50 let Genesis albuma “Trespass”

0 156

»S »Trespass«, njihovo prvo progresivno ploščo, je band naredil silovit korak naprej glede na prejšnjo ploščo in pokazal, da gre kljub mladosti članov za eno najbolj zrelih skupin tistega časa. Oziroma bolje rečeno: glasba, ki so jo začeli ustvarjati od te plošče naprej pa tam do srede sedemdesetih je pomenila njihovo »zlato« obdobje, ko so bili praktično neustavljivi in je bilo le malo skupin, ki bi se lahko kosale z dodelanostjo, kompleksnostjo in inteligentnostjo njihovih kompozicij. Torej band, ki ji bil že tako zgodaj in kljub mladosti članov daleč pred svojim časom in še danes buri duhove. Kljub temu, da so bili mladi je njihova glasba zvenela kot, da bi prihajala iz neke legendarne, pozabljene, predpotopne ere keltskih bajk in legend. Ravno »Trespass pa je bila tudi prva stopnička na njihovi poti med glasbene legende.

Genialni in še danes za večino nerazumljeni pevec in občasni flavtist Peter Gabriel je na »Trespass« postal osrednja figura zasedbe. S svojimi markantnimi interpretacijami besedil ter nepozabnimi in originalnimi odrskimi nastopi, ki so vključevali celo vrsto kostumov, je postal duša skupine, nekakšen Lennon Genesis torej, osebnost »večja od življenja«.«

Celotno recenzijo albuma »Trespass«, ki jo je za RockLine leta 2006 prispeval Peter »Dr. ProgRock«, lahko preberete TUKAJ.

V avgustu 1969 so se Genesis odločili, da krenejo na profesionalno glasbeno pot. Ustanovitelji skupine Peter Gabriel, Tony Banks, Anthony Phillips in Mike Rutherford so se v družbi takratnega bobnarja Johna Silvera, razšli s producentom Jonathanom Kingom in pričeli s komponiranjem bolj kompleksnih skladb. To jih je močno oddaljilo od tistega kar so ustvarili na pop prvencu »From Genesis to Revelation«, ki je izšel v marcu tega leta. Skupina je nabrala dovolj denarja, da si je v tistem času kupila novo opremo, med drugim novo bas kitaro in Hammond orgle in se odpravila v studio Regent, kjer je posnela nekaj demo posnetkov. Med njimi tudi za dve novi skladbi: “White Mountain” in “Dusk” (“Dusk” je bila v izvirni verziji imenovana »Family«). John Silver, ki je s skupino posnel skoraj celotni albumski prvenec, se je kmalu potem odločil za pot na študij v ZDA.

No, skupina ni stala križem rok in že v septembru se ji je pridružil novi bobnar John Mayhew s katerim je zaigrala na prvih koncertih po lokalnih klubih. Z lastnikom jazz kluba Ronnie Scott’s so Genesis uspeli skleniti dogovor, da lahko v klubu nastopajo enkrat na vikend in to šest vikendov zapored. Na enem od teh koncertnih nastopov jih je opazil tudi hišni producent založbe Charisma Records John Anthony. Ta je prepričal šefa založbe in takratnega Van Der Graaf Generator menedžerja Tonyja Stratton-Smitha, da sklene z njimi pogodbo. Skupina je želela razvejati in razgibati svoj slog in se odmakniti od popovsko orientiranih skladb, ki okarakterizirajo prvenec in ustvariti glasbo, ki je svet do takrat še ni poznal. Mike Rutherford se spominja: »Naši koncerti so bili precej zahtevni, tudi naporni, pa vendar odličen način, v katerem se je kalila naša nova glasbena podoba.« Skupina je za oddajo BBC Sessions posnela v februarju 1970 dve povsem novi skladbi »Looking For Someone« in »Stagnation«.

Fotografija postave Genesis, ki je posnela album “Trespass” (od leve proti desni): Anthony Phillips, Tony Banks, Peter Gabriel, John Mayhew in Mike Rutherford (arhiv Petra Gabriela)

Po nekaj mesečnem koncertiranju so imeli Genesis dovolj ustvarjenega materiala za novi album. Junija tega leta so se odpravili v londonski Trident studio, da posnamejo novi album. Za producenta so izbrali Johna Anthonyja. Skladbe so bile posnete z analognim šestnajst-kanalnim snemalnikom. Anthony Phillips prav, da je bilo snemanje v primerjavi s prvencem znatno bolj sofisticirano, in da je John Anthony pričel negodovati ob situacijah, ko je moral kdo v ekipi posebej vskočiti ločeno in posneti svoje dele individualno. John Anthony se spominja: »Primerilo se je, da je moral Mike Rutherford poslušati določeno skladbo kar nekaj minut, ker ni vedel kakšno solažo na kitari naj doda vanjo. To ga je tako iztirilo, da je kasneje, ko se jo je ves nervozen lotil, storil kup napak.«

Genesis so imeli dovolj materiala za kar dva albuma vendar pa so se zavedali tudi tega, da nekatere ideje niso dovolj dobre, da bi jih zanj lahko uporabili. Izbrali so najboljše. Snemanje je trajalo dober mesec kar je bilo za tiste čase veliko. Bend je preizkušal mnogo idej, jih večkrat prearanžiral in vodilni možje pri Charisma Records so menili, da se bend ne bo več prikazal iz studia in da se je vanj kar preselil. Skupina je delovala v tesni navezi z Johnom Anthonyjem in bila z rezultatom zelo zadovoljna. Anthony je namreč s svojimi idejami, izkušnjami in občutkom pretanjene čuječnosti, prispeval pomemben delež pri oblikovanju končnih aranžmajev.

Peter Gabriel se kasneje spominja: »Skušali smo združevati akustično in električno glasbo znotraj iste kompozicije. To so v tistih časih počele tudi druge skupine. Na tak način smo želeli dosegati različna vzdušja znotraj skladbe. Ko danes poslušam ta album se zdrznem, saj vem, da bi lahko zaigrali nekatere stvari že takrat na precej višji ravni. Vseeno pa sem že takrat vedel, da se določene stvari, ki smo jih počeli, premikajo v pravo smer. Vendar pa smo se takrat še vsi učili.«

Skladbe, ki so se znašle na albumu, sta v osnovi skomponirala skupaj po dva člana skupine. Se pravi vodilne motive in osnovno ogrodje skladbe. Navadno so delali v ločenih parih Gabriel – Banks in Phillips – Rutherford. Potem so predstavili kompozicijo celotni skupini, ki jo je razvila do konca. Tony Banks pravi: » V tistem času smo kar veliko koncertirali in vse nove skladbe smo lahko zelo dobro preverili kako funkcionirajo na odru. Imeli smo vsaj dvakrat toliko napisanih skladb, kot jih je potem pristalo na albumu in posamezne verzije skladb so se rapidno spreminjale.«   

Mike Rutherford pravi: »Skladbe so bile skomponirane in aranžirane že v naprej, zato je bilo zelo malo priložnosti, da bi kasneje, ko smo zadeve snemali, še karkoli spreminjali. Tako zvokovno, kot glede aranžmajev.« Bend je po navadi vzel za iztočnico Gabrielove vokalne melodije in dodajal elemente klasične glasbe, pop in folk glasbe, prav tako pa prav povsod dodajal motive odigrane z dvanajst-strunskima akustičnima kitarama Rutherforda in Phillipsa. Aranžmajem z dvanajst-strunskimi kitarami je bil naklonjen zlasti Gabriel, ki je menil, da daje ta element skupini inovativen in unikaten zvok.

Skladbo “Looking For Someone” sta napisala skupaj Gabriel in Banks. Razvija se iz soulovske vokalne melodije Petra Gabriela, ki ji je dodala skupina elementa folk glasbe in seveda element absolutno samosvojega artizma, ki je kot žanr šele stopal v veljavo in je v kompozicijah diktiral progresivni razvoj razgibanih struktur. Končna forma skladbe je bila skupno delo celotne skupine. Gabriel je kasneje povedal, da je skladba “Looking For Someone” že v osnovi dovolj »idiosinkratična (sama po sebi izstopajoča – svojevrstna), da že v nekaj sekundah preusmeri pozornost publike«.

Skladbi “White Mountain” in “Dusk” sta soustvarila Banks in Rutherford in ko sta bila složna, da sta obe skladbi dovolj dobri in da lahko najdeta mesto na albumu, sta obe predstavila skupini. Skladbo »Stagnation«, ki se je v prvotni verziji imenovala »Movement«, je kvintet napisal skupaj, Gabriel pa je zanjo napisal besedilo šele na koncu. Skladba »Visions of Angels« je bila izvorno napisala v času ustvarjanja materiala za prvenec »From Genesis to Revelation« vendar je skupina ni uporabila. Genesis so namreč menili, da prav nobena od posnetih verzij ni dovolj dobra – zato so se odločili, da ji spremenijo aranžmaje in jo za album »Trespass« posnamejo v povsem novi verziji. Izvirnik za skladbo »Stagnation« definira točka za klavir iz leta 1968, ki jo je napisal Anthony Phillips. Phillipsovo igranje na klavir je bilo takrat tehnično še zelo omejeno. V kombinaciji z zelo neposrednim refrenskim napevom pa se je skupina zbala, da bi skladba preveč spominjala na pristope The Beatles ali The Beach Boys. Skladbi »Stagnation« in »Dusk« prikazujeta kombiniranje dvanajst-strunskih kitar Phillipsa in Rutherforda, ob podpori Banksa, ki je dodajal vodilne motive na klavirju, prav tako pa dodal tudi igranje na melotron in orgle. Dejansko je ta pristop prerasel v zaščitno znamko aranžiranja zgodnjih Genesis. Rutherford je kasneje pojasnil, da je skupina za določene dele skladbe »Stagnation« posnela najprej vsaj deset linij akustičnih kitar, vendar so to v končnem miksu zreducirali. Gabriel je skladbo opisal kot avanturistično pesem, brez tipične forme “kitica/refren”, a z raznolikimi spremembami vzdušja. Na neki točki svoje evolucije je ta skladba dosegala v dolžino kar 13 minut, vendar pa so bile določene sekcije kasneje izločene ali spremenjene. Uvodni del te skladbe pa je ostal nespremenjen.

Zaključna skladba albuma »The Knife« je bila napisana s strani Banksa in Gabriela. Sprva je bila imenovana kot »The Nice«. Naziv je izhajal iz posvetila skupini »The Nice«, saj je pristop igranja Hammond orgel na njej spominjal na slog igranja takratnega The Nice klaviaturista Keitha Emersona (ta je v istem letu, torej letu 1970, medtem že so-ustanovil ELP). Genesis so bili veliki privrženci težjega zvoka, ki so ga razvijali The Nice in tako so pristopili tudi do skladbe »The Knife«. Peter Gabriel je povedal, da so želeli ustvariti »nekaj bolj nevarnega«, kar bo odstopalo od njihov točk akustične delikatnosti. Gabriel dodaja: »To je bil naš prvi vrhunec mračnjaških vibracij, ki smo jih takrat odkrili. Skladba, ki je dolga na albumu vsega osem minut, je bila na koncertih izvajana v znatno daljši verziji in tako dosegala malo manj kot 20 minut.«

Anthony Phillips je dejal, da skladb »Everywhere is Here«, »Grandma«, »Little Leaf«, »Going out to Get You«, »Shepherd«, »Moss«, »Let Us Now Make Love« in »Pacidy« v studiu niso razvijali dalje. Tudi Banks je pritrdil, da je bila »Going out to Get You« preprosto predolga, da bi jo lahko dodali na album, prav tako pa so morali izločiti tudi konkretne dele skladbe »The Knife«, ki je tako našla mesto na albumu v precej skrajšani končni verziji. Tony Banks dodaja tudi to, da Phillipsove skladbe »Let Us Now Make Love« Genesis nikdar niso posneli v studiu, ker so se zbali oziroma menili, da lahko postane hit single. Ta skladba je dodana v koncertni verziji odigrani v februarju 1970 na arhivsko kompilacijo »Genesis Archive 1967-1975«.

Čeprav je snemanje potekalo v sproščenem vzdušju, pa je Phillips postajal s svojo pozicijo in vlogo v skupini vse bolj nezadovoljen. Vse bolj se je oddaljeval od same glasbene usmeritve, kot tudi od dejstva, da je skupina nastopala na veliko koncertih, zaradi česar je trpelo njegovo delo pri komponiranju skladbe »Stagnation«. Z Genesis ni več našel pravih stičnih točk. Phillips je bil prav tako mnenja, da prispeva ideje za kompozicije preveč članov skupine in je zato težko dosegati sklepčnost pri odločanju o tem, na kateri ideji, bo skupina razvijala dalje določeno kompozicijo. Tudi Mike Rutherford je opazil vse večje Phillipsovo nelagodje že v času snemanja albuma. Zato ga je pričelo skrbeti, da bo skupina razpadla, v kolikor bi jo Phillips zapustil. Phillips je izrazil, da ga nastopanje na odru oziroma na očeh javnosti, prav tako dodatno stresno obremenjuje, po nekaterih zapisih, pa naj bi se odločil skupino zapustiti zaradi krhkega zdravja, kar pa naj ne bi držalo. Phillips je zdržal še do koncerta skupine na prizorišču Hayward’s Heath, bend pa se je po sestanku v Gabrielovi hiši v kraju Cobham odločil, da nadaljuje s kariero.

