is The Night. To so definitivni vrhunci novega albuma, ko govorimo o razvoju grabežljive teatralne dramatičnosti.

So pa Saxon torej skupina biblijskih razsežnosti. Quinn in Scarrat sta na miljo razpoznavna samouka, ki sta odraščala ob bluesu in rock’n’rollu in to znova in enkrat več odražajo ne le rifi, pač pa solaže. Kitarista sta ob edinstveni vokalni karizmi neuničljivega Biffa Byforda, garant absolutnega Saxon unikuma v svetu heavy metala. Album se odpira z naslovno skladbo podobno kot se s svojo naslovno skladbo odpira album “Unleash The Beast”. Pravzaprav nosi komad Carpe Diem v marsičem funkcijo omenjene Unleash The Beast, z uvodnim krikom Biffa Byforda vred. Ta že uvodoma dodobra naježi kožo poslušalca, za njo pa sledi še hitrejša in še pogubnejša Age Of Steam, ki se ji po režeči togoti priključi prav sklepna, uničujoča jurišnica Living In The Limit. Pri tem ne gre nikakor prezreti ‘vrtoglavega šrapnela’ v odlični Dumbusters, kot tudi ne posebej uničujočih karakteristikah skladbe Super Nova. Da. Na novem albumu je kar nekaj izrazito pospešenih komadov. Tu so trenutki, ki po grabežljivosti ne zaostajajo za otvoritvijo albuma z naslovno skladbo, kot je skupina to slikovito ujela v All For One. In nenazadnje, tu je tudi Remember The Fallen, ki je tipsko reciklirani »post Solid Ball Of Rock« Saxon komad. Skratka, beštija ostaja še naprej krvoločna in žejna krvi!

Tokrat kopljejo Saxon nenasitno, naježeno in zagrizeno, kot že dolgo ne. Svoje prispeva tudi integracija Andyja Sneapa na mesto zvočnega inženirja, ki se je, ob budnem supervizorstvu Biffa Byforda, ‘poigral’ z zvočno podobo novega albuma ter vdahnil izrazu novih skladb izrazito svežino. Ko smo že pri Biffu velja izpostaviti, da deluje v studiu njegov vokal, kot da bi jih vokalist štel 25 in ne 71 let. Briljantno.

Uživajte torej dan! Z novim Saxon albumom, ki je za dedke heavy metala, pravzaprav vrsta novega odkritja, četudi počne skupina tudi tokrat le tisto, kar zna, zmore in obvlada najbolje.A so se zvezde tokrat naposled po lepem svežnju let znova naravnost perfektno poklopile. »Carpe Diem« je eden najboljših albumov, ki so jih Saxon posneli po letu 2000.

Avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Carpe Diem (Seize the Day)
2. Age of Steam
3. The Pilgrimage
4. Dambusters
5. Remember the Fallen
6. Super Nova
7. Lady In Gray
8. All for One
9. Black is the Night
10. Living On the Limit

Zasedba:
Biff Byford – vokal
Paul Quinn – kitara
Nigel Glockler – bobni
Doug Scarratt – kitara
Nibbs Carter – bas kitara

Sodelujoči glasbenik:
Seb Byford – spremljevalni vokal


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki