Genesis – biografija legendarne glasbene skupine ob 55. obletnici ustanovitve

Genesis 1974 (image credit: Dennis Stone—Express/Getty Images)
0 144

Genesis – biografija legendarne glasbene skupine ob 55. obletnici ustanovitve

Genesis leta 1975 v postavi: Peter Gabriel, Tony Banks, Phil Collins, Steve Hackett & Mike Rutherford (image credit: Redferns)

Legendarna angleška glasbena skupina Genesis je nastala leta 1967. Skupina je znana po dveh med seboj različnih ustvarjalnih obdobjih. V prvem ustvarjalnem obdobju so postali znani zaradi kompleksnih struktur večine skladb, instrumentalne dovršenosti in teatralnih koncertnih nastopih. To vse so bile značilnosti, ki so jih naredile za eno izmed najbolj originalnih skupin progresivnega rocka v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. V osemdesetih in čez njihova glasba prevzame širok preobrat k melodičnemu rocku in pop rocku. To pomeni, da so tedaj začeli ustvarjati krajše in enostavnejše skladbe, ki so bolj dostopne širšim masam glasbenih ljubiteljev. Ta druga faza je občutno pripomogla k njihovemu izjemnemu komercialnemu uspehu in splošni prepoznavnosti v javnosti. 

Najbolj prepoznavna člana skupine sta nedvomno Peter Gabriel in Phil Collins. Oba sta dosegla gromozanski uspeh kot samostojna glasbenika. Genesis so od leta 2020 dalje, po dveh vmesnih razpadih, vnovič aktivni kot občasni koncertni kolektiv, čeprav so nazadnje novo glasbo posneli ‘davnega’ leta 1997. Njihovo dolgotrajnost in uspešnost je kljub temu preseglo le malo sorodnih skupin, ki so nastale v drugi polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja. 

Korenine Genesis segajo v sredino šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko sta bila ustanovna člana, pevec Peter Gabriel in klaviaturist Tony Banks, še dijaka na angleški srednji šoli Chaterhouse School. Genesis uradno nastanejo leta 1967 z združitvijo dveh različnih srednješolskih skupin – The Garden Wall, ki je vsebovala Gabriela in Banksa, ter Anon, ki je vsebovala bas kitarista Mikea Rutherforda in kitarista Anthonya Phillipsa. Člani originalne zasedbe so bili Peter Gabriel (vokal), Anthony Phillips (kitara), Tony Banks (klaviature), Mike Rutherford (bas kitara) in Chris Stewart (bobni). Dve leti igrajo po srednješolskih dvoranah. Večinoma izvajajo popularne skladbe drugih pop rock skupin dokler jih ne odkrije Jonathan King, pisec skladb, producent in založnik. 


Njihov prvi album “From Genesis to Revelation” izide leta 1969, po sklenitvi pogodbe s producentom Kingom, ki je imel tedaj lastni (in edini) hit s skladbo “Everyone’s Gone to the Moon”. King je bil tisti, ki je skupini izbral njeno ime, ker je bil to prvi resen band s katerim je sodeloval; se pravi začetek oz. geneza njegove neslavne glasbene kariere. Med snemanjem prvenca bobnar Chris Stewart zapusti skupino, zato ga zamenja John Silver. Genesis so na svojem prvencu posneli kopico krajših skladb, ki so večinoma odsevale lahkotni stil tedaj že popularne skupine Bee Gees nad katero je bil King zelo navdušen. Primer tovrstnega posnemanja Bee Gees je bil njihov prvi single “The Silent Sun”. King je nastale skladbe vključil v nekakšen psevdo-konceptualen album o stvarjenju sveta. 