V času, ko se je skupina razhajala s Phillipsom, je pričela razmišljati tudi o menjavi bobnarja. Mayhew, ki je bil po stažu izkušenejši, pa tudi po letih starejši in za katerega se je pričakovalo, da bo ravno zavoljo daljše kilometrine kos nalogam, ni bil kaj prida glede doprinosa idej v fazi komponiranja materiala. Prav tako pa nikakor ni zmogel in znal bolj sproščeno zadihati med koncertnimi nastopi. Obenem ni znal razviti zahtevane samozavesti. Skupina je pričela s promocijo albuma »Trespass« že v avgustu. Zato je hitro organizirala avdicije. Nanjo se je prijavil Phil Collins in bil sprejet na mesto novega bobnarja. Genesis so v tem času sicer iskali tudi novega kitarista in začasno nastopali le kot kvartet. V pozni jeseni se je skupina pojavila v sklopu televizijske oddaje »Disco 2«, kjer je predstavljala album »Trespass«. Na mestu kitarista je takrat igral s skupino Mick Barnard, ki je zdržal s skupino vsega nekaj tednov. Peter Gabriel je kasneje dejal, da je bil ta nastop popolna katastrofa. Z izjemo Gabriela so namreč vsi ostali igrali na »play-back«. Genesis so decembra 1970 izvedli avdicijo za Steva Hacketta, ki so ga v začetku januarja 1971 sprejeli na mesto stalnega kitarista.

Naslovnico za album “Trespass” je prispeval Paul Whitehead, siceršnji hišni slikar založbe Charisma Records, ki je oblikoval tudi naslovnici naslednjih dveh Genesis albumov »Nursery Crime« in »Foxtrot«. Whitehead je ustvaril naslovnico po navdihu pastoralnih in starožitnih folk-keltskih primesi, ki prevevajo album. Vendar je ustvarjal po seznamu skladb, ki ni vseboval skladbe “The Knife”. To so Genesis dodali na prav na rep albuma, tik pred izidom albuma. Ker je ta skladba znatno odstopala od tega kar je Whitehead ustvaril na svoji prvotni slikariji, ni presenečalo, da je izkazal precej nejevolje, ko so do njega pristopili člani skupine in ga nagovorili, da je potrebna sprememba. Ker niso odnehali, je v roke vzel nož in potegnil z njim poševni rez preko platna. Nož je ostal zabit v platnu (zadnja stran ovitka).

Album »Trespass« je izšel 23. 10. 1970 pri založbi Charisma Records. V ZDA je izšel pri jazzovski založbi Impulse! Čeprav viri niso enotni, pa je najbolj zanesljivi med njimi tisti, ki navaja za datum izida singla “The Knife” 4. 6. 1971. Sedem-inčni vinilni single za “The Knife” je vseboval skladbo v dveh delih. Prvega na A-strani vinilnega singla, drugega pa na B-strani. Vendar se z njim niso uspeli uvrstiti na glasbene lestvice. Album se je prodal v 6.000 kopijah, kar je bilo dovolj, da je uspel aktivirati nov del glasbene javnosti, ki se je kmalu pričel zvesto vključevati na koncerte skupine. Čeprav »Trespass« ni prispel na lestvice v ZDA in Veliki Britaniji, pa je zavzel na belgijski lestvici najbolje prodajanih plošč prvo mesto, kar je odprlo vrata skupini do prvih koncertov na stari evropski celini. Leta 1980 je album doživel nov ponatis. Takrat je na tleh Velike Britanije za kratek čas zavzel 98. mesto najbolje prodajanih plošč. Do tega leta je popularnost skupine že konkretno narasla.

Naslovnica “The Knife” singla z novo postavo skupine, v kateri se že nahajata Steve Hackett in Phil Collins, čeprav nista igrala na albumu “Trespass”

»Trespass« je odlična plošča, tako rekoč klasika, ki pomeni začetek klasičnih, progresivnih Genesis in prav zato, ker so ji sledile plošče za katere je bilo dolgo značilno, da je bila vsaka naslednja še boljša od prejšnje, je danes ostala po krivici nekoliko spregledana s strani fanov. Z njo so Genesis začrtali temelje glasbene usmeritve, ki so ji ostali zvesti in jo nadgrajevali skozi sedemdeseta, ko so posneli in izdali neminljive klasike progresivnega rocka.  

Avtor: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki