Beardfish: The Sane Day

0 35

Založba: Samozaložba
Datum izida: 2005
Produkcija: Beardfish
Dolžina albuma: 112.06 min (2CD)
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 9.0/10


Švedski progrockovski revitalisti Beardfish, ki so nastali ne tako davnega leta 2021, so nase prvič opozorili leta 2003 z zelo solidnim prvencem »Från en plats du ej kan se…«, ki je na trenutke zvenel še precej začetniško, medtem ko osrednji glasbenik te skupine, klaviaturist/kitarist/pevec Rikard Sjöblom (kasneje se je ‘preselil’ k skupini Big Big Train), še ni bil na svoji kasnejši pevski ravni.

Stanje se je naglo izboljšalo že z njihovim drugim albumom »The Sane Day«, ki je v celoti vseboval samo angleška besedila, medtem ko je band postal skladateljsko zaznavno zrelejši, čeprav v tej fazi svoje kariere še vedno niso bili na kakovostni ravni njihovih najbolj cenjenih dosežkov. Tudi Sjöblom, ki se na »The Sane Day« pri petju še ni popolnoma otresel švedskega naglasa, se je tu naglo začel leviti iz vokalnega povprečneža v enega izmed najboljših pevcev znotraj sodobne (ne samo skandinavske) progrockovske scene.

Obenem je vse klaviature od tega albuma dalje igral popolnoma sam, saj Beardfish zamenjave za nekdanjega klaviaturista Stefana Aronssona, ki se je poslovil kmalu po prej omenjenem prvencu, niso iskali. Zasedba Beardfish, ki je nastala leta 2003 in je poleg Rikarda vsebovala kitarista Davida Zackrissona, basista Roberta Hansena in bobnarja Magnusa Östgrena, je delovala vse do njihovega razpada.

»The Sane Day« je bil dvojni album, ki je vseboval dobri dve uri glasbe, kar je bilo za tako mlado, a že tedaj sila ambiciozno skupino zelo pogumna poteza. Na »The Sane Day« so od ‘starošolskih’ progrockovskih skupin najbolj zaznavni vplivi Genesis, Yes, Gentle Giant in Camel, čeprav Beardfish že tedaj ni bilo mogoče šteti med tipične simfoprogrockovske revitaliste, saj je njihova glasba na trenutke vsebovala tudi elemente progresivnega metala, hard rocka, art rocka, folk rocka, pop rocka, jazz fusiona in avantgardnega rocka,. Poleg tega so bila njihova besedila pogosto družbenokritična in satirična z izdatno dozo črnega humorja.

Glasbeno usmeritev »The Sane Day« zelo dobro nakaže že uvodni, dvanajstminutni ep »A Love Story«, ki se kar bohoti od ritmične in aranžerske eklektičnosti ter nenehnih sprememb vzdušja. Rikardov pogosto teatralen, kameleonski vokalni pristop je bil že tedaj njegov zaščitni znak in ga ni uspel skaziti niti pretirano očiten švedski naglas katerega se je že na naslednjem Beardfish albumu skoraj popolnoma otresel. Zaradi tovrstne vokalne akrobatike, ki sega od umirjene, razposajene do razjarjene, se bo marsikdo ob poslušanju »The Sane Day« spomnil na nekatere dosežke skupine Spock’s Beard.

Po prej omenjenem epskem in bombastičnem uvodu Beardfish postrežejo s ščepcem humorja na kratkem artrockovskem dosežku z naslovom »Sun Is the Devil«, ki vsebuje tudi nekaj folkrockovskih elementov in po vzdušju spominja na glasbeno podlago za kakšno arhaično vzhodnoevropsko risanko kakršne so nekoč pri nas predvajali v sklopu otroške oddaje Živ Žav  Na melanholičnem »Mudhill« Beardfish postrežejo tudi z elementi jazz fusiona, kar še posebno velja za kombinacijo dinamičnih bas linij in klavirskih aranžmajev v uvodnem ter zaključnem delu.

Na progmetalsko zabeljenem in ritmično kar se da navitim »The Gooberville Ballroom Dance« Beardfish demonstrirajo zakaj so bili svoje čase eden izmed najbolj energičnih mladih prog bandov, ki se niso sramovali občasnih humorističnih vložkov. Nekateri bodo sicer oporekali, da je uporaba zmerljivke ‘filthy motherfucker’, ki si jo Rikard in tovarišija to pot privoščijo v refrenu in jo v progresivnorockovski glasbi od slovesa Franka Zappe dalje ne slišimo prav pogosto, prej dokaz infantilnosti kot genialnosti, toda kdor se bo poglobil v besedilo omenjene skladbe bo hitro spoznal in razumel zakaj si je band tu na sproščen način privoščil nekaj straniščnega humorja.

Odlični inštrumental »Igloo On Two« vsebuje dobro harmonizirane elemente folk rocka in jazz fusiona ter zabavne baročne aranžmaje, ki se jih navkljub odsotnosti godal ne bi sramovali niti Gentle Giant in Gryphon. Skoraj deset minut dolga epska pustolovščina »Tall Tales« v uvodnem delu nadaljuje v baročno-jazzovsko-ekscentričnem slogu predhodne skladbe z močnim poudarkom na zvokih cimbal, odebeljenih bas linij in kompleksnih bobnarskih prehodih. Kljub temu se kasneje razvije v melodično usmerjeno stvaritev z imenitnimi vokalnimi harmonijami in subtilnimi simfoničnimi aranžmaji.

S skrivnostnim vzdušjem prežeti »The Basic Blues« vsebuje pričakovano zavajajoč naslov, saj ta kompozicija nima nobenih povezav z blusom, vendar je zato toliko bližje ‘starošolskemu’ simfoničnemu prog rocku. Prva polovica »The Sane Day« se zaključi z epsko poslastico »The Summit«, ki zaradi dramatičnega, nekoliko mračnega vzdušja ter občasne rabe melotrona obudi določene primerjave z Beardfish rojaki Anekdoten. Tudi tu je vnovič v ospredju Rikardova vokalna karizma z izdatnim ščepcem teatralnosti brez katere si ni mogoče zamisliti Beardfish glasbe.

Druga polovica albuma se odpre z naslovno kompozicijo, ki je melanholično usmerjen inštrumental s hipnotičnimi simfoničnimi in jazzovskimi harmonijami. Artrockovsko/poprockovsko usmerjeni hibrid »Blue Moon« poskrbi za popoln kontrast, saj gre za energično, izrazito melodično stvaritev z veselim refrenom za katerega je najbolj zaslužen Rikard , ki se tokrat pozabava tudi s falsetom. Na tej zabavni in poskočni stvaritvi se slišijo tudi določeni vplivi nepozabnih Beatlov.

»Do You Remember Fun Mom« je kratek inštrumental na bazi jazz fusiona, ki je nekakšno ogrevanje pred precej bolj kompleksnim in zanimivim inštrumentalom »Return To Mudhill«, ki na račun izjemne ritmične in aranžerske eklektičnosti ter ambientalne šegavosti sodi med vrhunce tega albuma. »Waiting Room« je s svojo raznovrstnostjo, energičnostjo in občasnimi humorističnimi prebliski tako rekoč prototip specifičnega Beardfish standarda. »Mystique of the Beauty Queen« se kar bohoti od vokalne ekscentričnosti in teatralnosti ter šaljivih aranžmajev, zato popolnoma nepričakovan, epski zaključek izpade še toliko boljše.

Inštrumental »Love Revisited« vsebuje učinkovito demonstracijo Rikardovih solističnih spretnosti na klavirju. Inštrumentalna mojstrovina »Ask Someone Who Knows« je še ena visoko energična in eklektična progrockovska pustolovščina, ki je polna solističnih akrobacij in ob kateri bodo uživali vsi progrockovski gurmani. Slednjih ne bo zmotil niti nepričakovan, zlovešč smeh ob zaključku te imenitne kompozicije.

»Now« je prežet z neobičajno pozitivističnim vzdušjem in Rikardovimi orglarskimi mojstrovinami, ki so to pot potisnjene v ospredje. Na zaključni inštrumentalni pustolovščini »The Reason of Construction And Or Building a Pyramid«, ki že s svojim naslovom sporoči, da bo šlo za izrazito eksperimentalno stvaritev, ne manjka avantgardno in jazzovsko naravnanih ritmičnih elementov, medtem ko določeni aranžmaji izpadejo precej komično ter poskrbijo za izdatno razgibanost te kompleksne mojstrovine.

»The Sane Day« je predstavljal velik zrelostni korak naprej v razvoju prepoznavne Beardfish zvočne podobe. Kljub izjemni dolžini ne vsebuje nobenih dolgočasnih ali nenavdahnjenih trenutkov, temveč je glasbeno ‘dogajanje’ na albumu ves čas zanimivo in ambientalno intenzivno. Predvsem po zaslugi že tedaj izjemno karizmatičnega in vsestranskega Sjöbloma ter dejstva, da se niso jemali pretirano resno in so bili vešči uporabe obešenjaškega humorja, so imeli Beardfish veliko prednost pred večino progrockovskih vrstnikov, ki so se pojavili na začetku 21. stoletja. Dandanes je ta album, podobno kot prej omenjeni Beardfish prvenec, precejšnja rariteta saj je izšel še preden so se preselili k znameniti progrockovski založbi InsideOut Music s pomočjo katere so v naslednjih letih, predvsem z obema deloma »Sleeping in The Traffic« sage, vse do svojega prezgodnjega razpada leta 2016, postali ena izmed najbolj priljubljenih in cenjenih progrockovskih skupin mlajše generacije.

Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik

Seznam skladb:
CD 1
1. A Love Story (12:50)
2. Sun Is the Devil (2:11)
3. Mudhill (5:39)
4. The Gooberville Ballroom Dancer (6:58)
5. Igloo On Two (6:35)
6. Tall Tales (9:29)
7. The Basic Blues (5:21)
8. The Summit (7:12)

CD 2
1. The Sane Day (6:06)
2. Blue Moon (4:40)
3. Do You Remember Fun Mom (1:49)
4. Return To Mudhill (4:24)
5. Waiting Room (4:38)
6. Miss Gooberville (0:33)
7. Mystique of the Beauty Queen (7:04)
8. Love Revisited (2:55)
9. Ask Someone Who Knows (7:55)
10. Now (6:39)
11. The Reason of Construction and Or Building a Pyramid (9:08)

Zasedba:
Rikard Sjöblom – vokal, kitara (levi kanal), orgle, klaviature, sintetizatorji, tolkala
David Zackrisson – (desni kanal), sintetizatorji, Fx, spremljevalni vokal
Robert Hansen – bas kitara, kitara, spremljevalni vokal
Magnus Östgren – bobni

Sodelujoči glasbeniki:
Rasmus Diamant – flavta na skladbi št. 2
Christer Jägerlund – spremljevalni vokal na skladbah št. 2 in 11
Lisa Marklund – spremljevalni vokal na skladbah št. 2 in 11


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki