Lonely Robot: Feelings Are Good

0 47

Založba: Insideout Music
Datum izida: 17. 7. 2020
Produkcija: John Mitchell
Dolžina albuma: 49.46 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 9.0/10


John Mitchell (Arena, It Bites, Kino, Frost*, The Urbane), angleški kitarski virtuoz in karizmatični pevec, ki s solo projektom Lonely Robot kot skladatelj in aranžer napreduje iz albuma v album ter hkrati dokazuje zakaj je eden izmed ključnih glasbenikov sodobne progrockovske scene, se je vrnil s svojim četrtim albumom »Feelings Are Good«. Na njem ta veliki ljubitelj znanstvene fantastike poskuša postmilenijskim generacijam pojasniti zakaj so (pristna) človeška čustva dobra in pomembna v nasprotju s hladnostjo sodobnih elektronskih naprav na čelu s ‘pametnimi’ telefoni ter glavna ovira pred pospešeno, vsesplošno robotizacijo človeštva. Že prehodni Lonely Robot album »Under Stars« (2019) se je lahko označilo za mojstrovino vendar »Feelings Are Good« v skladateljskem in ambientalnem oziru predstavlja še korak naprej v zvočni evoluciji tega čedalje bolj zanimivega Johnovega solo projekta.

Johnu, ki je poleg kitare odigral tudi klaviature, bas linije in poskrbel za produkcijo, je pomagal bobnarski heroj Craig Blundell (The Mute Gods, Frost*, Steven Wilson, ex-Pendragon) brez katerega bi bil »Feelings Are Good« precej manj zanimiv. Tako kot se za večino Johnovega dosedanjega ustvarjalnega opusa spodobi je »Feelings Are Good« ambientalno večinoma melanholičen in mračen album z občasnimi svetlimi odtenki, medtem ko vsi sodelujoči glasbeniki z uporabo številnih sintetizatorskih in elektronskih efektov večinoma uspešno ustvarjajo futuristično vzdušje. Otvoritvena in obenem naslovna skladba je kratka uvertura na kateri John pri petju uporablja vokoder s čimer njegov glas zveni robotsko. »Into the Lo-Fi« je energična ‘bomba’, ki ponazori kako bo potekala večina albuma. Posebna zgodba je tudi sarkastično in družbeno zbadljivo besedilo o zasvojenosti sodobne civilizacije z  brezžičnim internetom kakršna lahko nastane samo na ‘zelniku’ angleške progrockovske zasedbe.

»Spiders« je nekoliko nevrotičen eksperiment kar še posebno velja za njegov vegčlasni refren z minimalno uporabo vokoderja. »Crystalline« je čudovita power balada, ki je bolj kot prog rocku bližje art pop rocku in katera odseva močan vpliv Petra Gabriela na Johnov skladateljski pristop, medtem ko je vokalna podobnost med Gabrielom in Mitchellom že od nekdaj precej očitna. »Life Is a Sine Wave«, ki na trenutke spominja na nekoliko bolj melanholično verzijo It Bites, uspešno prehaja med udarnimi in tihožitnimi trenutki. »Armour Of My Heart« vsebuje nostalgični refren in hipnotične sintetizatorske aranžmaje, medtem ko so melanholične kitarske pasaže posebna zgodba zase.

»Suburbia« vsebuje skrivnostno, nekoliko mračno vzdušje, medtem ko Johnov eklektično polaganje sinteziatorskih tekstur,zabeljeno s herojsko kitarsko solažo, sčasoma prinese svetlejše ambientalne odtenke. »The Silent Life« je ambientalno prelepa power balada s širokgrudnimi orkestralnimi aranžmaji ter Johnovo imenitno, izjemno emocionalno pevsko predstavo. »Keeping People As Pets«, ki se odpre z elektronskim uvodom, s svojo eklektičnostjo, odličnim refrenom in liričnim spročilom o tem kako človeštvo čedalje bolj postaja zasužnjeno s sodobno elektronsko tehnologijo in porajajoče se umetno inteligenco, spada med »Feelings Are Good« vrhunce. Postapokaliptični in oben pacifistični »Army Of One«, ki se odpre z zvoki težkih vojaških korakov, je z razdraženimi kitarskimi pasažami, neusmiljenimi bobnarskimi krošeji in presunljivim pevskim pristopom najbolj udarni trenutek albuma. »Grief Is The Price of Love« je kratka, akustično usmerjena balada, ki predstavlja skorajda idealistični, pozitivistični zaključek tega precej fatalistično usmerjenega albuma.

»Feelings Are Good« predstavlja dosedanji vrhunec Mitchellovega delovanja v sklopu čedalje bolj zanimivega solo projekta Lonely Robot. Med njegovim poslušanjem ne bodo uživali samo ljubitelji znanstvene fantastike med ‘progoljubci’, temveč tudi številni drugi ljubitelji eklektične, vrhunsko aranžirane in družbeno zbadljive glasbe. Pravzaprav je presenetljivo, da je Johnu manj kot leto po odličnem »Under Stars« uspelo ustvariti še boljši album ter enega izmed najbolj zanimivih artrockovskih dosežkov v letu 2020. Edino negativno opazko si zasluži estetsko precej neprivlačna naslovnica, ki obenem vsebuje nadvse pomenljivo in učinkovito sporočilo, če že ne simbolični ter nekoliko samoironični posmeh sodobni družbi.

Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Feelings Are Good
2. Into The Lo-Fi
3. Spiders
4. Crystalline
5. Life Is A Sine Wave
6. Armour For My Heart
7. Suburbia
8. The Silent Life
9. Keeping People As Pets
10. Army Of One
11. Grief Is The Price Of Love

Zasedba:
John Mitchell – vokal, kitara, klaviature, bas kitara
Craig Blundell – bobni

Sodelujoči glasbenik:
Nick Beggs – bas kitara


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki