Lonely Robot: A Model Life

0 55

Založba: Insideout Music
Datum izida: 26. 8. 2022
Produkcija: John Mitchell
Dolžina albuma: 53:48 min.
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 8.0/10


Verjetno tudi John Mitchell ni pričakoval, da se bo ob ustanovitvi njegov solo projekt Lonely Robot obdržal za več kot en album ali največ dva. »A Model Life« je že njegov peti dosežek pod imenom Lonely Robot in v marsičem nadaljevanje slogovnega pristopa predhodnih štirih albumov kar pomeni, da na njem prevladuje sodobni prog rock z elementi art rocka, pop rocka in space rocka.

Prekaljeni kitarist, pevec in producent, ki je še vedno najbolj znan kot član kultnih neoprogresivcev Arena, čeprav je v svoji pestri karieri sodeloval tudi s pokojnim Johnom Wettonom, nam tokrat želi predstaviti svoje vzorno profesionalno in zasebno življenje pridnega angleškega davkoplačevalca, ki vsak dan pomaga starim gospem čez prehod za pešce ter redno daruje finančne prispevke za lačne v Afriki.

Johnova besedila, se v skladu z Lonely Robot tradicijo, navezujejo na kritiko nenadzorovane digitalizacije in s tem vse večje družbene robotizacije ob kateri najbolj mračne znanstvenofantastične vizije vse bolj postajajo naša realnost. Se pa možakarju vse bolj pozna, da se bliža Abrahamu, saj se ponekod pojavlja čedalje več osebnih besedil, večinoma povezanih z njegovo družino na kar se navezujeta tudi naslov albuma in naslovna skladba ter skladba »The Island of Misfit Toys« za katero je skupaj s hčerko posnel promocijski video. Nekaterim bo šla najbrž nekoliko na živce občasna, pretirana sentimentalnost, ki zaznamuje določene skladbe na tem izrazito melanholičnem albumu, a ta, za razliko od nekaterih Mitchellovih ameriških glasbenih vrstnikov (gledamo te Neal Morse), nikoli ne postane patetična.

John kljub temu še ni nek star fotr, ki bi, podobno kot nekatere ostarele rockovske ‘legende s problemi’, začel igrati temu kar se dandanes med milenijci in zoomerji slabšalno reče ‘dad rock’, temveč je njegova glasba še vedno zanimiva za vse ljubitelja melodično usmerjenega sodobnega proga ter vsem, ki čislajo skupine kot so Frost*, RPWL in Sylvain, če se našteje le nekatere, ki jim ni nerodno priznati, da je na njih do določene mere vplival tudi kvalitetni pop rock iz osemdesetih. Glasba Lonely Robot še naprej ostaja sorodna temu kar Mitchell ustvarja kot član zasedb Frost* in Kino ter temu kar je do zdaj posnel kot član kultnih It Bites.

Udarnih in energičnih del, ki ne vsebujejo poudarka na melanholični sentimentalnosti, na »A Model Life« ni veliko, a se vseeno najdejo. Med tovrstne primerke bi se lahko uvrstilo že uvodni »Recalibrating«, ki po strukturi občasno spominja na sodobne It Bites, ter odlični »Starlit Stardust«, ki vsebuje tudi pohvale vredno Mitchellovo pevsko predstavo. John je odigral tudi vse klaviaturske aranžmaje in bas linije ter jih na posameznih stvaritvah razporedil na soliden način. Med boljše trenutke »A Model Life« vsekakor spada skladba »Digital God Machine«, ki je ravno prav dostopna in kompleksna, da se vse harmonije zadovoljivo prelivajo druga v drugo.

Kdor pričakuje na »A Model Life« kakšno drastično slogovno spremembo in eksperiment, kaj šele improviziranje, bo hitro razočaran Po drugi strani Mitchellove kitarske umetnine, kot denimo fantastični, skorajda epski solaži na zelo solidnih skladbah »Species In Tranistion« ter »Rain Kings«, še vedno navdušujejo, medtem ko Johnova nezanemarljiva pevska sorodnost s Petrom Gabrielom zagotavlja občutek nekakšne (neo)prog domačnosti. Prav tako še vedno imenitno deluje njegova naveza z bobnarskim mogočnežem Craigom Blundellom, ki s svojo relativno ‘zadržanostjo’ sicer ne bo pretirano navdušila ljubiteljev bolj tehnično usmerjenega proga.

Gospod Mitchell je z »A Model Life« ustvaril dober album, ki pa za njegovo bogato glasbeno kariero ne predstavlja nikakršnega presežka, kaj šele inovativnega podviga. Novi album je v kot celota zelo soliden, a nekoliko šibkejši od odličnega predhodnika »Feelings Are Good« (2020, RockLine recenzija), ki je vseboval več zanimivih trenutkov in predstavljal nadgradnjo glede na nekatere pretekle Lonely Robot dosežke. Glavna in hkrati edina hiba »A Model Life« je ta, da kot celota izpade nekoliko preveč predvidljivo in premalo vznemirljivo, čeprav nikoli dolgočasno za kar so zaslužne predvsem Johnove raznovrstne kitarske mojstrovine.

Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Recalibrating (5:02)
2. Digital God Machine (6:08)
3. Species in Transition (6:19)
4. Starlit Stardust (5:48)
5. The Island of Misfit Toys (4:18)
6. A Model Life (5:27)
7. Mandalay (1:56)
8. Rain Kings (6:33)
9. Duty of Care (6:24)
10. In Memoriam (5:53)

Zasedba:
John Mitchell – vokal, spremljevalni vokal, kitara, bas kitara, klaviature
Craig Blundell – bobni

Posebna gostja:
Sarah Lambert-Gates – spremljevalni vokal


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki