Porcupine Tree: Closure/Continuation

0 110

Založba: Music For Nation / Sony
Datum izida: 24. 6. 2022
Produkcija: Steven Wilson
Dolžina albuma: 48.02 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 9.5/10


Titani sodobnega progresivnega rocka Porcupine Tree so se po skoraj trinajstih letih vrnili z novim studijskim albumom, ki se imenuje »Closure/Continuation«. Pomenljivi naslov albuma je besedna igra na uganko o njihovi bližnji prihodnosti. O tem ali bodo po koncu koncertne turneje v podporo novemu albumu zaključili oziroma nadaljevali zelo uspešno glasbeno zgodbo o Porcupine Tree se v času izida »Closure/Continuation« namreč še niso odločili.

V vmesnem obdobju, med letoma 2009 in 2021, ko Porcupine Tree ni bilo na aktivni glasbeni sceni, si je njihov šef, ’multipraktični’ skladatelj, producent, kitarist, klaviaturist in pevec Steven Wilson, ustvaril imenitno samostojno kariero in nič se ni zdelo, da se mu mudi z obnovitvijo kultne skupine, ki je v preteklih desetletjih navduševala s klasikami progresivnega rocka kot so »Stupid Dream« (1999), »Lightbulb Sun« (2000), »In Absentia« (2002), »Deadwing« (2005) ter »Fear Of a Blank Planet«, če se omeni le nekatere izjemne studijske dosežke iz njihove pestre kariere. Bobnarski posebnež Gavin Harrison je v omenjenem obdobju postal član skupin King Crimson in The Pineapple Thief, kjer je še izpopolnil svojo osupljivo bobnarsko tehniko, medtem ko se je klaviaturist Richard Barbieri, ki je nekoč navduševal tudi kot član skupine Japan, udejstvoval pri različnih solističnih in stranskih projektih.

Skupino, ki uradno ni nikoli razpadla, temveč je bila zgolj v začasni ’hibernaciji’, je pred snemanjem novega albuma zapustil dolgoletni basist Colin Edwin kar pomeni, da so Porcupine Tree po novem trio. To je v progresivnem rocku relativno redek pojav, vendar so tudi nekatere druge kultne prog skupine skozi celotno delovanje (denimo Emerson, Lake & Palmer in Rush) ali samo določeno obdobje (denimo Genesis, Pink Floyd, Van der Graaf Generator) vsebovale samo tri člane, tako da ne gre za neko šokantno spremembo. Vse bas linije je odigral kar Steven za katerega to ni bil nobeden poseben podvig.  Kljub navidezni neaktivnosti  so Wilson, Harrison in Barbieri v obdobju uradne neaktivnosti počasi snemali nov album, ki je ’luč sveta’ ugledal približno osem mesecev po tem, ko so Porcupine Tree oznanili svojo vrnitev ’med žive’ konec oktobra 2021.

Prva polovica albuma vsebuje izrazito mračno in melanholično atmosfero, medtem ko v nadaljevanju tovrstno, za Porcupine Tree zelo značilno vzdušje, postane nekoliko manj izrazito in rahlo bolj optimistično. Steven in tovarišija na vsaki skladbi novega albuma dokazujejo, da jim ni para, ko gre za grajenje neverjetno intenzivne atmosfere, ki ne popušča od začetka do zadnje minute albuma. Vse, ki jih je bilo strah, da bodo Porcupine Tree po vrnitvi podali v komercialne vode in se začeli poigravati z elementi popa in elektronike, podobno kot je to Steven počel na svojih zadnjih dveh solo dosežkih, si lahko oddahnejo, saj temu ni tako. Ravno tako so precej okrnili metalske elemente v svoji glasbi, saj se jih je Steven že dolgo tega naveličal. To pomeni, da gre za njihov najmanj udaren album v zadnjih dvajsetih letih, a to še zdaleč ne pomeni, da na posameznih skladbah ni distorziranih kitar in udarnih bobnarskih kanonad.

»Harridan«, ki se odpre z markantnimi bas linijami, je izšel kot uvodni single še pred izidom »Closure/Continuation« ter tako dal prvi uvid v nov album. Privrženci skupine so bili ob poslušanju v trenutku pomirjeni, če že ne vzhičeni, saj gre za zelo solidno skladbo, zgrajeno v prepoznavnem Porcupine Tree slogu. Izhod v refren bo marsikoga nekoliko spomnil na novejše dosežke skupine Opeth s katerimi ima Steven kar nekaj povezav. »Of the New Day«, drugi single z albuma, ki vsebuje tudi nekaj psihedeličnih trenutkov, slogovno od vseh del na albumu spominja na Porcupine Tree dosežke s konca oziroma začetka novega stoletja, se pravi obdobje albumov »Stupid Dream« ter »Lightbulb Sun« Odpre se kot romantična balada z nostalgično vokalno predstavo, kar v trenutku zbudi asociacije na zimzelen »Lazarus« z albuma »Deadwing«, dokler ne sledi prehod v udarno inštrumentalno sekcijo.

»Rats Return«, tretji single, je ’posvečen’ Stevenovi postbrexitski depresiji ter populističnim politikom, sodobnega, klovnovskega kova, ki narodu vselej obljubljajo gradove v oblakih, a jim je v resnici važna le lastna rit in nenasitno grabljenje po denarju. Marsikoga bo spomnila na nekatere stvaritve iz Stevenovega samostojnega opusa iz obdobja preden je zašel v bolj poprockovske in elektronske vode, čeprav gre za še eno kompozicijo v klasičnem Porcupine Tree stilu, ki vsebuje enakovredno število elementov ’starošolskega’ progresivnega rocka in progresivnega metala. Spremljevalne vokalne harmonije v ozadju še poglobijo vseskozi močno navzočo tesnobno vzdušje, ki je v odličnem sozvočju z besedilom.

»Dignity« je izjemno bogata ambientalna poslastica z ženskimi vokalnimi harmonijami v ozadju, ki prav tako ne bo pustila ravnodušnega nobenega dolgoletnega Porcupine Tree privrženca. »Herd Culling«, četrti single, vsebuje izrazite, odebeljene bas linije, s katerimi nas Steven opozori, da z leti ni postal samo ambiciozen kitarist, temveč se odlično znajde tudi kot basist. Besedilo o redneckih, ki se v hleve odpravljajo oboroženi z dvocevko, je bilo navdahnjeno s paranormalnimi pojavi, ki naj bi se dogajali na nekem ranču v ameriški zvezni državi Utah. S skrivnostnim vzdušjem prepojeni »Walk the Plank« vsebuje številne elektronske vzorce in, zanimivo, nobene uporabe kitar, a kljub temu, s sinhroniziranim izmenjavanjem melanholičnih vokalnih harmonij ter psihedelično obarvanih inštrumentalnih sekcij, izpade zelo posrečeno.

»Chimera’s Wreck«, epska mojstrovina z značilnim mračno-melanholičnim uvodnim delom ter udarnejšim nadaljevanjem, ki jo je navdahnila smrt Stevenovega očeta, je povsem enakovredna najboljšim dosežkom v dosedanji Porcupine Tree zgodovini. Dolgoletni člani bodo navdušeni tudi nad prepoznavnimi spremljevalnimi vokalnimi harmonijami, ki spominjajo na nekatere dosežke iz njihovega najbolj čislanega obdobja s konca prejšnjega stoletja oziroma z začetka tega stoletja. Steven, ki se vmes pozabava tudi s falsetnimi vokalnimi legami, dokazuje, da je kot pevec v zadnjih nekaj letih osvojil še en kakovostni nivo.

Glede na to, da gre za Porcupine Tree, ni nobeno presenečenje, da tudi vse tri bonus skladbe po kvaliteti prav nič ne zaostajajo za ’regularnimi’ »Closure/Continuation« stvaritvami. »Population Three« je imeniten, osupljivo melanholičen inštrumental, ki na trenutke, zaradi določenih kitarskih fraz ter določenih bobnarskih prehodov, rahlo spominja na nekatere dosežke skupine Rush, vendar gre v vseh ostalih zvočnih pogledih za povsem prepoznavno Porcupine Tree stvaritev.

Na z melodramatično atmosfero in nostalgičnimi kitarsko-klaviaturskimi harmonijami prepredenem »Never Have« navdušijo predvsem nekateri elementi ’starošolskega’ proga s katerimi nas Steven opomni, da Camel ostajajo ena njegovih najljubših skupin. »Love in the Past Tense«, ki vsebuje poudarek na akustičnih kitarskih pasažah in romantičnih večglasjih, je prav tako zanimiv eksperiment. Kljub temu, da se je Steven leta 2019 poročil z izvoljenko Rotem in tako končal številna ugibanja o marsičem v zvezi s skrbno varovanim zasebnim življenjem, njegova poezija še naprej ostaja družbenokritična in v marsičem sarkastična, se pravi brez posluha za kakšne (potencialno klišejske) ljubezenske izlive.

Porcupine Tree so upravičili velika pričakovanja ter poskrbeli, da je »Closure/Continuation« postal ne samo najbolj težko pričakovani progrockovski album v zadnjem obdobju, temveč tudi eden izmed glavnih kandidatov za najboljši album v letu 2022. Edina (mlačna) kritika nedavne uspešne združitve Porcupine Tree leti na dejstvo, da je skupina štiri skladbe od sedmih izdala v obliki singlov še pred izidom »Closure/Continuation« in se na ta način pridružila nečedni praksi nekaterih sodobnih skupin, ki več kot polovico albuma razkrijejo še pred njegovim izidom. Tisti, ki so se uprli skušnjavi in rajši počakali na izid albuma, so bili bogato poplačani. Prihodnost skupine po koncu koncertne turneje zaenkrat ’visi v zraku’, saj se Steven trenutno bolj kot nadaljevanju druženja z obema starima pajdašema nagiba k temu, da bi bil »Closure/Continuation« njihov poslednji studijski album. Po njegovih besedah si želi, da bi Porcupine Tree zgodbo zaključili na najboljši možni način. V tem primeru so svoj cilj povsem dosegli, saj je »Closure/Continuation« najboljše možno slovo za nedvomno najpomembnejšo in morda tudi najboljšo progrockovsko skupino zadnjih treh desetletij.

Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Harridan (8:08)
2. Of the New Day (4:43)
3. Rats Return (5:40)
4. Dignity (8:22)
5. Herd Culling (7:03)
6. Walk the Plank (4:27)
7. Chimera’s Wreck (9:39)
8. Population Three (6:52) *
9. Never Have (5:08) *
10. Love in the Past Tense (5:50) *
* … dodatne skladbe (‘deluxe’ verzija albuma)

Zasedba:
Steven Wilson – vokal, kitara, bas kitara
Richard Barbieri – klavaiture, sintetizatorji, zvočno procesiranje
Gavin Harrison – bobni, tolkala

Sodelujoči glasbeniki:
Lisen Rylander Löve – vzorec glasu na skladbi št. 4
Suzanne Barbieri – vzorec glasu na skladbi št. 4


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki