Uriah Heep: Living The Dream

0 22

Orkester orhidej je znova tu. Magija tudi!

Datum izida: 12.09.2018
Založba: Frontiers Music Srl.
Produkcija: Jay Ruston
Ocena: 9 / 10

Uriah Heep  veljajo danes za legende rock’n’rolla. Ne le za pionirsko skupino, ki je utemeljila nekatere standarde v rocku, pač pa dobesedno za legende. V ekipi kljubuje izmed originalnih članov izjemni kitarist Mick Box, brez katerega gotovo skupina ne bi vzdržala toliko časa na rock’n’roll zemljevidu sveta. »Living the Dream« je skupno in neskromno povedano, 24. studijski album skupine. In res. Predhodnik »Outsider« (2014) je kazal znake idejne spetosti in obubožanosti, zato je marsikdo upravičeno (in povsem spoštljivo) lahko namigoval, da je čas, da se legende le upokojijo in naposled pospravijo kovčke.

Vse prej, kot to. Po štirih letih se znameniti britanski artrockerji vračajo na sceno z imenitnim nadaljevanjem svoje glasbene pravljice. Z albumom »Living the Dream«, s katerim so znova ujeli pravi kakovostni priključek k albumu »Wake the Sleeper« (2008). Album je torej po kakovosti, najmanj na nivoju omenjenega albuma.  V zadnjem času so Uriah Heep znova nenehno koncertirali. Dejansko so sklenili nastope šele lani v pozno poletnem času, potem pa se spravili v studio in kaj hitro posneli novi studijski album. V tem času je izdal tudi klaviaturist Phil Lanzon izvrsten samostojni studijski album, kar je gotovo pripomoglo tudi k posledični večji komponistični »prožnosti« Uriah Heep pri pisanju nove glasbe, Mick Box pa je naposled s pridom izkoristil tudi komponistične talente basista Davea Rimmerja. Možakarja, z najkrajšim stažem pri Uriah Heep.

Uriah Heep so tako spravili skupaj novi garnizon skladb, ki jih okarakterizira velika muzikalična privlačnost in dostopnost, obenem pa vrnili v komponiranje tudi nekatere progresivnorockovske vzgibe, kar se odraža v nizanju mnogoterih motivov znotraj skladb ter večji razgibanosti posameznih kompozicij. Kar nekaj je nalezljivih epsko bombastičnih trenutkov, ki po prepričljivosti in svežini vzbujajo celo asociacije z izjemnima »Sonic Origami« (1998) ter »Sea Of Light« (1995). Posebno »strupena« je v tem oziru tretja skladba na albumu Take Away My Soul, ki se odpre kar naravnost z neverjetno nalezljivim refrenom, sklene pa jo izjemna Boxova solaža, kjer razvije ta čutni mojster v minuti in pol ter svojem značilnem in na miljo prepoznavnem slogu kombiniranja vah efekta s pretkano položenimi (ječavimi) pull-off-i, pravi finalni krešendo, nabit z vrhunskim drama teatrom. Take Away My Soul, je po Grazed By Heaven, drugi single novega albuma, editirana različica te skladbe, pa ima zaključni del s podaljšano Boxovo solažo povsem odrezan, saj je v takšni verziji namenjena predvajanju na radijskih frekvencah.  Upravičen izbor.

Uriah Heep so od nekdaj veljali za avtorje pečatne magije in tudi na novem albumu je ta vseprisotna. Pravzaprav se zvočno niso nikamor preusmerjali. V kompozicijah so se blago usmerili v stil svojih albumov izdanih v devetdesetih, a ne pretirano. Ravno prav. Zvočijo pa še naprej, kot na zadnjih treh studijskih albumih. Torej našpičeni kitarski riffi ob podpori izjemno čokatih Hammond linij, topovskih ritmih izrednega Russell Gilbrookea ter debelo donečem kopanju po basu Dave Rimmerja. Na vrhu vsega in v središču dogajanja, se nahaja znova  vrhunski vokalni izplen karizmatičnega Bernie Shawa. Vse je na svojem mestu. Natanko tam, kjer mora biti, ob tem, pa je album nabit s komponistično svežino ter duhovitostjo, kar je bistvo. Uvodna Grazed By Heaven je našpičen ter pospešen rocker, ki po strukturi igranja motivov jasno opozori na to, da vračajo Uriah Heep na novi album znova več progresivnorockovske zabele, vendar pa ob tem, hkrati zadržujejo prav v vsem svoj pravi artrockovski značaj velike komponistične kompaktnosti ter dovršenosti. Vrhunci se znova nahajajo refrenskih napevih, pri tem pa marsikateremu ukrade pozornost zdramatizirana instrumentalna pasaža, največkrat nastavljena na konec določene skladbe. Takšna je denimo naslovna kompozicija albuma. Dejansko bi ji človek pripel vsaj predrefren, ali obstoječi refren spremenil v predrefren ter napisal dodatni refren, vendar ta občutek poslušalca ob razvoju kompozicije povsem zavede. Uriah Heep so v tej skladbi “tisti občutek, da še nekaj malega manjka” mojstrsko rešili tako, da so v drugi polovici skladbe ustvarili popoln “prelom” vzdušja ter ga tako privedli do skrajno zdramatiziranega instrumentalnega zaključka, kjer zagospodarijo linije Hammond orgel.

Posebna zgodba albuma je Rocks In the Road, ki je »razvlečena« na osem minut ter najdaljša kompozicija albuma. V prvi polovici gre za klasičen Uriah Heep komad, potem pa nastopi druga polovica, kjer jo prelomi pasaža s povsem drugačnim ter v celoti instrumentalnim nadaljevanjem, s čimer ustvari skupina novo visoko vibrantno dramo. Sofisticirani trenutek novega albuma definira Waters Flowin’, ki je podprta z akustičnimi aranžmaji in bi po strukturi lahko zasedala tudi mesto na kakem izmed Uriah Heep albumov, izdanih v devetdesetih. Goodbye To Innocence ne skriva dejstva, da Uriah Heep tudi na zrela leta niso izgubili občutka za zabavo, hudomušnost in navihanost, pripoveduje pa o dekletu, ki uči stvari, katerih se v šoli ne da naučiti, tako da v družbi z njo ni težko izgubiti nedolžnosti. Falling Under Your Spell je skladba, ki je v letu 2018 adekvat Uriah Heep unikatom komponiranja na čelu z Easy Livin’ ter Free N’ Easy. Album se sklene z izredno Dreams of Yesteryear. Ta kompozicija izvrstno zaokroži album, saj odstopa s posebno in specifično atmosfero, ki jo kreira kemija te skupine in jo večkrat enačimo z besedo magija. Neverjetno sofisticirana zaključna točka, kjer ne manjka misticizma, koprnenja ter spretno podtaknjenega britanskega stila melanholije.

Album »Living the Dream« je torej poln atmosferičnih prevratov, izrednih refrenskih napevov, ki grabijo s prve, ter spretno vpete doze progresivnorockovske karizme, kar krepi njegov artrockovski dosje. Album pravšnje idejne in komponistične razgibanosti. Zaigran večinoma v enem (in hkrati prvem) poizkusu, z neverjetno organsko zvočno toplino ter ujeto žlahtno kemijo, ki jo od nekdaj tako mojstrsko pričara, le ta kvintet. Deluje kompaktno, enovito in predvsem magično. Uriah Heepovsko, kot se šika. V novi eri in z novim albumom, so Uriah Heep dejansko izvlekli iz svojih kreativnih sokov dosežek, ki je kar se, da optimiziran. Komadi se bodo odlično sporazumevali s klasikami skupine v koncertnem repertoarju in dejansko ne bo motilo, če se skupina odloči zbasati v repertoar tudi po pet skladb z novega albuma. Album pelje poslušalca z neverjetno pretočno briljanco. Obrne se, kot bi mignil. Ljubitelji te skupine bodo navdušeni, Uriah Heep pa dokazujejo z »Living the Dream«,da kot komponisti, še zdaleč niso povedali zadnje in da v tem oziru, za razliko od svojih (prav tako še vedno delujočih) sodobnikov, ki se na koncertih držijo izključno zavoljo stare slave in so zadnji (dober) komad spisali pred dvajsetimi leti, še zdaleč niso za v staro šaro.

avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Grazed By Heaven
2. Living The Dream
3. Take Away My Soul
4. Knocking At My Door
5. Rocks In The Road
6. Waters Flowin’
7. It’s All Been Said
8. Goodbye To Innocence
9. Falling Under Your Spell
10. Dreams Of Yesteryear

Glasbeniki:
Mick Box – kitara, spremljevalni vokal
Phil Lanzon – klaviature, spremljevalni vokal
Bernie Shaw – vokal
Russell Gilbrook – bobni, spremljevalni vokal
Dave Rimmer – bas kitara, spremljevalni vokal

 

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X