“From Genesis to Revelation” je doživel hud komercialni neuspeh, saj je izšel v omejeni količini, pa še to je bil večinoma dostopen samo v tistih glasbenih trgovinah, ki so prodajale glasbo z religiozno vsebino. Člani skupine so bili seveda izjemno nezadovoljni ter se počutili zmanipulirani, zato so končali sodelovanje s Kingom. Slednji je še danes osovražen med privrženci skupine, saj si je vztrajno želel prilastiti njihov kasnejši uspeh, čeprav so od leta 1969 dalje prekinili vsakršne stike. Še vedno je lastnik pravic za njihove skladbe s prvenca in jih je že večkrat poskušal prodati za razno razne ponovne izdaje. Kingov že tako slab ugled so kasneje še poslabšale pedofilske afere zaradi katerih je moral ta izprijeni zločinec ob začetku novega stoletja za sedem let v ječo. 

Genesis so po začetnem neuspehu nadaljevali naprej z novim bobnarjem Johnom Mayhewom ter se začeli aktivno udejstvovati kot koncertni kolektiv. Leta 1970 so podpisali pogodbo s Tonyem Strattonom-Smithom, ustanoviteljem založbe Charisma Records. Skozi zgodnje koncertne nastope postanejo prepoznavni po svojih hipnotičnih melodijah, ki so pogosto zvenele temačno, mistično, srednjeveško in viktorijansko. “Trespass” (1970, RockLine recenzija), njihova druga plošča, je bila prva, ki je vsebovala progresivni rock. “Trespass” je postavil temeljni kamen za njihovo progrockovsko slogovno usmeritev, ki je prevladovala vse do konca sedemdesetih.
 

Poseben RockLine prispevek ob 50. obletnici izida albuma “Trespass” je na voljo TUKAJ.

V tem obdobju so ustvarjali daljše, pogosto operetno in simfonično usmerjene skladbe. Vmes so se našle tudi krajše ter pogostokrat duhovite stvaritve, ki so ravno tako vsebovale visoko mero virtuoznosti in veliko kompleksnih aranžmajev. Večina teh stvaritev je pomembno vplivala na zgodnja leta progresivnega rocka, ki so ga tedaj poleg Genesis zaznamovale skupine kot so King Crimson, Yes, Pink Floyd, Jethro Tull, Van der Graaf Generator, Camel, Caravan, Gong, Gentle Giant, The Moody Blues in Hawkwind, če se našteje le nekatere najboljše in najbolj pomembne. 

Kitarist Anthony Phillips se leta 1970, nedolgo po izidu “Trespass”, odločiti zapustiti Genesis. Tej odločitvi naj bi uradno botrovali njegovi problemi z zdravjem, vendar je bil pravi razlog strah pred odrskim nastopanjem. Phillipsov odhod je bil travmatičen za vse tri ključne člane skupine, se pravi Gabriela, Banksa in Rutherforda, saj je bil njihov ustanovni član in ključni faktor pri prehodu med profesionalce. Ravno zato so tedaj kolebali ali lahko sploh nadaljujejo brez njega. Kljub temu so se odločili nadaljevati. Najprej so odpustiti bobnarja Johna Mayhewa. Namesto njega je 4. avgusta 1970 za novega bobnarja prišel tedaj še neznani Phil Collins, ki je prej bobnal pri skupini Flaming Youth. 

V tem ‘tranzicijskem’ obdobju so odigrali nekaj nastopov v štiričlanski izvedbi. Nato so za peščico nastopov v zasedbo vključili kitarista Micka Barnarda. Jedro skupine je hitro spoznalo, da Barnard ni na istem nivoju kot oni, zato so se odločili poiskati ‘pravo’ zamenjavo za Phillipsa. Proti koncu leta 1970 se na njihov oglas v časopisu Melody Maker odzove kitarist Steve Hackett. Po avdiciji na njegovem domu postane njihov novi kitarist. S Collinsovim in Hackettovim prihodom nastane ‘klasična’ in najbolj cenjena zasedba v zgodovini Genesis.

“Nursery Cryme”, njihova tretja plošča, ki je izšla leta 1971, je bila obenem prva v režiji klasične verzija Genesis. Ta plošča jih je dokočno izstrelila med vodilne predstavnike progresivnega rocka. Novi album je vseboval Genesis standarde kot so burleskni “Harold the Barrel”, epski “Fountain of Salmacis”, otožni “For Absent Friends” (Collinsov vokalni prvenec v vlogi člana Genesis) ter teatralni “The Musical Box”, ki je bil s svojim epskim zaključkom še dolgo obvezen del njihovih koncertnih nastopov. Gabrielovi koncertni nastopi v tem obdobju postajajo čedalje bolj ekstravagantni ter vsebujejo igranje različnih vlog s pomočjo domiselnih mask in kostumov. 

Naslednja plošča, “Foxtrot” (1972), je skupino dokončno zapisala med rockovske legende. “Foxtrot” je med drugim vseboval 23-minutni magnum opus “Supper’s Ready” in otvoritveni antem “Watcher of the Skies”. Slednji je navdahnjen po kratki znanstvenofantastični povesti Arthurja C. Clarkea po kateri je nastala filmska klasika ‘2001: Vesoljska odiseja’. “Foxtrot” je člane Genesis ‘zacementiral’ kot izjemne glasbene pisce in izvajalce. Gabrielovi dramatični in teatralni nastopi, ki so med drugim vsebovali menjavanje številnih kostumov in pripovedovanje surealističnih zgodb, ki so predstavljale predstavitev oziroma uvod za vsako skladbo, so poskrbeli da so Genesis postali ena izmed največkrat omenjanih koncertnih atrakcij tedanje britanske glasbene scene. Naslednja plošča, “Genesis Live” (1973), je bila koncertna ter nekakšna predpriprava za, po mnenju večine privržencev in in glasbenih kritikov, njihovo največjo mojstrovino.
 

Na “Selling England by the Pound” iz leta 1973 se jim je do popolnosti posrečilo razviti fantazijsko in epsko obarvane rockovske simfonije. S skladbo “I Know What I Like” jim je uspelo prvič doseči komercialni uspeh, saj je postala povsem nepričakovani radijski hit. Omenjena plošča predstavlja njihov največji komercialni uspeh v obdobju s Petrom Gabrielom in je med večino privržencev prepoznana kot njihova najboljša plošča. Klasike kot so “Firth of Fifth”, “I Know What I Like (In Your Wardrobe)” in “Cinema Show” so postale obvezne na  koncertnih nastopih skupine v naslednjih nekaj letih. V tem obdobju je kitarist Hackett postal eden izmed prvih kitaristov, ki je uporabljal tehniko ‘tapppinga’. Ta kitarska tehnika, ki se ponavadi povezuje z Eddiejem Van Halenom, je bila uporabljena na Genesis skladbah kot so “The Return Of The Giant Hogweed”, “Supper’s Ready” in “Dancing With The Moonlit Knight”. 

Gabrielova izjemna karizma ter vpliv na ustvarjalni proces banda sta postajala vse večja. Negove ideje pri snovanju nove glasbe in besedil so prav tako dosegle osupljivo stopnjo inovativnosti. Leta 1974 izide njihova najbolj ambiciozna plošča, dvojni konceptualni album “The Lamb Lies Down On Broadway” (1974), na katerem Gabriel do konca potencira svoj izjemni talent. Koncept albuma govori o nadnaravnem, breztelesnem potovanju med dvema svetovoma, ki ga doživi revni portoriški priseljenec Rael med svojim pohajkovanjem sredi New Yorka. Čeprav je album naletel na velik uspeh in je še danes ena najpomembnejših ter najboljših plošč v zgodovini progresivnega rocka, je že med nastajanjem povzročil številna nesoglasja med člani skupine, še posebno med Banksom in Gabrielom. Nenavadna konceptualna vsebina vsekakor ni bila za sleherni okus.
 

Čez mnogo let je Collins izjavil, da nikoli ni uspel razumeti ozadja koncepta na “Lamb”. “Lamb” je bil tudi njihov prvi album na katerem so glasbo napisali ločeno preostali člani, medtem ko je Gabriel napisal samo besedila. To vsekakor ni bila najboljša poteza za dobro vzdušje v skupni. Genialni in hiperaktivni pevec, flavtist in dramatik se je znotraj kolektiva začel počutiti vse bolj utesnjenega, ker mu ni več uspelo uskladiti vseh njegovih velikih idej oz. mu ostali člani niso uspeli več slediti. Prav tako sta na Gabrielovo tedanje počutje odločilno vplivala poroka in težko rojstvo njegovega prvega otroka. Zato leta 1975, po koncu obsežne turneje po ZDA, med katero so med drugim igrali celoten “Lamb”, šokira svetovno javnost, ko sporoči svoj odhod iz skupine. S tem začne zelo uspešno samostojno kariero. Gabrielov samostojni prvenec iz leta 1977 je vseboval skladbo “Solsbury Hill”, ki je alegorija njegovega razhoda s tedaj že svetovno znano skupino. 

Genesis so se tedaj znašli brez svojega idejnega vodje, duše skupine in ključnega akterja pri dotedanjem uspehu. Začnejo z mrzličnim iskanjem novega pevca med katerim na avdicijo pride lepo število razno raznih našemljenih čudakov, ki so želeli oponašati Gabriela in njegove odrske nastope, a jim to seveda nikakor ni uspelo, zato se preostali člani skupine na koncu odločijo, da bo pevske dolžnosti prevzel kar bobnar Collins. Večina je bila tedaj prepričanih, da bo skupina brez Gabriela katastrofalno pogorela, toda s spremembo iz kvinteta v kvartet, se je Collins na koncu izkazal za idealnega pevca te skupine. Svojo novo nalogo je uspešno opravil in band je z njim v istočasni vlogi pevca ter bobnarja leta 1976 posnel odlični album “A Trick of the Tail”. 

Collins je, v nasprotju z vsemi negativnimi pričakovanji, uspel prepričati tako nove kot večino starih privržencev. Prav tako je prepričal večino glasbenih kritikov in skupina je s to ploščo nadaljevala v prepoznavnem glasbenem slogu. V zgodovini rock glasbe je le malo primerov, da bi popularna skupina ostala brez glavnega pevca in nadaljevala enako uspešno naprej, še posebno če je bil prejšnji pevec tako karizmatičen kot Gabriel. Novo obdobje skupine je že začelo dobivati svoje obrise, čeprav se člani banda tega tedaj še niso zavedali.
 

“A Trick Of The Tail” je požel številne pozitivne kritike in dokazal, da so bili Genesis veliko več kot zgolj spremljevalni band za njihovega nekdanjega teatralnega pevca. Prav tako je k lepemu uspehu veliko prispevala občutno čistejša produkcija kot na prejšnjih albumih. Druga lastnost, ki je prinesla nepričakovan uspeh je bilo golo dejstvo, da je Collinsov vokal zvenel, po mnenju številnih glasbenih kritikov, bolj ‘gabrielovsko’ od samega Gabriela. Novi album je vseboval kar nekaj Genesis klasik kot so “Ripples”, Squonk”, “Dance On a Volcano” in “Los Endos”. 

Kljub nepričakovanemu uspehu “A Trick of the Tail” je bil še vedno prisoten problem kaj storiti glede koncertnih nastopov. Collins je bil prepričan, da lahko poje in bobna hkrati tudi v živo, toda vseeno je potreboval dodatnega bobnarja, da namesto njega zapolni bobnarski stolček, medtem ko se znajde pred mikrofonom. V tem času je bil Bill Bruford, nekdanji bobnar skupin Yes in King Crimson, edini za katerega je Collins čutil, da je primeren za tovrstni podvig. Bruford je Genesis spremljal na turneji leta 1976. 

Kasneje je postal njihov redni koncertni član iz jazz fusiona izhajajoči ameriški bobnar Chester Thompson, ki je najbolj znan po sodelovanju s Frankom Zappo, skupino Santana ter skupino Weather Report. Thompson je Collinsu omogočal nemoten preboj v ospredje odra ter pred mikrofon. Collinsova interpretacija koncertnih skladb je bila dosti manj teatralna in bolj lahkotna od Gabrielove. Slednji je nekoč izjavil, da Collins boljše poje stare skladbe Genesis od njega, toda nikoli tako kot jih je pel on. 

Naslednja plošča, “Wind And Wuthering”, ki je v Veliki Britaniji izšla konec decembra 1976, je bila za večino starih privržencev s klasikama “Eleventh Earl Of Mar” in “Afterglow” njihova poslednja ‘klasična’ plošča. Po svetovni turneji leta 1977, ki je bila zaznamovana z dvojno koncertno ploščo “Seconds Out”. Genesis zapusti dolgoletni kitarist Hackett. Po Gabrielovem odhodu je bil on prvi (tedaj še aktivni) član skupine, ki je posnel samostojni album z naslovom “Voyage Of The Acolyte” (1975). 

Band ne poišče zamenjave za Hacketta, saj od tedaj naprej deluje kot trio v studijski postavi Collins, Banks in Rutherford. Dolžnosti kitarista v studiu prevzame kar basist Rutherford, medtem ko za koncertne usluge na kitari oz. basu priskoči na pomoč ameriški kitarist Daryl Struemer. Prva plošča, ki jo Genesis leta 1978 posnamejo kot trio, se imenuje “And Then There Were Three”. Naleti na izreden komercialni uspeh za kar je zaslužna predvsem ljubezenska balada “Follow You Follow Me”. Za Genesis se tako začne novo obdobje krajših in dostopnejših skladb, ki jim prinese velik komercialni uspeh, a s slogovnim preobratom k bolj poprockovski in občutno manj progrockovski usmeritvi začnejo izgubljati stare privržence. 

Leta 1979 bi skupina skoraj izgubila Collinsa, ki se je ravno tedaj preselil v Kanado zaradi težav s tedanjo ženo in ločitvijo, ki je temu sledila. Na srečo se zatem vrne nazaj v Anglijo ter pridruži ostalim članom pri snemanju nove plošče. Ta izkušnja je zelo vplivala nanj in od tedaj je veliko več prispeval k besedilom in pisanju glasbe. Po njegovih besedah je prav ločitev zaslužna za njegov napredek v vlogi pisca besedil in glasbe. Naslednja plošča legendarne skupine je bila po njegovi zaslugi zelo osebna in obenem prva na kateri je bil Collins po svojem liričnem prispevku enakovreden Banksu in Ruthefordu. 

“Duke” (1980, RockLine recenzija) je njihova zadnja progrockovska plošča, ki pa je že nekakšen hibrid med progresivnim rockom, pop rockom in melodičnim rockom. Trend, ki se je začel s prejšnjo ploščo je bil tu še bolj opazen in zvočni elementi, ki so zaznamovali njihovo glasbo v sedemdesetih so do tedaj skoraj popolnoma izginili. “Duke” jim s številnimi hiti kot so bili “Misunderstanding”, “Turn It On Again” in “Alone Tonight” prinese svetovni komercialni uspeh. Obenem jim prvič prinese vodilno mesto na britanski lestvici plošč in skupina čez noč postane megazvezdniški pop band. Poleg tega vse bolj zvezdniški Phil Collins s svojo sila uspešno samostojno kariero skozi osemdeseta začne vplivati na glasbeni slog skupine. Uporaba sprogramirane ritem linije bobnov postane trend na naslednjih ploščah Genesis ter Collinsovih samostojnih ploščah. 

Poseben RockLine prispevek posvečen 40. obletnici izida albuma “Duke” lahko preberete TUKAJ.

Leta 1981 se band dokončno prelevi v pop atrakcijo ter s ploščo “Abacab” postane ena najpopularnejših skupin osemdesetih. S hiti “Abacab” ter “Keep It Dark”, ki vsebuje sodelovanje s skupino Earth, Wind & Fire, nadaljujejo huronski uspeh. “Abacab” je vseboval še bolj ‘novovalovski’ zvok ter še več sprogramiranih bobnov.

 

V tem času Collins izda tudi svojo prvo samostojno ploščo “Face Value”, ki mu prinese izjemen uspeh in ga izstreli med največje glasbene ikone osemdesetih. Po obsežni svetovni turneji leta 1982, izdajo dvojno koncertno ploščo ”Three Sides Live”. Vrhunec tega leta je bil prav gotovo kratka vnovična združitve klasične verzije banda, se pravi z Gabrielom in Hackettom, pod imenom “Six of the best”. Ta združitev je trajala žal samo za en nastop na festivalu Miltona Keynesa. Omenjeni nastop je bil organiziran zgolj zato, da pokrije nekaj izgube, ki jo je Gabriel doživel s svojim WOMAD festivalom v začetku leta 1982. Vsi upi na stalno združitev klasične zasedbe ‘padejo v vodo’ in Collins dokončno postane alfa in omega skupine, časi veličastnih, simfoničnih kompozicij z Gabrielom pa le še nek oddaljen spomin. 

Leta 1983 izdajo eno svojih boljših poprockovskih plošč. Slednja se je imenovala kar “Genesis”, čeprav jo nekateri zaradi naslovnice imenujejo “Shapes”. Nov album jim vnovič prinese izjemen uspeh in že tretjič zapored vrh britanske lestvice, medtem ko so bili novi hiti “Mama”, “That’s All” in “Home By The Sea”. Ker je bila Collinsova solo kariera takrat že uspešnejša od samih Genesis, si je band tedaj vzel krajši odmor, da sta se tudi Banks in Rutherford posvetila svojima samostojnima projektoma. 

Leta 1986 se vrnejo z novim komercialno sila uspešnim albumom. Pravzaprav gre za njihov do zdaj najuspešnejši dosežek. “Invisible Touch” s številnimi hiti kot so naslovna skladba, “Tonight Tonight Tonight”, “Throwing It All Away”, “In To Deep” ter “Land Of Confusion” ponovno zavzame svetovne pop lestvice, kar ni več presenečenje, saj izide ravno na vrhuncu Collinsove solo popularnosti. Skupina je predvsem zato takrat na vrhuncu svoje komercialne uspešnosti. Po obsežni turneji se člani banda ponovno posvetijo svojim samostojnim karieram. 

Za večino starih privržencev pa je bil “Invisible Touch” že preveč komercialen in mnogi so se začeli spraševati koliko časa bo skupina še zdržala breme Collinsove slave v vlogi samostojnega glasbenika oz. koliko časa bo ta še zdržal v dvojni vlogi. Leta 1987 Genesis postanejo prva skupina, ki je na stadionu Wembley igrala štiri dni zapored. Prav tako postanejo prva skupina, ki je na koncertih začela uporabljati orjaške jumbotronske projektorje in prizmični zvočni sistem. Collins se medtem vse bolj posveča svoji superuspešni solo karieri. S samostojno potjo sta zaposlena tudi Banks in Rutheford. Slednji proti koncu osemdesetih ustanovi popularno skupino Mike and The Mechanics.

Leta 1991 se Genesis nepričakovano vrnejo nazaj v studio in posnamejo ploščo “We Can’t Dance”, ki ponovno vsebuje številne hite kot so “No Son Of Mine”, “Jesus He Knows Me” ter “I Can’t Dance”, če se našteje le najbolj razvpite. Komercialna uspešnost pa je bila tudi dvorezen meč in večina starih privržencev je bila do tedaj dokončno prepričana, da so Genesis le še Collinsov spremljevalni band. Collins v tem času začne pisati tudi filmsko glasbo, predvsem za korporacijo Disney, tako, da je bilo vsakomur popolnoma jasno, da je le še vprašanje časa kdaj bo zapustil skupino. Nedvomno je veliko resnice na tem, da je Collinsova samostojna kariera precej vplivala na tedanji glasbeni pristop Genesis. Sledi še ena dolga in uspešna svetovna turneja, ki se konča leta 1992. Band ob koncu turneje izda dve koncertni plošči, ki se imenujeta “The Way We Walk-The Shorts” (1992) ter “The Way We Walk-The Longs” (1993). 

Leta 1996 superzvezdnik Collins zapusti Genesis, ki so do takrat že zdavnaj postali pretesni zanj. Mnogi privrženci so to tedaj doživljali kot poslednji žebelj v krsti skupine. Originalna člana Tony Banks in Mike Rutherford tako ostaneta sama, vendar ne za dolgo, saj se na splošno presenečenje odločita nadaljevati ter začeti znova. Po številnih špekulacijah kdo bo novi pevec (omenjalo se je tudi Stinga ter Fisha, nekdanjega pevca skupine Marillion, medtem ko se je v ožjem izboru znašel David Longdon, pokojni pevec skupine Big Big Train) slednjega najdeta v mladem in talentiranem škotskem pevcu Rayu Wilsonu, nekdanjemu članu skupine Stiltskin. 

Novi Genesis za priložnostnega bobnarja na novi plošči “Calling All Stations” (1997) povabijo k sodelovanju Maročana Nira Zid Kyahuja, ki je ostal za bobni tudi na koncertni turneji po izidu albuma. Preostale bobne na novem albumu je odigral Američan Nick D’Virgilo, aktualni član skupine Big Big Train in nekdanji član skupine Spock’s Beard. “Calling All Stations”, kljub odličnemu novincu Wilsonu in postopni vrnitvi k prog koreninam na nekaterih skladbah ter dveh mini hitih “Congo” in “Shipwrecked”, ne doživi pričakovanega uspeha. Nov album je bil uspešen samo v Evropi. Povsod drugje, predvsem v ZDA, je komercialno povsem pogorel, kar je usodno vplivalo na odpoved ameriškega dela koncertne turneje. 

Banks in Rutherford sta zaradi velikega razočaranja končala sodelovanje z Wilsonom in se odločita posvetiti svojima solo projektoma. Genesis tedaj neuradno razpadejo, kar povzroči veliko žalost pri številnih ljubiteljih dobre glasbe. Posamezni člani se kljub vsemu še vedno slišijo med seboj ter se včasih celo zberejo ob določenih, svečanih dogodkih in obletnicah, a nove glasbe že dolgo časa ne ustvarjajo več. Leta 1999 so se ob okrogli obletnici za kratek čas skupaj zbrali skoraj vsi nekdanji in aktualni člani ter posneli novo verzijo skladbe “Carpet Crawlers” na kateri sta si Gabriel in Collins uspešno razdelila vokalne naloge.

Leta 2006 so se Genesis za koncertno turnejo ‘Turn It On Again’ vnovič združili v postavi Collins, Rutherford in Banks. Ta vnovična združitev, ki bi po prvotnih načrtih morala vsebovati tudi Gabriela in Hacketta ter koncertno izvedbo celotnega albuma “The Lamb Lies Down on Broadway”, je v man ambiciozni verziji trajala samo do leta 2007, vendar dovolj, da je po njenem koncu izšel koncertni album “Live Over Europe 2007”. Temu je vnovič sledila dolga neaktivnost in vrnitev k posameznim samostojnim projektom. 

To je trajalo vse do leta 2020, ko so Collins, Rutherford in Banks oznanili, da se podajajo na svojo poslovilno turnejo kot člani Genesis. Novica o novi turneji je bila precejšnje presenečenje zaradi Collinsovih vse večjih zdravstvenih težav, saj so se naglušnosti pridružile tudi težave s hojo zaradi katerih se je moral odpovedati aktivnemu bobnanju, medtem ko je med petjem večinoma moral sedeti na stolu. Zaradi vladavine covid-19 pandemije je bila turneja prestavljena na leto 2022. Enega izmed nastopov si je ogledal tudi Gabriel, ki se Collinsu, Rutherfordu in Banksu žal ni pridružil na odru. Po uspešnem zaključku turneje poslednji trije člani legendarne skupine ostajajo skrivnostni glede njene prihodnosti, saj še niso oznanili uradnega konca, tako, da je oznako ‘poslednja turneja’ potrebno vzeti z rezervo.

Genesis postava leta 2020 od leve proti desni: Tony Banks, Phil Collins & Mike Rutherford (image credit: Genesis)

avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki