Tony Kaye: End Of Innocence

0 44

Založba: Cherry Red Records
Datum izida: 10. 9. 2021
Produkcija: Tony Kaye
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 8.5/10


Prekaljeni angleški klaviaturski mojster Tony Kaye med privrženci legendarnih progresivcev Yes pogostokrat velja za ‘pozabljenega’ nekdanjega klaviaturista, čeprav je njegovo igranje Hammond orgel pustilo izjemen pečat v njihovem zgodnjem ustvarjalnem obdobju. Pomembno vlogo pa je odigral tudi kasneje, v času njihovega največjega komercialnega uspeha. Kljub temu, da je Kaye, ki je že konec šestdesetih oziroma na začetku sedemdesetih zaslovel s svojo prefinjeno orglarsko tehniko, ustanovni član omenjene kultne skupine, ga je po njegovem (prvem) odhodu leta 1971 naglo zasenčil njegov razvpiti naslednik Rick Wakeman s katerim so Yes posneli večino svojih najboljših dosežkov.

Kaye je tako med večino Yes privržencev za celo desetletje, vse do začetka osemdesetih, obveljal za tragični lik, ki je iz banda odšel ‘ravno takrat, ko je postalo najbolj zanimivo’, saj se ni želel podrediti volji in zahtevam kitarista Stevea Howea, ki je za bodočo Yes glasbo zahteval bolj raznovrsten nabor klaviatur od Hammond orgel.

Vse do konca sedemdesetih se je Tony preizkušal v različnih, kratkotrajnih skupinah kot so bile Flash (slednjo je ustanovil z nekdanjim Yes kitaristom Petrom Banksom), Badger in Detective, vendar z nobeno izmed njih ni ponovil uspeha, ki ga je leta 1971 dosegel s kultnim Yes albumom »The Yes Album« na katerem je njegova orglarska tehnika zablestela v vsem sijaju. Leta 1976 je bil član spremljevalnega banda Davida Bowieja med turnejo v podporo albumu »Station to Station«. Tudi njegov kratek ‘postanek’ pri skupini Badfinger na albumu »Say No More« (1981) ni naletel na večji odmev.

Tonyu se je sreča končno spet nasmehnila leta 1982, ko so se Yes preporodili v novi postavi in leto kasneje izdali »90125«, svoj komercialno najbolj uspešni album. Tony je pri Yes ostal trinajst let, vse do leta 1995, ko je bilo jasno, da se na njegovo mesto spet vrača med privrženci bolj priljubljeni in sloviti Wakeman. Tony je zavrnil ponudbo tedanjega Yes menedžmenta, da bi z bandom sodeloval samo še kot del menedžmenta in se odločil za glasbeno upokojitev.

Njegova upokojitev je trajala do leta 2006, ko je začel sodelovati z nekdanjim Yes kitaristom/klaviaturistom (in aktualnim basistom) Billyem Sherwoodom v skupini Circa. Ta glasbena zgodba se je izkazala za uspešno. Vmes sta Kaye in Sherwood, skupaj z nekdanjim Toto pevcem Bobbyem Kimballom, ustanovila tudi kratkotrajno zasedbo Yoso, ki je po letu 2011 nehala delovati. Leta 2018 je Tony za koncertno križarjenje ‘Cruise to the Edge’ ter ameriške datume severnoameriške turneje kot poseben gost združil moči z nekdanjimi Yes pajdaši.

10. septembra 2021 se je naposled odločil izdati svoj solo prvenec z naslovom »End Of Innocence«. Slednji je bil navdahnjen s Kayevimi morečimi občutji ob tragičnih dogodkih 11. septembra 2001, ki so predstavljali začetek t.i. vojne proti terorju in začetek konca ameriške svetovne prevlade, čeprav se večina tega tedaj še ni zavedala. To, da se večinoma inštrumentalno usmerjeni »End of Innocence« nanaša na najbolj travmatični dogodek v sodobni ameriški zgodovini je razvidno že iz naslovnice v režiji Rogerja Deana na kateri sta vidna ogenj in dim, ki uhajata iz gorečih ‘dvojčkov’ Svetovnega trgovinskega centra.

Kaye, ki že od leta 1974  dalje živi v ZDA (leta 2019 se je iz Kalifornije preselil na Florido), čeprav še vedno nima ameriškega državljanstva, je na »End Of Innocence« uporabil nekatere arhivske posnetke, ki so pred dvajsetimi leti zaznamovali omenjeni dogodek. Slednjih na srečo ni veliko in, razen enega izmed njih o katerem bo beseda tekla kasneje, ne pokvarijo zelo všečne, skorajda uživantske zvočne podobe tega albuma, ki na trenutke zveni kot glasbena podlaga za dokumentarec o 11. septembru.

