Six Feet Under in Embryonic Autopsy – napad stare šole ameriškega death metala, a z zavorno ročico!
Six Feeet Under, Embryonic Autopsy
nedelja, 14. 6. 2026, od 20.00 h do 22.00 h
Ljubljana // Orto bar // Slovenija
Koncertno leto 2026 drvi proti naglemu poletnemu vrhuncu in dogodki se vrstijo drug za drugim. Naša regija jih je polna in težko je dohajati vso ponudbo, ki je žanrsko zelo živopisana. Tega dne, ko so Six Feet Under znova obiskali Slovenijo, so se eni odpravili v Italijo in Ferraro na festival kjer so nastopali skupaj Megadeth in Anthrax, spet na drugi strani, so tu ljubitelji dobrega punk rocka, ki so na isti dan raje odvihrali na Offspiringe v Zagreb. No, nekaj tistih od Boga pozabljenih ‘mesečnikov’, katerim je vse malo prej opisano premehko, pa so skočili na Six Feet Under do ljubljanskega Orto bara.
Gre torej za legendarno floridsko death metal formacijo, ki jo je po odhodu iz Cannibal Corpse leta 1993 ustanovil vokalist Chris Barnes. Bend je iz sprva zamišljenega projekta, leta 1995 prerasel v kreativno konstanto, potem ko je Barnes s strani Cannibal Corpse prejel permanentni izgon. Kar se je izkazalo za zelo dobro stvar. Je pa skupina v zadnjih letih dobila zagon z novim vetrom v jadra, potem ko se je leta 2017 pridružil skupini Barnesov vrstnik in kitarist Jack Owen,. Barnesov stari dobri Cannibal Corpse kompanjon. Skupina je tako v zadnjih šestih letih hitro nanizala tri albume: “Nightmares Of The Decomposed” (2020), “Killing For Revenge” (2024) in zadnjega, skupno petnajstega, “Next To Die” (2026).
Six Feet Under so v Evropo na turnejo pripeljali s seboj silno posrečeno death metalsko formacijo iz Čikaga Embryonic Autopsy. Lahko bi rekel, celo vrhunec tokratnega obiska Orto bara, a počasi. Skupino vodita vokalist Tim King (SOiL, Oppressor) in kitarist Scott Roberts (ex-Otep). Gre za bend, ki združuje vplive stare šole ameriškega death metala z moderno tehnično preciznostjo in kompleksnostjo. V Ljubljano so prispeli približno mesec dni pred izidom novega albuma “Rise Of The Mutated”, vendar pa to skupine ni omejevalo, da ne bi odigrala štiri komade iz najnovejšega albuma. Bend je odprl koncertni večer ob osmi uri zvečer. Vse je steklo sprva kot po maslu. Nekje do polovice, ko je pričelo nagajati ozvočenje in se je bend moral prvič ustaviti, da ponovi od začetka komad, ki ga je pred tem odigral do tretjine. K sreči je Tim King saniral zadeve s hudomušnim sarkazmom na rovaš svojih tovarišev ter skrbel tudi v teh zagatnih trenutkih za vedrno razpoloženje v klubu. Se je pa zaznalo, da tudi dobiva tudi Tim pomoč z mešalke (na uvodih skladb), kar ni ravno hvalevredno. A okej.
Skupina je sicer zelo dobro uigrana. Predvsem prevzema pozornost odlični bobnar Marco Fimbres (Opressor), ki je imponiral z odlično uglasitvijo bobnov (snare je zvenel perfektno) ter tehnično izbrušenostjo, kjer se je iskrila navitost dvojne bas boben stopalke in domiselna izbira prehodov. Bobni so bili postavljeni pred Six Feet Under bobne, to pa je pomenilo, da so bili potisnjeni povsem do roba odra. Zato Tim ni imel prostora, da se postavi na sredino odra. Levo nogo je tako držal kar na bas bobnu in ne na monitorjih, kot je to v navadi vokalistov. Kot rečeno. Izvedba odlična, growl fenomenalen, mračno, brutalno in tehnično vrhunsko. A so se prekinitve začele vrstiti, vse dokler niso fantje v samem finalu, ko so se lotili Cauterized Womb Impalement, izgubili živce in predhodno končali z nastopom. Dvakrat jim je ponagajala logistika med izvedbo tega komada in ko je še drugič ‘crknil’ Scottov feršt, so se odločili, da se poslovijo iz odra. Vseeno so s svojo pojavo in igro, kolikor jim je to logistika dopuščala, prepričali. Gre za bend, ki bo zagotovo še konkretno brutaliziral po galaksiji.
Večina je prispela na Six Feet Under. Veliko ljudi je bilo. No, za nedeljo in sredino junija, je bil Orto lepo popolnjen s kakimi 200 glavami, ki so se brezbrižno predale grmenju, hrumenju in zloveščemu ‘gore’ pohujšanju, ki je prihajalo iz odra. Six Feet Under so ime, ki ga tudi v zreli eri delovanja držijo kvišku kultne plošče iz devetdesetih. In privrženci so prišli na svoj račun. Kar pet komadov iz prvenca “Haunted” (Beneath a Black Sky, Human Target, Lycanthropy, Silent Violence, Torn to the Bone), pri čemer so odprli koncert z “Warpath” klasiko War is Coming, ter ga zabelili še z dvema “Maximum Violence” skladbama (Feasting on the Blood of the Insane, Victim of the Paranoid). Dogodki so se odvijali naglo. Brez prekinitev. Barnes in ekipa vedo kaj zahteva publika. In ta se je srborito razvnela. Barnes je znan po tem da ne govori mnogo med koncerti in da se navadno solitarno vkoplje na oder in tako zelo malo premika med koncerti. Tudi tokrat je bil vseskozi nekoliko rezerviran, se mu je pa narisal v drugi polovici koncerta večkrat nasmešek na obrazu, kar je potrjevalo da je energija v klubu prava. Po dveh klasikah prvenca (Human Target, Beneath a Black Sky), je Barnes najavil, da imajo do konca špila samo še dva komada. vendar to nista bili dve Cannibal Corpse granati iz časov pevčevega službovanja pri floridskih rojakih: Stripped, Raped and Strangled in Hammer Smashed Face, zaradi katerih je prišlo kar nekaj starejših ljubiteljev Cannibal Corpse na ta koncert, pač pa Six Feet Under klasiki Human Target in Benneath the Black Sky! Potem so šli dol. Čeprav sta bila oba Cannibal Corpse komada na setlisti, ju niso izvedli. Slabo. Zakaj tako? Pojma nimam. Barnesove muhe najbrž
Toliko in nič več. Ura in 15 minut. Nič govorjenja, le kotaljenje. Komad za komadom. Je pa nekaj. Barnes je z leti izgubil v growlu kar nekaj dinamita. Pomoč je sicer dobival iz mešalne mize, a se je čutil tisti preskok, med tem kako je nedolgo pred tem z odra grmel mlajši Tim King iz Embryonic Autopsy in Barnesovo formo, kjer je deloval njegov growl precej skrhano, izmučeno in utrujeno. Zadevo je sicer saniral kvartet odličnih glasbenikov, zlasti treh mlajših težkokategornikov, na čelu z divjimi solažami Raya Suhyja, ekslpozivnim trzanjem desnice basista Jeffa Hughella in preciznim a detonirajoče uničujočim bobnanjem novinca Rustona Grosse-a. Ob Owensu, ki je večino koncerta sproščeno užival v vlogi ritem kitarista, so prav trije mlajši člani skupine na nek način dvignili šov na tisto zadovoljivo raven, ki jo zahteva ekstremna sfera metala na odru. Dostavili so svoj izvedbeni optimum, njihov vložek pa v tem oziru še zdaleč ni ostal preslišan. Lepše in naravnost povedano: “Rešujejo Barnesa!”
Vendar ne bomo konju gledali v zobe. Ali pač. Tisto z Cannibal Corpse ‘ignore’ momentom, jim res ne gre šteti v plus.Večer je sicer v občem potešil apetite privržencev, ki so prišli uživat v izvedbi klasik starih časov skupine, a je zapustil tudi nekaj madežev. Bend je sicer dostavil pošteno brco brutaliziranja, pa tudi ‘gore metal’ pohujšanja, ki obvezno sodi v tovrstni imenik brutalnih sfer stare šole floridskega metala, bi pa Barnes brez zavzetosti garde svojih treh znatno mlajših kompanjonov v postavi, pogrnil na celi črti. Amen.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Six Feet Under – setlist:
1. War Is Coming
2. Silent Violence
3. Revenge of the Zombie
4. Lycanthropy
5. Torn to the Bone
6. Feasting on the Blood of the Insane
7. Victim of the Paranoid
8. Seed of Filth
9. Death or Glory (orig. Holocaust)
10. Know-Nothing Ingrate
11. Mister Blood and Guts
12. Ghosts of the Undead
13. Human Target
14. Beneath a Black Sky
15. Stripped, Raped and Strangled (orig. Cannibal Corpse)
16. Hammer Smashed Face (orig. Cannibal Corpse)
