Založba: Charisma Records
Datum izida: 23. 10. 1970
Produkcija: John Anthony
Dolžina albuma: 42.56 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 9.0/10
S »Trespass«, njihovo prvo progresivno ploščo, je band naredil silovit korak naprej glede na prejšnjo ploščo in pokazal, da gre kljub mladosti članov za eno najbolj zrelih skupin tistega časa. Oziroma bolje rečeno: glasba, ki so jo začeli ustvarjati od te plošče naprej pa tam do srede sedemdesetih je pomenila njihovo »zlato« obdobje, ko so bili praktično neustavljivi in je bilo le malo skupin, ki bi se lahko kosale z dodelanostjo, kompleksnostjo in inteligentnostjo njihovih kompozicij. Torej band, ki ji bil že tako zgodaj in kljub mladosti članov daleč pred svojim časom in še danes buri duhove. Kljub temu, da so bili mladi je njihova glasba zvenela kot, da bi prihajala iz neke legendarne, pozabljene, predpotopne ere keltskih bajk in legend. Ravno »Trespass pa je bila tudi prva stopnička na njihovi poti med glasbene legende.
Genialni in še danes za večino nerazumljeni pevec in občasni flavtist Peter Gabriel je na »Trespass« postal osrednja figura zasedbe. S svojimi markantnimi interpretacijami besedil ter nepozabnimi in originalnimi odrskimi nastopi, ki so vključevali celo vrsto kostumov, je postal duša skupine, nekakšen Lennon Genesis torej, osebnost »večja od življenja«.
Kitarist Anthony Phillips je s svojimi romantičnimi, keltskimi solažami in folk rockersko naravnani akustični kitari v skladbe vnašal pridih nekega mističnega, angleškega podeželja. Pa tudi mračnega in skrivnostnega vzdušja. Ravno to pa so bile tiste kombinacije, ki so prevladovale v njihovi glasbi »zlatega« oziroma klasičnega obdobja, ko je band ustvarjal zgodovino progresivnega rocka in ustvaril večino svojih najboljših del.
Banksove masivne hamond orgle ter izvrstna raba melotrona pa so pridodale največ k skrivnostnosti in drami. Mešanica teh treh elementov je bila ključnega pomena, da je skupina postala prepoznavna in se začela popolnoma razlikovati od vseh rock skupin tistega časa. Menjava bobnarja Johna Silverja s prve plošče z Johnom Mayhewom je bila precejšen korak naprej, čeprav tudi slednji ni dolgo ostal v skupini. Dodal jim je mnogo bolj rockersko ritem linijo od predhodnika. Če kdo slučajno ve kam je danes poniknil Mayhew mu bom zelo hvaležen za infomacijo.
Mike Rutherford pa je že iznašel svoj značilen, melodičen način igranja bas kitare in čeprav se na njega danes velikokrat pozablja ob vseh genialnih glasbenikih v tej skupini lahko rečem, da je bil prav gotovo eden izmed izvirnejših basistov tistega časa.
»Trespass« se odpre z dramatičnim in romantičnih epom »Looking For Someone«, natančneje z dramatičnim Gabrielovim klicem, ki izraža osamljenost. Zvočno ozadje sestavljeno iz Banksovih orgel in melotrona stopnjuje klimaks celotne skladbe, kjer se preliva mračno vzdušje z optimističnim. Domiselni in mestoma otožni Phillipsovi rifi in sijajna ritem linija Rutherforda in Mayheva v zadnjem delu skladbe dvigujejo celotno napetost skladbe. Gabrielov melanholični in dramatični vokal pa je seveda tisti, ki naredi iz celotne skladbe nesmrtno klasiko za vse čase.
Še bolj dramatična in napeta, naravnost tragična skladba je ep »White Mountain«, ki pripoveduje zgodbo o samotnem volku iz romana Beli očnjak. Ni si težko predstavljati zasneženih gora po katerih teče osamljeni volk katerega preganjajo divji lovci. Gabrielov melanholični in mestoma tudi razkačen, že naravnost človeštvu očitajoči vokal nad tragično usodo plemenite živali, vas nikoli ne pusti hladnega. Številni folk elementi in meltron se sijajno prilegajo temu napetemu in “zimskemu” vzdušju.
»Visions« of Angels je prav tako dramatičen ep, ki pa je v refrenu nekoliko svetlejši, čeprav je besedilo spet polno Gabrielovega sarkazma na račun človeštva, ki je zatajilo Boga v sebi in ga zamenjalo z lažnimi, materialnimi, idoli. Banks tudi tokrat blesti na orglah in melotronu, Mayhev preseneča s svojim odličnim bobnanjem. Akustična Phillipsova kitara pa je ves čas konsistentna.
»Stagnation« je pesem polna različnih motivov in vzdušij. Uvod je svetel, pozitiven, ki ga odpre Phillipsova akustična kitara in Banksovo ozadje iz melotorna. Najboljši del skladbe nastopi v srednjem delu, ko se celotno vzdušje popolnoma umiri in sledi umirejni, skoraj transcedentalni ritem na akustični kitari, kjer Gabriel nastopi z verzi »and each will find a home, and there will still be time, for love in my friend…«. Temu sledi juriš orgel, melotorna, bobnov in kitare in nato nastopi spet melodičen in umirjen del na flavti in večglasnim, pozitivističnim refrenom. Nasplošno je prav ta skladba osrednji del plošče in najbolje odraža njen mistični in skrivnostni duh ter Gabrielova besedila polna večnega človekovega konflikta in njegove osebne bitke med dobrim in zlim.
»Dusk«, s spremljevalnimi vokali v refrenu, je zelo lepa pesem, ki nekoliko umiri celotno vzdušje plošče in je nekakšna priprava na zaključni finale. Gradi jo Phillipsova melodična akustična kitara, Gabrielova flavta in Banksov melotron ter že omenjene vokalne harmonije.
»The Knife«, končna drama o surovosti nadzorovalnih institucij, ni samo ena najboljših skladb tega albuma temveč tudi eden njihovih najbolj »heavy« kompozicij v zgodovini. Je tudi najmanj mistična in prizemljena skladba plošče. Odraža tudi tedanji duh večine članov skupine katerim je tedaj glasba pomenila med drugim pobeg pred okostenelim britanskim sistemom, ki je takim umetnikom namenjal le malo perspektive v življenju. Ta skladba je bila dolgo časa obvezen zaključek njihovih koncertov. Anthony Phillips, ki na plošči večinoma uporablja akustično kitaro, tu s številnimi naelektrificiranimi in surovimi rifi ter izvrstno solažo v osrednjem delu, ki je polna tercetnih harmonij, naravnost kliče k spopadu sil teme in svetlobe; nadzora in svobode. To je po mojem mnenju tudi njegovo najboljše delo s skupino oziroma najboljši prikaz njegovega izjemnega glasbenega talenta. Njegov naslednik Steve Hackett se je veliko naučil prav od njega. Ritem je hiter, eden najhitrejših pri njih sploh, bobnar Mayhew prav tako pokaže, da ni bil od muh in da je ostal na široko spregledan, za razliko od njegovega naslednika Phila Collinsa, ki je postal ena izmed najbolj znanih glasbenih ikon. Ta Gabrielova sarkastična kritika britanske družbe in represije režima pa je bil le eden izmed mnogih njegovih obračunov na račun »zaplankanosti« človeštva. Plošča s svojimi epskimi kompozicijami blesti od začetka do konca.
Kot sem že prej omenil, je originalni in sijajni kitarist Anthony Phillips, po tej plošči zapustil skupino, uradno zaradi šibkega zdravja, neuradno in po lastnih besedah pa zaradi velike treme pred odrskim nastopanjem. Kasneje je vseeno začel s solo kariero in ustvaril nekaj sijajnih plošč simfoničnega progresivnega rocka. Njegova prva plošča »The Geese And The Ghost« (1977) je obvezna poslušanja za vse fane zgodnjih Genesis, saj po slogu najbolj spominja prav na »Trespass«. Za Genesis pa so tedaj sledile dve zelo pomembni menjavi, ki sta izoblikovale »klasične« Genesis in jih naposled prestavile na sam vrh žanra ob bok največjim, rock (pa tudi pop) glasbi pa sta prinesli dve nesmrtni ikoni.
»Trespass« je odlična plošča, tako rekoč klasika, ki pomeni začetek klasičnih, progresivnih Genesis in prav zato, ker so ji sledile plošče za katere je bilo dolgo značilno, da je bila vsaka naslednja še boljša od prejšnje, je danes ostala po krivici nekoliko spregledana s strani fanov.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Looking For Someone (7:06)
2. White Mountain (6:42)
3. Visions Of Angels (6:50)
4. Stagnation (8:48)
5. Dusk (4:13)
6. The Knife (8:56)
Zasedba:
Peter Gabriel – vokal, flavta, harmonika, tamburin, bas boben
Anthony Phillips – akustična 12-strunska kitara, vse električne kitare, dulcimer, spremljevalni vokal
Anthony Banks – orgle, klavir, Mellotron, kitara, spremljevalni vokal
Michael Rutherford – bas kitara, najlon in akustična 12-strunska kitara, čelo, spremljevalni vokal
John Mayhew – bobni, tolkala, spremljevalni vokal