Večino kompozicij zaznamujejo bogati orkestralni aranžmaji in občasne demonstracije Tonyeve specifične orglarske tehnike, ki bodo marsikoga spomnile na nekatere njegove stvaritve, ko je bil še član Yes. Mogočna, dramatična uvertura »911 Overture« je bila prva kompozicija ustvarjena po Tonyevi glasbeni upokojitvi, ki je bila v demo obliki na kaseto posneta dan po usodnem datumu. Skladba »Flight 11« vsebuje dinamično bobnarsko solažo v režiji Tonyevega prijatelja Jaya Schellena (Circa, ex-World Trade). Od kompozicij izstopa tudi »Battle Cry«, ki vsebuje ‘arabske’ pentatonične lestvice in občasno oglašanje bližnjevzhodnih fanatikov, ki so tik pred tem, da izvršijo teroristični napad.

Na žalostinki »Sweetest Dreams«, ki je postavljena v čas takoj po uničenju obeh ‘dvojčkov’, glavni vokal odpoje Tonyeva žena Dani Torchia, kar je eden redkih vokalnih trenutkov na albumu. Prevladujoče vzdušje »End of Innocence« je, tematiki ustrezno, mračno, zlovešče in dramatično, čeprav je, zlasti v zaključnem, delu moč slišati tudi nekaj svetlih in izrazito epskih motivov.

Zaključni del albuma oz. koncepta zaznamujejo tudi tri skladbe, ki se navezujejo na posledice katastrofe kot sta ameriška invazija in dokočni poraz v afganistanski vojni dvajset let kasneje s katerim se je v več pogledih končala štiristoletna prevlada anglosaksonskega (ameriškega in še prej britanskega) imperializma in začela nova doba vzpenjajočega kitajskega imperija oz. t.i. azijsko obarvano 21. stoletje.

Kaye kot amerikanizrani Anglež seveda ni mogel brez izliva patriotizma, kar je razvidno iz  kompozicij »Hope And Triumph« in »Homecoming«. Kljub inštrumentalni naravi omenjenih del, na njih patriotsko slavi ameriške vojake kot junake in ne kot imperialistične poražence. Še posebno neokusno izpade »Hope In Triumph«, ki na začetku vsebuje propagandni govor nekdanjega ameriškega predsednika Busha, kar je edino kar je »End  Of Innocence« moč očitati. Meja med zvočnim dokumentarcem nekega obdobja in politične propagande tu postane zelo tenka in profesionalni glasbeniki bi se temu morali izogibati.

Seveda si Tony ne bo ‘pljunil v lastno skledo’ in doživel medijski linč svojih ameriških privržencev tako kot se je to leta 2004 skorajda zgodilo kultni britanski neo-prog skupini IQ z ‘anti-imperialnim’ epom »Harvest of Souls«, a bi bilo vseeno boljše če bi koncept »End of Innocence« ostal politično nepristransko obarvan. Ne glede na to, kar se tiče sam glasbe, je končen vtis pozitiven. »End of Innocence« se zaključi na optimističen način z »Ground Zero«, ki prek njegove svetle ambientalne narave ponuja simbolično upanje na svetlejšo prihodnost.

Gospod Kaye skozi celoten »End of Innocence«, ki je zelo posrečen zvočni ‘dokumentarec’ enega ključnih dogodkov sodobne zgodovine in katerega ne skali niti patriotsko obarvan zaključni del, dokazuje, da bi lahko postal odličen ustvarjalec filmske glasbe, če bi si to želel. Album namreč predstavlja nadvse prepričljivo zvočno avanturo, ki poslušalca vodi skozi ulice New Yorka, letalskega napada na ‘dvojčka’ in kasneje na pogorišče afganistanske vojne, na območju ‘pokopališča imperijev’. Pravzaprav je škoda, da se Tony ni že prej podal v samostojne vode, saj njegov klaviaturski in skladateljski talent nikoli ni bil vprašljiv, a je očitno potreboval več desetletij, da se je ‘opogumil’. Morda bo »End of Innocence« postal zelo dobra odskočna deska za začetek zanimive in uspešne samostojne poti.

Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Twinkle Twinkle Little Star/Twilight Time
2. 911 Overture
3. NYC Blues
4. Battle Cry
5. 285 Fulton Street
6. Let’s Roll
7. Tug of War
8. Flight 11
9. Towers Fall
10. Sweetest Dreams
11. Aftermath
12. Heroes
13. The Battle
14. Hope and Triumph
15. Homecoming
16. Ground Zero

Zasedba:
Tony Kaye – klaviature, programiranje, orkestralni aranžmaji, komponist, producent

Sodelujoča glasbenika:
Dani Torchia – vokal na skladbah št. 1 in 10
Jay Schellen – bobni


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki