Judas Priest, Saxon, Uriah Heep – geneza metala in armade jekla na Dunaju (2024)

foto: EDITA KLEMEN 2024
0 181

Nastopajoči: Judas Priest / Saxon / Uriah Heep
Datum: ponedeljek, 1. 4. 2024 (od 18.00h do 23.00h)
Lokacija: Dunaj (Wien) / Wiener Stadthalle – Halle D / Avstrija


Prišel je tudi ta veliki dan! Praznik vseh ljubiteljev jekla, usnja, zažganega motornega olja in metala vekov! Spektaklu, ki povzame v eno paket treh izjemno pomembnih skupin za razvoj metala, to so Judas Priest, Uriah Heep in Saxon, težko pride kaj blizu! Skupine, ki jim je vsem skupno to, da imajo v današnjih postavah po enega originalnega člana, so vsaka v svoji eri komercialnega vrhunca, bistveno vplivale na podobo današnjega metala. Za Uriah Heep je denimo ta uspeh prišel dve leti prej, preden so Judas Priest sploh izdali prvi album, medtem ko so bili Saxon ena bistvenih skupin in N.W.O.B.H.M. vala, ki je postavljala klasični metal na svetovni zemljevid. O biblijskih bogovih metala Judas Priest niti ni treba bistveno razpredati, saj so s svojim vizionarstvom iz plošče v ploščo definirali in pilili osnovne postulate, ki jih je ponotranjil heavy metal. Heavy metal vekov. Opus treh skupin, ki je zimzelen. Za vse večne čase. Opus, ki je medgeneracijski in glasba, ki ji ostaneš zvest in zavezan za vselej! To pa drži heavy metal pri življenju. In kot je rekel prav v eni od zahval na tem koncertu na Dunaju v slogu pravega metalskega pridigarja znameniti Judas Priest vokalist Rob Halford: “Hvala vam, ker varujete heavy metal!”

Wiener Stadthalle je največje notranje prizorišče v Avstriji! Vase sprejme dobrih 16.000 ljudi (tribune in parter skupaj). Prizorišče ni bilo povsem razprodano. Na dan koncerta je ostalo na razpolago nekaj sedišč na tribuni, medtem ko so vstopnice za parter pošle v celoti že nekaj mesecev pred koncertom. Vstopnice za kategorijo ‘pred odrom’, pa so recimo pošle že v začetku lanskega septembra. Tega večera so romale trume ljubiteljev metala tudi iz balkanskega polotoka proti avstrijski prestolnici. Tu je bila zbrana pravzaprav skoraj cela slovenska metalska srenja!

Uriah Heep, ki so s svojimi prvimi ploščami v zlati eri sedemdesetih definitvno vplivali na podobo zgodnjih Priest, pa tudi Saxon, bi po tej plati morali po strogem purizmu, biti pravzaprav headlinerji turneje. Seveda pa tak status pripade komercialno najuspešnejši (Vzrok? Izmed vseh treh skupin tega večera, so Priest edini, ki jim je uspel v osemdesetih pravi preboj na tleh ZDA). Judas Priest, ki doživljajo v zadnji dekadi dobesedno pravo pomladno renesanso. Legende doživljajo pravi artistični razcvet. To je potrdil briljantni “Firepower” (2018, RockLine recenzija), to potrjuje po novem še briljantni naslednik “Invincible Shield” (2024, RockLine recenzija), ki je izšel dobre tri tedne pred prihodom Judas Priest na Dunaj! Zanimanje za Judas Priest je zlasti v zadnji dekadi znova naraslo. Po vsem svetu. Po “Epitaph” turneji leta 2013, so mnogi namigovali, da je to konec poti, vendar so Judas Priest kmalu zatem s sila angažiranim Faulknerjem v postavi izdali album vrnitve “Redeemer of Souls” (2014), ki je odgnal vse zle slutnje. Odlično je bilo opazovati zlasti trume najmlajših obiskovalcev, kar je potrjevalo, da za heavy metal ni nobenih skrbi tudi za prihodnost.

A pojdimo po vrsti. Ura je 18.45 in na odru so Uriah Heep. Legende, ki so lani izdale aktualni studijski album “Chaos & Colour” (2023, RockLine recenzija), so tričetrt ure nastopa izkoristile za izvedbo repertoarja, s katerim so predstavili najnovejši album, v preostanku razpoložljive minutaže, pa so dostavili seveda najbolj znane uspešnice. A koncert Uriah Heep z vsega 45 minutami časa, je odločno premalo, da bi pravega ljubitelja te skupine potešil. Bend je hipoma vzpostavil dobro znano kuliso z navito Save Me Tonight iz najnovejšega albuma “Chaos & Colour”, ki ga je nasledila še ena novejša himna Grazed By Heaven iz predhodnika “Living The Dream” (2018, RockLine recenzija). Kvintet, ki mu poveljuje neuničljivi kitarist Mick Box – letos bo napolnil 76. let, zveni v živo navito kot strela. Masivne fraze v kombiniranju s čokatim Hammond zvokom Phila Lanzona, še vedno izredno svež, žametast in energije poln vokal Bernieja Shawa in pod vsem armiranobetonska ritem sekcija z eksplozivnim bobnarjem Russellom Gilbrookom ter izjemnim melodičnim bas kitarskim akrobatom, to je Dave Rimmer, ostaja v živo strašna. Slikovita! Grabežljiva. Gre za skupino, ki neprenehoma igra. Nastopa na koncertih. Tudi v zvočnem oziru je vse štimalo. Seveda pa je svoje dostavila publika, ki se je konkretno nagnetla že do nastopa Uriah Heep in v parterju je bilo v sprednjih vrstah posebej peklensko. Ob “Demons And Wizards” (1972) klasiki Rainbow Demon, še eni novejši jurišnici Hurricane, pa navito metaliziranim “Innocent Victim”(1978) tornadom Free’N’Easy, je druženje s skupino kar prehitro minevalo. A so Uriah Heep privarčevali glavnino dinamita za sam finale. Najprej z ‘gorostasim’ rifom – to je klasiko Gypsy v katero so vpadli direktno, brez Hammond uvoda (kot to beleži studijski prvenec), temu pa sta sledili po pričakovanjih, Easy Livin’, ki je silovito zamajal temelje dvorane, potem pa še sklepno klasiko železnega repertoarja, akustično Lady In Black, ob kateri je gromovito sodelovala cela Stadthalle!

Uriah Heep se nahajajo še vedno v odlični izvedbeni formi. Nič jim ne uide in vse česar se lotevajo izkazuje neverjetno radost in zabavo, ki jo skupina seva in s čimer hipoma pridobi publiko na svojo stran. Ne čudi. Kilometrina je izjemna, težko opisljiva. Preobsežna! Uriah Heep ohranjajo naboj tudi v 55. letu svojega delovanja. In kot je videti, temu še ni konca.

Ob 20.00 uri so na oder krenili Saxon. Saxon so v začetku letošnjega januarja izdali nov prekrasen studijski dosežek “Hell, Fire & Damnation” (2024, RockLine recenzija). Skupini šefuje neuničljivi vokalist Biff Byford, brez katerega Saxon preprosto ni. Preživel je namreč vse ere skupine. Edini v današnji postavi, ki je v lanskem letu doživela novo ‘lepotno’ preobrazbo, saj je naveličanega Paula Quinna zamenjal legendarni Diamond Head kitarist Brian Tatler, s čimer je delež povprečne poraslosti lasišč v legendarni skupini znova višji! Saxon so podobno, kot pred njimi Uriah Heep, izkoristili uro koncerta za kombiniranje repertoarja skladb najnovejšega albuma, ter klasik železnega repertoarja, ki na Saxon koncertu preprosto ne smejo manjkati.

