Duran Duran: Danse Macabre

Izdano 27. 10. 2023 pri BMG
Produkcija: Josh Blair, Duran Duran, Nile Rodgers, Mr. Hudson
Dolžina: 50.07 min.
Zvrst: Pop rock / New wave

---

Preden začnem z recenzijo, moram v izogib protestom, slabi volji in ostalim izpadom pojasniti, da bo le-ta napisana s stališča Duran Duran oboževalca stare šole. Bil sem obseden z njimi do vključno singla A View to a Kill, po katerem se je Andy Taylor odločil, da je bilo dovolj. Po le štirih letih. Zaradi pogodbenih obveznosti je sicer odigral še nekaj kitar na albumu Notorious iz 1986, vendar to ni bilo več to.

Kupil in poslušal sem še album Big Thing leta 1988, vendar to niso več bili Duran Duran, ki sem jih oboževal. Jaz pa sem že pošteno zaplaval v metal zvoke. Za fante sem še vedno potihem držal pesti, vendar albumov nisem več poslušal, kaj šele kupoval. Do leta 2004 in albuma Astronaut, ki so ga zdaj že možakarji posneli v originalni, The Fab 5 postavi. Vsaj delno se je vrnil stari zvok iz začetka 80-ih, uspel pa jim je celo manjši hit s komadom (Reach Up for the) Sunrise. Potem je Nick Rhodes (»Jaz nisem glasbenik, temveč umetnik in performer«) s svojimi nebulozami spet uspel odgnati že tako nestanovitnega Andya in posledično je moje zanimanje spet ugasnilo. Iz tega obdobja obstaja za vse nas oboževalce originalnega benda fantastični koncertni posnetek Live from London.

Zadnja poštena uspešnica Duraničev sega v 1993 (zimzeleni Ordinary World in malce manj zimzeleni Come Undone) in tako imenovani The Wedding Album. Potem so sledili razno razni albumi, ki niso ne pri meni ne v svetovni javnosti pustili trajnejšega pozitivnega vtisa. So pa po turneji z originalnimi člani v sredini 2000-ih zopet postali spoštovanja vredna koncertna atrakcija, ki si jo bom z veseljem ogledal letos poleti v puljski Areni.

Nick je povedal, da so si novo ploščo zamislili kot glasbeno podlago za noro in temačno zabavo za noč čarovnic. Kar na desetih skladbah se kot kitarist pojavi Andy Taylor in ta informacija je dvignila nivo mojih pričakovanj glede albuma. Na po dveh skladbah kot kitaristi gostujejo Warren Cuccurullo, dolgoletni post Andy Taylor kitarist, Dominic Brown, ki je nasledil Warrena, in dolgoletni prijatelj skupine in legendarni producent Nile Rodgers. Ali Andyeva kitara na večini pesmi pomeni njegovo vrnitev v skupino, bo povedal čas.

V kruto realnost nas postavi dejstvo, da je 6 skladb in pol priredb bolj ali manj znanih hitov, 3 in pol so priredbe starih Duran Duran komadov in le trije so novi originali.

Tako na hitro najbolj zbode v oči, da Duran Duran ne odnehajo pri neuspešnih poskusih pridobiti mlajše občinstvo in ostati relevantni. To so namreč (neuspešno) počeli že na zadnjih nekaj albumih. Ne vem, kako si drugače razlagati priredbo komada Bury a Friend Billie Eilish? Dečve, ki jo poslušajo post in neo feministi in feministke trans gender generacije, ki hkrati zavzeto prezirajo Taylor Swift. Pri tem pa ne vedo ali nočejo vedeti, da sta dotični dami le nasprotni strani istega kovanca. Mogoče so Simon in druščina naivno verjeli, da četrta sezona serije Pravi detektiv ne bo taka polomija (Bury a Friend je vodilni glasbeni motiv serije). Kdo bi vedel?

Ali pa gostovanje Måneskin basistke Victorie de Angelis v Talking Heads priredbi Psycho Killer. Victoria prispeva nekaj okusnih slap funky basovskih linij, ampak nič takega, česar John ne bi zmogel odigrati totalno nabit ob dveh ponoči …

Preden se posvetim sami glasbi na albumu, naj omenim, da sta produkcija in zvok klasično Duran Duran brezhibna, polna basovskih in tolkalskih okraskov, Nickovih sintetizatorskih zvočnih pokrajin, igrivih kitarskih vložkov in okusno ozvočenega Simonovega vokala. Simon nikoli ni bil kakšen izjemen pevec, vendar je svoj povprečni glas uspel ohraniti mogočno povprečnega, kar znova in znova dokazuje na ploščah in odrih širom sveta.

Naj začnem s tremi originalnimi skladbami. Daleč najboljša je poskočna Black Moonlight, ki je izšla kot single in videospot. Slogovno spada nekam v čas takoj po A View to a Kill ali mogoče na album Astronaut. Slišimo namreč nezgrešljiv zvok Andyeve kitare, podprte z vragolijami Nile-a Rodgersa. Nalezljiv refren lepo zaokrožuje komad, ki bi bil v nekaterih drugih, boljših časih uspešnica.

Na naslovni Danse Macabre gostuje Warren Cucurullo. Gre za temačno zadevo, kjer Simon na začetku začudi s poskusom repanja, nato pa sledi čudaški, vendar lahko zapomnljivi refren. Pesem nekako nikoli ne zares vzleti in se zdi na pol nedokončana.

Zadnji original je Confession in the Afterlife z Dominicom Brownom na kitari, ki poskuša obuditi počasnejše Duran zadeve iz začetka kariere (The Chauffeur, The Seventh Stranger), vendar ji ne uspe popolnoma. Moram pa priznati, da je pesem z vsakim poslušanjem boljša.

Priredbe starejših Duran komadov, ki so jim malce spremenili naslove (Love Voodoo – Love Voudou) so OK, saj dobrih komadov ne moreš povsem zasrat, četudi bi hotel.

Zdaj pa k presenečenjem plošče. Prvo in največje je vsekakor super uspela priredba The Rolling Stones klasike Paint it Black. Ko sem zadevo videl na seznamu pesmi, sem bil prepričan, da so Simonu šteti dnevi, saj ga bo Keith Richards počakal za prvim vogalom in ga s šklepetanjem svojega skeleta prestrašil do smrti. Ampak ne, če Keithu sluh še dobro služi, je s slišanim zadovoljen. Ta izvedba je s pomočjo izvrstne Andyeve kitare in posrečenih spremljevalnih vokalov še bolj obupano temačna od originala. Ja, tako dobra je.

Drugi biser se skriva v posrečenem prepletu original Duran skladbe Lonely in Your Nightmare in komada Super Freak Ricka Jamesa (otroci 80-ih poznamo vzorec glavne glasbene teme iz U Can’t Touch This MC Hammerja in Der Komissar pokojnega Falca). Lonely in Your Nightmare je pozabljeni biser z albuma Rio in se v tem bizarno poimenovanem (Super Lonely Freak) hibridu brezhibno ritmično in melodično prelije v seksualno pohotni Super Freak, vse skupaj pa je začinjeno z gospodovalno zvočno podobo in brezhibnim Simonovim vokalom. Vsaka vam čast, fantje!

Po večkratnem poglobljenem poslušanju albuma sem prišel do naslednjega zaključka:

Sama ideja o žuru za noč čarovnic z desetimi priredbami je brezzvezna, ocena 1/10.

Duran Duran kot bend in kot institucija … in kot religija 10/10.

Album kot album 7/10

Skupna ocena 8,5/10

Sladkorčki: Black Moonlight, Paint it Black, Super Lonely Freak

Odlična priprava na koncert v Puli, komaj čakam!

Avtor: Igorac

---

Seznam skladb na “Danse Macabre”:
1. Nightboat (4:23)
2. Black Moonlight (3:07)
3. Love Voudou (4:29)
4. Bury A Friend (3:05)
5. Supernature (3:45)
6. Danse Macabre (4:22)
7. Secret Oktober 31st (4:23)
8. Ghost Town (3:00)
9. Paint It Black (2:38)
10. Super Lonely Freak (4:28)
11. Spellbound (3:28)
12. Psycho Killer (4:26)
13. Confession in the Afterlife (4:34)

Duran Duran
Simon Le Bon – vokali, produkcija
Nick Rhodes – klaviature, produkcija
John Taylor – bas, produkcija; kitara (6)
Roger Taylor – bobni, produkcija

Gostujoči glasbeniki:
Andy Taylor – kitara (1–2, 4–5, 7–12)
Anna Ross – spremljevalni vokali
Rachael O’Connor – spremljevalni vokali
Joshua Blair – tolkala (1–7, 9–12), godala (1, 3, 4, 7, 12, 13), kitara (4), piano (9, 13), sintetizator (10)
Nile Rodgers – kitara (2, 5)
Nate Merchant – bas, programiranje bobnov, programiranje (3–12)
Warren Cuccurullo – kitara (3, 6)
Alexandra AStama – spremljevalni vokali (3)
Mr Hudson – loopi (6), kitara (13)
Simon Willescroft – saksofon (8, 10)
Johnny Thirkell – trobenta (8)
Dominic Brown – kitara (12, 13)
Victoria De Angelis – bas (12)

Tehnična ekipa:
Joshua Blair – produkcija, inženiring
Nile Rodgers – produkcija (2)
Mr Hudson – produkcija (6, 13)
Bob Clearmountain – miksanje
John Webber – inženiring
Andy Taylor – inženiring (1, 2, 5–12)
Richard Woodcraft – inženiring (1, 12)
Ed Farrell – inženiring (2, 3, 5–13)
Billy Halliday – inženiring (3, 5, 7–12)
John X. Volaitis – inženiring (3, 6)
Russell Graham – inženiring (5)
Phil Kemp – tehnik (1, 2, 5, 12, 13)
Kevin Bell – tehnik (2, 5, 8–13)