Steven Wilson : Hand. Cannot. Erase.

0 22

“Steven Wilson ostaja vodilna luč sodobnega progresivnega rocka tudi po odličnem »Hand. Cannot. Erase« na katerem je, ob združevanju številnih raznolikih glasbenih vplivov, skozi ganljiv koncept predstavi nekaj nadvse dobrodošlih in osvežilnih idej.”


Založba: K-Scope
Leto izida: 2015
Produkcija: Steven Wilson
Dolžina albuma: 65.44
Zvrst: Progressive Rock / Art Rock

Od vseh sodobnih progresivnorockovskih glasbenikov je multitalentirani genialec Steven Wilson prav gotovo storil največ za promocijo in napredek tega že dolgo nepopularnega glasbenega gibanja. Odkar je Porcupine Tree po albumu »The Incident« (2009) za nedoločen čas postavil na ‘stranski tir’ se je aktivno posvetil nič manj plodoviti in ambiciozni samostojni karieri v kateri je do zdaj posnel tri odlične studijske albume. Njegovi številni stranski projekti, produkcijsko delo in ponovna zvočna obdelava nekaterih progrockovskih klasik s katerimi uspešno prebuja zanimanje za zlata leta progresive tudi med mlajšimi poslušalci so prav tako izjemno dragoceni prispevki na sodobni prog sceni, kjer je Steven že dolgo postal najpomembnejši akter in mecen.

»Hand. Cannot. Erase« je Stevenov četrti solo album in predstavlja občutno slogovno spremembo v primerjavi z mračnim predhodnikom »The Raven That Refused to Sing (And Other Short Stories)« (2013), saj je ambientalno manj temačen, čeprav je, kot je to značilno za Wilsona, še vedno izrazito melanholičen dosežek z izobiljem kontemplativnih trenutkov. Slogovno je na njem precej manjši poudarek na jazzu, čemur je botrovala tudi odsotnost pihalista Thea Travisa (Soft Machine Legacy, Gong), medtem ko se Steven na njem večkrat spogleduje s pop rockom, elementi elektronske glasbe, prog metalom ter simfoničnim progresivnim rockom sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

Razen Travisa, ki se je tokrat, kot gostujoči glasbenik, pojavil samo na skladbi »Happy Returns«, kjer gostuje tudi kultni bobnar Chad Wackerman (ex-Frank Zappa), je Steven uspel zadržati celoten spremljevalni band s prejšnjega albuma, ki mu ostaja zvest tudi na koncertnih turnejah in je sestavljen iz takih glasbenih virtuozov kot so kultni basist/igralec Chapman sticka/spremljevalni pevec Nick Beggs (Kajagoogoo, Steve Hackett), kitarski posebnež Guthrie Govan (The Aristocrats, ex-Asia), bobnarski manijak Marco Minnemann (The Aristocrats, Joe Satriani) ter visoko čislani jazzovski klaviaturist Adam Holzman (znan predvsem kot priložnostni glasbenik, ki je v svoji karieri sodeloval tudi z Milesom Davisom). Takšna postava neumornemu glasbenemu deloholiku Wilsonu, ki je seveda, poleg petja, igranja kitare, klaviatur, produkcije in komponiranja, tudi tvorec vseh besedil, omogoča maksimalno realizacijo njegovih visoko ambicioznih idej, katerih na »Hand. Cannot. Erase« zlepa ne primanjkuje.

Tako kot predhodnik je tudi »Hand. Cannot. Erase« konceptualen album, vendar tokrat navdahnjen po resnični zgodbi o Joyce Carol Vincent (1965-2003), saj večina skladb na njem pripoveduje pretresljivo zgodbo o dekletu, ki je živelo v Londonu in kar naenkrat ‘poniknilo’. Nenadoma je pustila službo ter prekinila vse stike z zunanjim svetom (menda zaradi družinskega nasilja). Njenega izginotja (in kasnejše smrti) ni opazil nihče, niti po skoraj treh letih, čeprav je bila lepa, priljubljena in imela veliko (očitno lažnih) prijateljev. Niti zvok nenehno prižgane televizije, niti silen smrad, ki se je širil iz njenega stanovanja, nista bila dovolj, da bi kdo v tem času potrkal na njena vrata. Šele neplačane položnice in davki so vplivali na to, da so vendarle vdrli v stanovanje in na koncu odkrili to kar je ostalo od njenega trupla (okostnjak), obdano z neodprtimi božičnimi darili (točen vzrok smrti je še vedno nejasen), kar še enkrat zgovorno priča o zverinskosti in sprevrženosti moderne neoliberalne družbe, kjer sta ‘edini večni zadevi’ davki in smrt.

Wilson je idejo za »Hand. Cannot. Erase« koncept dobil po ogledu dokumentarnega filma-drame »Dreams of a Life«, ki govori o življenju Vincentove, nakar je protagonistki svojega koncepta nekoliko spremenil življenjsko zgodbo, ji dodal italijanske korenine ter mlajšo sestro. Lepo je vedeti, da še naprej ostaja piker družbeni kritik in ohranja visoko stopnjo empatije do tistih, katere je zmlelo kolesje sodobne družbe.

Med boljše trenutke albuma, ki je po Stevenovi stari navadi dodobra naphan z melotronom, vsekakor spada desetminutna poslastica »3 Years Older«, ki je obložen z elementi simfoničnega prog rocka in prog metala in kjer vsi virtuozi že v uvodnem delu dobijo veliko prostora za inštrumentalno ‘razgibavanje’, medtem ko naslovna skladba s svojim pretresljivim sporočilom predstavlja zanimiv izlet v pop rock, kar pa za Stevena, ki je v Porcupine Tree časih ustvaril kar nekaj sorodnih skladb s pop šarmom, sploh ni nenavadno. Na »Perfect Life«, kjer za govorjeno besedo poskrbi znana valežanska mezosopranistka Katherine Jenkins, se Wilson poigra z ambientalnimi elementi elektronske glasbe, medtem ko enega izmed močnejših trenutkov albuma predstavlja mračni »Routine«, ki pripoveduje o vsakodnevni rutini izmučene ter depresivne ženske, ki je izgubila otroka v šolskem strelskem pohodu. Tu se Stevenu na glavnem vokalu na harmoničen način pridruži posebna gostja, izraelska pevka Ninet Tayeb.

»Home Invasion« je potentna mešanica jazz fusiona, novega vala in psihadelike, kjer vsi udeleženi glasbeniki dobijo veliko prosotra za pestre improvizacije. Izpostaviti velja tudi več kot trinajstminutni ep »Ancestral«, ki predstavlja artistični klimaks celotnega albuma in na katerem gospod Wilson vnovič demonstrira številne raznolike glasbene vplive. »Ascendant Here On…« pa predstavlja tipičen Wilsonov zaključek albuma, kjer med prepevanjem refrena dokončno zavlada bridka mešanica nostalgije in melanholije.

Steven Wilson ostaja vodilna luč sodobnega progresivnega rocka tudi po odličnem »Hand. Cannot. Erase« na katerem je, ob združevanju številnih raznolikih glasbenih vplivov, skozi ganljiv koncept predstavi nekaj nadvse dobrodošlih in osvežilnih idej. Razlogov za presenečenje res ni nobenih, kajti mojster ostaja mojster, pri čemer mu ves čas asistira vrhunska glasbena ekipa, tako da se na albumu, ki se bo nedvomno uvrstil med glavne kandidate za prog ploščo leta, nahaja nekaj sporočilno najmočnejših trenutkov njegove dosedanje kariere. Stevenova nekoliko kontroverzna odločitev, da Porcupine Tree, katere bo nekoč skoraj gotovo obnovil, postanejo zgolj eden izmed njegovih stranskih projektov, medtem ko je po nepričakovanem uspehu »The Raven That Refused to Sing« dal prednost solo karieri, je mnoge razžalostila, če ne celo razjezila, vendar on prav dobro ve, kje se trenutno nahaja njegovo artistično srce in dokler bo ustvarjal tako kvalitetne albume kot je »Hand. Cannot. Erase« ni prav nobenih razlogov za slabo voljo.

avtor: Peter Podbrežnik
ocena: 10 / 10

Seznam skladb:
1. First Regret (2:01)
2. 3 Years Older (10:18)
3. Hand Cannot Erase (4:13)
4. Perfect Life (4:43)
5. Routine (8:58)
6. Home Invasion (6:24)
7. Regret #9 (5:00)
8. Transience (2:43)
9. Ancestral (13:30)
10. Happy Returns (6:00)
11. Ascendant Here On…(1:54)

Zasedba:
Steven Wilson – glavni vokal, kitara, melotron, klaviature, bas kitara, banjo, kladivasti dulcimer, programiranje, efekti
Guthrie Govan – kitara
Nick Beggs – bas kitara Chapman stick, spremljevalni vokal)
Adam Holzman – klaviature
Marco Minnemann – bobni

GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Dave Gregory – kitara (skladbe 2, 3 in 10)
Chad Wackerman – bobni (6)
Ninet Tayeb – vokal (5 in 9)
Theo Travis – flavta in bariton saksofon (9)
Katherine Jenkins – govorjena beseda (4)
Leo Blair – solo vokal (5)
Schola Cantorum Of The Cardinal Vaughan Memorial School – zbor (5, 10 in 11)
London Session Orchestra – orkestralni aranžmaji (9 in 10)

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X