Tudi nastop te veličastne skupine je spremljal zelo dober zvok, jezični Biff, ki je publiko mojstrsko podžigal med performansom, je dokazal da je še vedno vražji frontman, z odlično ohranjenim vokalom, kar so dokazale tudi s suvereno zadržano močjo oddelane najvišje vokalne lege. Bend je razporedil komade tako, da so seveda proti repu prevzemale primat klasike. Nove – uvodna Hell, Fire & Damnation, pa Something in A Roswell, kot tudi Madame Gilloutione, so dopolnjevale klasike Motorcycle Man, pa And The Bands Played On, pa tudi prvo presenečenje, ko se je skupina odločila, da vrne v repertoar naslovno skladbo albuma “Sacrifice” (2013). Po polovici koncerta, vpraša Biff publiko, da lahko izbere med skladbami: Dallas 1. p. m, Crusader in Broken Heroes. Saxon nadaljujejo s Crusader, ki resnično prvič konkretno poenoti maso v pravo metalsko mantro velikonočnega ponedeljka. Vrhunec za nekoliko bolj zahtevne fene pa šele sledi! Biff znova vpraša: “Naj igramo Dallas 1. p. m. ali Broken Heroes”? “So let it be Broken Heroes!”, sklene kremeniti pevec, bend pa se loti “Innocence Is No Excuse” (1984) klasike, ki jo le redko vpenja v koncertne repertoarje! Gotovo vrhunec druženja s skupino Saxon tega dne!

Saxon ohranjajo odlično odrsko formo! Tatler je definitivno prinesel novo svežino, s Scarratom sta večkrat zavzela frontalni položaj z ramo ob rami, Tatler pa je prevzel na svoja pleča tudi nekaj nosilnih solaž, mdr. tudi v sklepni Princess Of The Night. Ko pričnejo Saxon kotaliti Denim And Leather veš, da se vsa reč bliža koncu! Tu je obvezna Wheels Of Steel, pa potem omenjeni veliki finale s Princess of the Night. Zmanjkalo je časa še za kakšno železno klasiko, saj so Saxon z naskokom razvneli nabito polno dvorano, ki je zahtevala še! Predvsem godi njihova odrska agilnost v zrelem obdobju delovanja. Podivjani basist Nibbs Carter je pri tem še vedno svoja štorija Saxon koncertov, topovski prehodi Nigela Glocklerja, pa dostavljajo sami vsebini neminljivih fraz jeklenega repertoarja skupine, izdatni čar! Saxon ostajajo torej vroči! Za razliko od Uriah Heep, pri katerih je popolno presenečenje, da so sprejeli vlogo predskupine na tej turneji (njihove turneje so bile praviloma vedno headlinerske, pa tudi co-headlinerske), smo Saxon že gledali v takšni vlogi. Največkrat so ogrevali publiko na nemških, jesensko-zimskih turnejah nepozabnih Motörhead.

Judas Priest, fokus večine, ki je tega večera iz vseh evropskih smeri pribredla v ‘dunajsko mestno dvorano’, so pričeli s koncertom kakih 15 minut kasneje, kot je bilo napovedno. Ob cca 21.15 min. Po skrajšani uvodni War Pigs njihovih Birminghamskih rojakov Black Sabbath in posebnim ‘turnejskim introm’, se kulisa spusti in Judas Priest se, združeni na stopnišču bobnarskega podesta Scotta Travisa, kot hokejska ekipa ob vratarju, razletijo po orjaškem odru, zavzamejo svoje pozicije in se zakotalijo z novim udarnim jurišnikom Panic Attack, v dve urno metalsko maševanje!

Zelo dober zvok od prve do zadnje sekunde (na sredinski poziciji med sedmo in četrto vrsto parterja)! Z biblijskim ‘mladeničem’, lahko rečemo pobalinskim metalskim božičkom Robom Halfordom v središču ter veliki ‘opornici’ skupine zadnjih nekaj let, to je kitaristom Richie Faulknerjem, ki je do tega dne že osvojil vse veščine, šege in navade teatralnega zavzemanja poz med koncertnim performansom, so Judas Priest dokazali, da jim s produkcijo, kot jo dostavlja aktualna “Invincible Shield” turneja, nihče ne pride blizu. Izjemna ‘igra’ odrske razsvetljave, kulise s projekcijami na orjaških platnih v ozadju ter seveda neminljive klasike, ki krasijo lik in delo te neminljive skupine, so zmagovita kombinacije vsega kar si lahko želiš na koncertu teh metalskih velikanov. Iz leta v leto so to produkcijo popolnoma izpilili. Do potankosti. Tudi tisti znameniti Judas Priest križ, ki so ga večkrat s stropa spustili tik do odra, je prilival olja na ogenj izjemni dinamiki razvoja dogodkov.

Judas Priest so kotalili komad za komadov. Izjemno spoznanje je, da Rob Halford ne uporablja več teleprompterja, kar pomeni da je na novi turneji obenem manjkrat pokrit s sončnimi očali, obenem pa z naskokom odrsko bolj agilen, kot kdaj koli v zadnjih letih. K temu dodaš izjemno vokalno formo v zrelih letih (s čimer ne gre prikrivati, da dobiva tudi konkretno podporo z mešalne mize), že kar pregovorno orjaško karizmo ter neverjetno suveren teater in igro, s katero mu publika je iz rok med koncertnim spektaklom. Halford je Halford. Eden in edini! Ena izmed najbolj znamenitih Ikona metala! In vselej, ko je bil na vrsti kakšen izmed njegovih znamenitih ‘scream-ov’, je publiko to izdatno obnorelo da je ta s povratnim šundrom nagrajevala, vokalno zmagovitost legendarnega frontmana, ki bo konec letošnjega avgusta napolnil neskromnih 73. let.

In ostali? Scott Travis je izjemen! Njegov slog dobesedno esencialen sopotnik sleherne izvedbene podobe Judas Priest, vselej ko se spravijo na oder. Natančen kot ura in v raketiranju z dvojno stopalko ter silovito kanonado raznovrstnih rolingov, neustavljiv in rušilen! Ian Hill, legendarni basist, pravzaprav v današnji postavi skupine resnično njen edini originalni in ustanovi član z večno, komaj opazno pozicijo v ozadju na desni, sicer ne stopa v središče. Stopa pa v središče njegov rožljav in bolščav bas, ki je bil skozi koncert vseskozi slišno prisotna začimba brez katere preprosto ne gre. In nenazadnje, ‘rezervni’ kitarist skupine, njen ‘šesti’ član in producent albumov Andy Sneap, ki zavzema na turnejah pozicijo Glenna Tiptona (Tipton trpi že lepo bero let za Parkinsonovo boleznijo)! Politika skupine je takšna, da Andyju ne dopušča enakovredne pozicije, ki jo uživa Richie Faulkner. Zato tudi ne prevzema pobud pri soliranju, obenem pa je njegov odrski prostor, ki ga lahko zavzema znatno ožje začrtan, kot Halfordov in Faulknerjev. To ne pomeni, da Andy ne bi zmogel postoriti česa, kar lahko postori Faulkner, le da kot veleva interna politika skupine, pač ne sme!

Skupina je na setlisto dodala ob Panic Attack iz novega albuma še dve skladbi, ki sta njegova definitivna vrhunca. Naslovno skladbo in odlično mini suito Crown of Horns. V setlisti zavzema album “British Steel” (1980, RockLine prispevek ob 40. obletnici izida albuma) seveda posebno mesto, kot ga zavzema v sami karieri skupine. Bend je iz njega izvedel štiri skladbe, pri čemer je navdušila zlasti vrnitev klasike Rapid Fire v koncertni repertoar. Glede na setlisto izpred dveh let, ko so Judas Priest obiskali tudi Ljubljano, je skupina tokrat pustila več pobude svojemu opusu sedemdesetih. Posebej navdušujoče so bile izrazito mračna Saints In Hell iz odličnega a večkrat spregledanega “Stained Class” (1978, RockLine recenzija), pa izvrstna ubijalsko pogubna in okultna Sinner iz klasike “Sin After Sin” (1977, RockLine recenzija), medtem ko ostajata še ena ‘rogata’ skladba Green Manalishi with the Two Pronged Crown) in Hell Bent For Leather (obe iz “Killing Machine”, 1978 – RockLine recenzija) z obvezno Halfordovo vožnjo z motorjem po odru, pač obvezni klasiki želenega repertoarja. Odlično je bilo naposled s strani avtorja tega prispevka prvikrat v živo doživeti tudi edino “Defenders Of the Faith” (1984, RockLine recenzija) klasiko tega večera – izvrstno Love Bites, ki poseduje ob odrski izvedbi poseben demonski magnetizem! Skratka. Z Judas Priest setlisto gre težko karkoli narobe. In tudi tega večera na Dunaju je bilo tako.

Posebna vrhunca vsakega Priest koncerta sta vselej tudi Turbo Lover, ki je na odru naravnost ‘strupen’ (škoda da skupina ne izvaja na svojih koncertih še kakšne skladbe iz albuma “Turbo” (1986, RockLine recenzija) več) in pa seveda eden in edini Painkiller, ki pripada seveda edinstvenemu Scottu Travisu! Faulknerja je užitek opazovati. Z neverjetno vnemo filigranske mehanike in dlakocepstva je naštudiral studijske izvirnike K. k. Downingovih in Tiptonovih solaž, vsekakor pa dodaja velemojster seveda sam tudi svoje finese (zlasti na najnovejših točkah – med njimi je tudi Lightning Strikes enkrat več opomnila kako odličen je tudi album “Firepower” iz leta 2018)!

Kiksa na koncertu Judas Priest ni in ga tudi ne sme biti. Z izjemo majhne peripetije med izvedbo You’ve Got Another Thing Comin’ v začetnem delu koncerta, kjer je v delu skladbe v celoti ‘obmolknila’ Faulknerjeva kitara. Tudi Halford je odlično vokalno zvozil zahtevno vsebino. Tudi ‘v uničenju’ s Painkiller, ki na Priest koncertih vselej čaka v samem finalu koncertov, se je odlično držal!

Paket Judas Priest, Saxon in Uriah Heep je tega nepozabnega in edinstvenega večera sredi avstrijske prestolnice večini obiskovalcev pričaral prav mokre sanje, ki jih ne bodo pozabili do konca svojih dni! V dobrih štirih urah tega spektakla smo dobili prav vse po kar smo prišli! In za povrhu vsega odlično uigranost vseh treh skupin. Dogodek na katerega si preprosto prišel, se prepustil in užival, užival in le užival. Do trenutka, ki pride ob takšnih dogodkih vselej prehitro. Ne bom rekel nenapovedano, čeprav v kolikor se odklopiš, tak občutek niti ni neumesten. Vsekakor pa tisti trenutek, ki se mu reče konec, pride vedno prehitro. Metalski titani in bogovi! Utelešenje. Enkratno in edinstveno! Z mero navdušenja, ki ne popušča, kot ne popušča ogenj v metalskih srcih! Ogenj, ki nas je združil v eno, z magijo začaral in odpeljal ter neomajno napolnil z zimzeleno energijo večnih klasik metalskega univerzuma! To je to! Amen.

Besedilo: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Edita Klemen

Uriah Heep setlista:
1. Save Me Tonight
2. Grazed by Heaven
3. Rainbow Demon
4. Hurricane
5. Free ‘n’ Easy
6. Gypsy
7. Easy Livin’
8. Lady in Black

Saxon setlista:
1. The Prophecy (uvod)
2. Hell, Fire and Damnation
3. Motorcycle Man
4. Sacrifice
5. There’s Something in Roswell
6. And the Bands Played On
7. Madame Guillotine
8. Heavy Metal Thunder
9. Crusader
10. Broken Heroes
11. Denim and Leather
12. Wheels of Steel
13. Princess of the Night

Judas Priest setlista:
1. War Pigs (orig. Black Sabbath – nasneti uvod)
2. Invincible Shield Tour Anthem (nasneti uvod)
3. Panic Attack
4. You’ve Got Another Thing Comin’
5. Rapid Fire
6. Breaking the Law
7. Lightning Strike
8. Love Bites
9. Saints in Hell
10. Crown of Horns
11. Turbo Lover
12. Invincible Shield
13. Sinner
14. Metal Gods
15. The Green Manalishi (With the Two Prong Crown) (orig. Fleetwood Mac)
16. Painkiller
—dodatek—
17. The Hellion
18. Electric Eye
19. Hell Bent for Leather
20. Living After Midnight
21. We Are the Champions (orig Queen – nasneti izhod)


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki