Steven Wilson: The Harmony Codex

Virgin Records 2023
0 120

Založba: Virgin Records
Datum izida: 29. 9. 2023
Produkcija: Steven Wilson
Dolžina albuma: 64.05 min.
Zvrst: Progressive Rock/Art Rock
Ocena: 9.0/10


Progresivnorockovski svet je s težavo zadržal krik navdušenja, ko je Steven Wilson, vodilni lik sodobnega eksperimentalnega rocka in vodja kultne skupine Porcupine Tree, oznanil nov samostojni album z naslovom “The Harmony Codex”. Seveda so se takoj začela vrstiti ugibanja ali bo nov solo projekt nadaljeval zvočno usmeritev predhodnika “The Future Bites” (2021, RockLine recenzija), ki se je spogledoval z vplivi sintpopa in elektronike, ali bo vnovič bližje ‘tradicionalnemu’ progresivnemu rocku, ki ga je Steven bolj ali manj ‘negoval’ na “Closure/Continuation” (2022, RockLine recenzija), najnovejšem dosežku nedavno ‘obujenih’ Porcupine Tree. 

Kdor pozna Stevenovo glasbeno filozofijo ne bo niti malo presenečen, da je “The Harmony Codex” precej drugačen, precej bolj eklektičen projekt od bolj ‘popovsko’ usmerjenega predhodnika. Na trenutke deluje kot nekakšen kolaž različnih vplivov oziroma kot zloženka celotnega glasbenega opusa tega imenitnega glasbenika, skladatelja in producenta ter kot logičen evolucijski korak naprej kar se tiče njegove samostojne glasbene poti. 

Ljubitelji eklektičnosti bodo imeli ob poslušanju “The Harmony Codex”, zlasti tisti, ki so se ustrašili, da bo šel Steven z novim projektom še bolj v sintpop vode oziroma v pretirano zvočno komercializacijo, veliko razlogov za veselje. Večina skladb, kljub vrnitvi melotrona proti koncu albuma, ne spominja na tradicionalni progresivni rock, saj na levjem deležu novih stvaritev prevladuje minimalizem elektronskih tekstur. “The Harmony Codex” je pravi hibrid različnih, večinoma eksperimentalnih glasbenih vplivov iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja, znotraj in izven progrockovskega sveta, ki se jih Steven ni nikoli sramoval. 

Morda je tokrat ambientalno-inštrumentalnih trenutkov za spoznanje več kot običajno, kot, da bi Steven zadnje čase veliko poslušal glasbo skupine Tangerine Dream. Seveda je na posameznih stvaritvah sodelovala cela legija prestižnih glasbenikov med katerimi izstopajo predvsem Stevenovi stari pajdaši kot so Adam Holzman, Craig Blundell, Nick Beggs in Theo Travis, medtem ko je tokrat prvič sodeloval tudi z Guyem Prattom in Patom Mastelottom.

Zadnji dvomi o povsem drugačni naravi “The Harmony Codex” v primerjavi s predhodnikom se razblinijo že z uvodnim “Inclination”, ki je sodi med najbolj eksperimentalne stvaritve v Stevenovi karieri in na katerem je moč zaznati raznovrstne elemente elektronike, jazza in svetovne glasbe. Tihožitni in razburkani ambientalni prehodi se harmonično izmenjujejo med seboj, medtem ko Stevenov vokal vpade šele po tretji minuti. Zaključni kitarski zvoki zvenijo kot, da bi prišli iz kitarsko-matematične šole Roberta Frippa. ‘Navadni smrtniki’ bodo lažje doumeli nekoliko bolj dostopno, večinoma akustično in večglasno usmerjeno poslastico “What Life Brings”, s katero Steven vnovič opozori na svojo izjemno glasbeno raznovrstnost. Morda je prav določena zvočna sorodnost z nekaterimi stvaritvami nepozabnih Pink Floyd glavni razlog zakaj je na tej skladbi kot basist sodeloval prej omenjeni Pratt. 

Mešanica nepopisne nostalgije in osupljive melanholije, ki s pomočjo skrbno izbranih minimalističnih elektronskih vzorcev vlada na “Economies of Scale”, je dobro znana vsem ljubiteljem Stevenovega lika in dela, vendar tudi to pot pretrese z ledenim vzdušjem in družbenokritičnim sporočilom. Brez dvoma eden izmed vrhuncev novega albuma, kar ob podatku, da je na tej stvaritvi kot skladateljski soavtor sodeloval Holzman ni presenetljivo. 

Odlično izpade tudi “Impossible Tightrope”, ki je prava poslastica za vse ljubitelje progrockovske eklektike. V prvem delu navduši predvsem z inteligentnimi Stevenovimi kitarskimi pasažami ter fantastično saksofonsko solažo v Travisovi režiji. V nadaljevanju nastopijo veličastne večglasne harmonije, medtem ko skorajda ‘matematično’ sosledje kitarskih fraz nekoliko spominja na King Crimson. Vsi, ki so se v zadnjih letih ustrašili, da bo Steven postal poprocker ali, da bo zvočno obtičal nekje v novovalovskih osemdesetih, imajo s to stvaritvijo kronski dokaz, da že dolgo ni bil tako eksperimentalno razpoložen in da še vedno rad prisluhne ‘starošolskemu’ prog rocku sedemdesetih. 

Na “Rock Bottom” se v vlogi glavne, ne zgolj spremljevalne, vokalistke uspešno vrne Stevenova stara znanka, izraelska pevka Ninet Tayeb, ki je v preteklosti z njim sodelovala na albumih “Hand. Cannot. Erase” (2015, RockLine recenzija) ter “4½“ (2016, RockLine recenzija). Ninet je tudi avtorica te neobičajne, rahlo ‘soulovske’ skladbe, medtem ko bi Stevenovo kitarsko solažo to pot odobril tudi David Gilmour. “Beautiful Scarecrow” je še ena izrazito ambientalno usmerjena stvaritev, ki vsebuje vrsto prelepih orkestralnih aranžmajev ter manj izrazite elemente elektronike in svetovne glasbe pod narekom Stevenovega tradicionalno melanholičnega vokala. Verjetno bi bila všeč tudi kakšnemu Petru Gabrielu, ki v zadnjem času prav tako preseneča z odličnimi novimi skladbami. 

Naslovna stvaritev je s svojim izrazitim ambientalnim minimalizmom, ponavljanjem akordov in govorjeno besedo v režiji Stevenove žene Rotem gotovo ena izmed najbolj nenavadnih stvaritev Stevenove dosedanje kariere. “Time Is Running Out” je nekakšen hibrid med Stevenovim tradicionalnim progrockovskim skladateljskim stilom ter izrazito elektronsko smerjo, kamor ga (ponovno) vleče zadnjih nekaj let. Še bolj elektronsko izpade “Actual Brutal Facts”, ki bi se lahko znašel tudi na predhodnem albumu, če ne bi šlo za stvaritev z izrazito mračno ambientalno naravo, ki na trenutke spominja na običajno zvočno ozadje nočnega kluba v lasti ruske mafije, medtem ko zaključna kitarska solaža verjetno nalašč zveni povsem shizofreno in ‘raztreščeno’. Zaključni “Staircase”, ki se prav tako spogleduje z elektroniko, vendar na precej bolj subtilen način, vsebuje izvrstno kitarsko solažo ter zelo dobro vzdušje, še posebno na polovici, ko vpadejo nostalgične vokalne harmonije.

“The Harmony Codex” je kodeks harmonične eklektičnosti v pravem pomenu te besede. Steven je vnovič postregel z dekonstrukcijo večine pričakovanj dolgoletnih privržencev, ki imajo pogostokrat povsem različna pričakovanja kako bi moral zveneti ‘idealni’ Wilsonov solo dosežek oziroma imajo povsem nasprotne predstave o tem v kakšno smer naj bi šel sodobni progresivni rock. S svojo nepredvidljivo zvočno naravo, ki se izogiba vsakršne konvencionalnosti. bo zagotovo, podobno kot predhodnik, razdelil privržence na dva tabora: določeni del bo v “The Harmony Codex” prepoznal kandidata za progrockovski album leta, medtem ko bo preostali del objokoval Stevenove pretekle samostojne dosežke, ki niso bili tako močno oddaljeni od tega kar je svoj čas ustvarjal s Porcupine Tree. “The Harmony Codex” ni album za prog puriste, temveč album za glasbene gurmane.

Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Inclination (7:16)
2. What Life Brings (3:39)
3. Economies of Scale (4:18)
4. Impossible Tightrope (10:44)
5. Rock Bottom (4:25)
6. Beautiful Scarecrow (5:21)
7. The Harmony Codex (9:50)
8. Time Is Running Out (3:59)
9. Actual Brutal Facts (5:06)
10. Staircase (9:27)

Zasedba:
Steven Wilson –  vokal, kitare, klaviature, vzorčenje, bas kitara, tolkala, programiranje

Gostujoči glasbeniki:
Ninet Tayeb – glavni vokal (št. 5), kitara (št. 5), spremljevalni vokal (št. 1, 2)
David Kolar – solo kitara (št. 1, 9), ambientalna kitara (št. 4)
Lee Harris – psihadelična kitara (št. 4)
Niko Tsonev – kitara (št. 1, 4, 10), solo kitara (št. 5, 8, 10)
Ben Colleman – violina (št. 4)
Guy Pratt – bas kitara (št. 2)
Nick Beggs – Chapman stick (št. 6, 10)
Nate Navarro – ‘fretless’ bas kitara (št. 1), bas kitara (št. 9)
Pat Mastelotto – bobni (št. 1), tolkala (št. 1)
Craig Blundell – bobni (št. 2, 5, 6, 10), tolkala (št. 6, 9)
Sam Fogarino – bobni (št. 10)
Nate Wood – bobni (št. 4)
Jason Cooper – tom tom (št. 6)
Theo Travis – flavta (št. 1), saksofon (št. 4), duduk (št. 6)
Adam Holzman – klaviature
Jack Dangers – klaviature (št. 6), programiranje (št. 9)
Nils Petter Molvaer – trobenta (št. 1)
David Kosten – programiranje (št. 1, 10)
Rotem Wilson – glasovi (št. 7, 10)


Steven Wilson – “The Harmony Codex” (Virgin Records, 2023)
Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki