Avantasia
Ponedeljek, 8. 6. 2026
Arena Alpe Adria, Lignano Sabbiadoro, Italija
“OMG, they killed Kenny!”
Ne zares. Tokrat je Kenny ubijal na odru. Kenny Leckremo, pevec švedskega post Pop – Glam benda H.E.A.T je ukradel šov samo zase, in to z neznosno lahkoto bivanja, bi lahko rekli.
Ampak, lepo po vrsti. Tokrat spet rahlo modernizirana ekspedicija iz Wajdušne se je napotila v bližnji Lignano, poln zlatega peska in obetajoč starošolsko power opereto pod taktirko Tobiasa Sammeta, zdaj že staroste evropskega Power Metala in njegovih bolj pop variant. Svojo potujočo opero, poimenovano Avantasia, vlači po Evropi na krajši turneji, pred (menda) daljšim koncertnim premorom.
Tobi je očitno zaključil z matičnim bendom Edguy in z Avantasio počne vse mogoče. Izvedenke in gostjoče pevke in pevci se menjajo, šef in njegov tipični kompozicijski pečat pač ne. Na začetku koncertnega udejstvovanja tega projekta so odru vladale največje eminence melodičnega metala ala Michael Kiske in Kai Hansen (Helloween), Andre Matos (Angra), Jorn Lande (vse živo), Roy Khan (Kamelot, Conception), itn … Zdaj njihovo mesto zavzemajo novejši izzivalci, ki pa vsi po vrsti premorejo fantastične vokalne zmožnosti in suvereno vladajo odrom širom sveta.
Najprej je treba poudariti, kar je Tobi nekajkrat ponosno naznanil z odra, da je celotna izvedba potekala 100% v živo. Nič nasnemavanj, nič dodanih zborčkov. Sestava dveh kitaristov, basista, klaviaturista, bobnarja, dveh spremljevalnih vokalov in impresivna zbirka glavnih vokalistov je to zlahka omogočila. Kakšna osvežitev!
Areno Alpe Adria sem obiskal prvič in verjetno ne zadnjič. Luškano koncertno prizorišče s kapaciteto 3.000 obiskovalcev in v obliki amfiteatra je tokrat rahlo napolnilo kakšnih 700-800 duš. Nič pretiranega, torej.
Nastop je začel Tobi v vlogi glavnega vokalista s tako imenovanim “hit singlom” Creepshow z zadnjega albuma Here Be Dragons (Rockline recenzija) in takoj so se začutile pozitivne vibracije z odra, dober zvok in nalezljiva energija navdušene publike. Zanimivo, da je bil to edini komad s tega albuma, turneja naj bi bila namreč posvečen promociji le tega. Za brco v zadnjico je takoj nato poskrbela poskočna Reach Out For the Light s prvega albuma, kjer je zahtevno nalogo nadomestiti Kiskejev vokal suvereno prevzel že omenjeni Kenny Leckremo, ki je z nadzvočno predstavo dobesedno odpihnil občinstvo in najavil visoko energijsko nadaljevanje.
Osebno sem oboževalec zgodnje verzije Avantasie, predvsem obeh metal oper in seznam pesmi, ki si ga lahko ogledate tule, me je kar potešil. Kenny je odprašil še poskočnico No Return z drugega dela opere in skupaj z neuničljivim Ronnyem Atkinsom (Pretty Maids) Promised Land iz srednjega Avantasia obdobja. Tako rekoč domačinka Chiara Tricarico je privabila marsikatero solzo s čustveno izvedbo baladice Farewell. The Scarecrow, naslovna skladba albuma, ki je začel t.i. drugo obdobje projekta in The Wicked Symphony, ki je definirala tretje obdobje, sta lepo zaokrožila dogajanje pred dodatkom.
Tukaj moram omeniti Herbieja Laghansa, pevca neštetih bendov in lastnika impresivne “skullet” frizure, ki je neprenehoma skakal iz vloge spremljevalnega vokala v glavni vokal in nazaj in skupaj s Kennyem (ahhh, Kenny) skrbel za visoko dozo energije na odru. Najbolj se je nekako izgubil Tommy Karevik, ki se kar ne more znebiti sence Roya Khana, katerega je tako uspešno nasledil v Kamelot. Tam je namreč popolnoma posnel Royevo vokalno interpretacijo, katere se ni znebil tudi na tem nastopu. Škoda, kajti poseduje svojo, originalno vokalno identiteto, katere pa ne uporablja (več).
Nikakor ne smem iz te reportaže izpustiti rock metuzalema Boba Catleya (Magnum), ki je s svojo žametno hrapavo izvedbo oplemenitil bolj hard rockerske dele koncerta. Častna omemba gre tudi Felixu Bohnkeju, bobnarju iz Tobijevih matičnih Edguy, ki je med nastopom večkrat u- in o-pravičil svoj vzdevek “Bum Bum” in vzbudil nostalgijo za enim najbolših power metal bendov poznih 90-ih.
Malce jezi manko petih skladb v primerjavi s solo nastopom v Nemčiji par dni prej, še posebej boli izostanek dramatične Toy Master (originalno Alice Cooper v duetu s Tobijem) in Meat Loafovske Mystery of a Blood Red Rose. Nekako me spremlja prekletstvo skrajšanih setlist zadnje čase …
Kot je večkrat omenil Tobi, publika je delovala, kot da nas je vsaj desetkrat več in težke kovine, ki se tako nastopajočim kot nam pod odrom pretakajo po žilah, so tokrat opravile svoje. Udaren, sproščen, vroč in razgiban večer je bil tole!
Rad bi še omenil, kako se je publika totalno razvnela ob izvedbi edine resnične male Avantasia uspešnice Lost in Space, ki je pravi melodični sladkorček. In pa še enkrat, Kenny jebeni Leckremo!!! Eksplozivna mešanica odličnega vokala, metal imidža in popolne predanosti svojemu poslanstvu. Noro!
Lep metal poletni večer je bil, še več takih si želimo!
Avtor: Igorac
Fotografije: Silvija
